Piše: Dr. Stane Granda
Ob dnevu slovenske državnosti v obdobjih, ko so na oblasti somišljeniki onih, ki jim osamosvojitev ni bila intimna opcija, doživljamo izbruhe laži in zgodovinskih ponaredkov. Vodilni tekmujejo, kdo bo osamosvojitev bolj razvrednotil, omalovaževal in pačil. Nosilci osamosvojitvenih procesov in dejanj so glede na zasluge za nastanek slovenske države še dodatno privezani na pranger. Praznik se spreminja v tekmovanje dela vodilnih politikov, kdo bo najbolj žaljiv. Ker je s tem začel najslabši predsednik države Danilo Türk, bi to lahko imenovali türkijada. Vsebina polivanja z gnojnico je bila do nedavnega poveličevanje zaslug Kučana. V zadnjem času te pripisujejo nekdanji socialistični vladavini, Kardelju in celo Titu. O Sloveniji sedaj odločajo v Belgradu kot nikoli v zgodovini, Slovenija postaja bolj belgrajska kot Belgrad. Janković se iz ljubljanskega župana spreminja v beograjskega »gaulajterja« Slovenije.
Sedanja koalicija je nekaj izjemnega,« češnja na torti« blatenja slovenske zgodovine. Začelo se je s sestavo vladnega kabineta, kjer so nastavili sekretarko zoper slovensko osamosvojitev. Njeno delo je ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve, osebna in znanstvena diskreditacija njegovega direktorja. Zanj v domovini ni kruha. Delo mu je ponudila akademija znanosti ene sosednjih držav. Ko je opravila svoje umazano delo in jo je Golob nagnal, je prevzela blatenje največjega dosežka Slovencev v zgodovini ministrica za kulturo. Ne zamudi priložnosti izpostaviti, kako je v Sloveniji po osamosvojitvi vse slabo in narobe. Njej in njenim sekundira premier, za katerega je Levica čaša duha in navdiha. Lastnega mišljenja in znanja nima. Zadnje čase oboji režejo vladne komuniste kot salamo. Izrivajo jih iz kulturnih institucij, kot so odbor za Prešernove nagrade, Nuk, Cankarjev dom … Za njo, njene in premierja je vseh težav polpreteklosti in sedanjosti kriva slovenska osamosvojitev, ki je pred tridesetimi leti uničila raj pod Triglavom v katerem sta se v duhu in obliki samoupravnega socializma cedila med in mleko in je z neuvrščenostjo predstavljal bit slovenskega naroda.
Največja žrtev slovenskega sholacida, ki se izraža v türkijadi, je poslanec Svobode, zgodovinar akad. dr. Martin Premk s trditvijo, da smo dobili državo že leta 1945 in je bila 1991 samo aktivirana. Vredno Nobelove nagrade! S tem ne samo izkazuje neznanje zgodovine in ustavnega prava, v resnici gre za pačenje na meji debilnosti, ampak je dokaz, kam pripelje sovraštvo do demokracije. Ne skriva idejnega sorodstva s Kučan-Lipičevo domislico, da so osamosvojitev izvedli pripadniki Titove TO. Z neznanjem ga ogrožata predsednica parlamenta, ki ljubi pravno zgodovino, in predsednica države, sicer doktorica prava. Ta ne mlati samo po slovenskih manjšinah, ampak tudi po slovenski zgodovini, ki je od Kardelja dalje poligon ponarejanja preteklosti. Na račun Titove Jugoslavije, ki je samoslovenstvo tako preganjala, da je beseda izginila iz slovenskega običajnega besednjaka zlasti liberalnih in levih kulturnikov, udbovci so jo še uporabljali leta 1962, nismo samo izgubili Gorice in njenega zaledja, slovenske obale, ampak tudi oslabili zahodno etnično mejo, kar ni uspelo niti fašizmu. Ta tudi ni povzročil toliko škode kot med slovenskimi Tržačani informbirojevski spor. Tržačani. Da ne omenjamo 20.000 po vojni pobitih, 10.000 političnih beguncev, 100.000 pognanih na »začasno delo v tujino«, stopnjevano gospodarsko zaostajanje …
Včasih so se ljudje bali praznikov zaradi stroškov ali prenajedanja. V naši državi je njen osrednji praznik valilnica laži in poglabljanje že tako nepremostljivega razkola med državljani. Tragično je, da so krivci oni, ki so dolžni skrbeti za njegovo počastitev. Po türkijadi na Kumu in predsedničinem izpadu v Cerknem nas je slednja presenetila na državni proslavi z doslej najboljšim govorom. Vendar! Država in domovina sta več kot skupnost, sta tudi horda in tolpa, demokracije ne pozna … Izdajalcev v državljanski vojni in revoluciji razen znotraj prfivržencev ni! Manjšina? Imamo tisoče umorjenih brez morilcev in osamosvojitev brez osamosvojiteljev. Do prvih imajo pozitiven odnos, mi smo marginalizirani. Rešitev praznika je v zakonodaji, ki praznovanje v določenih okoliščinah zamrzne. Še bolje je zakonsko zaščititi osamosvojitev in demokratizacijo, ki je srž problema. Če se lahko prepove čaščenje simbolov totalitarizma, pri nas samo nekomunističnega, izvajalce povojnih pobojev je treba častiti, se jim klanjati in jim prižigati sveče, bi lahko tudi največji dosežek Slovencev v zgodovini.
