Piše: dr. Matevž Tomšič
V zadnjih letih so šle v Evropi stvari v precej napačno smer. Na tem mestu smo že večkrat pisali o zgrešenih politikah, povezanih s t. i. zelenim prehodom, ki omejujejo gospodarstvo in siromašijo državljane; pa o dopuščanju nebrzdanega priseljevanja ljudi iz kulturno nekompatibilnih okolij, kar spodkopava evropski način življenja in ogroža varnost Evropejcev, da o ideoloških norostih, povezanih z različnimi »teorijami spola«, po katerih obstaja poljubno število le-teh, sploh ne govorimo.
V tem smislu je izvolitev Donalda Trumpa – pa naj si o njem vsakdo misli, kar si hoče – dobrodošla streznitev. Njegova napoved, da bo uradna politika zvezne administracije priznavala samo moški in ženski spol, bi pred desetletji zvenela nenavadno, da ne rečemo absurdno, češ, »zakaj zatrjuje nekaj, kar je samoumevno«. A v novi umetno skonstruirani realnosti, ko se je prebujenska indoktrinacija zajedla v malodane vse družbene pore, ni več tako. Danes nekoga, ki razglaša, da obstajata samo dva spola, progresivistični aktivisti hitro označijo za nazadnjaka, če ne že kar za fašista. Zato je mogoče šteti omenjeno Trumpovo odločitev, kakorkoli se zdi kot nekaj samoumevnega, za hvalevredno vračanje v normalnost. Upamo lahko, da je to začetek konca ideološko pogojenega socialnega inženiringa.
Seveda se to, čemur smo priča v ZDA, ne bo avtomatično preslikalo v Evropo. Sploh pa je iluzorno pričakovati, da bo začel Trump reševati evropske notranje probleme. Če ga kdo na desnici vidi kot nekoga, ki »nas bo osvobodil«, se moti. Ameriški predsednik bo postavil ameriške interese na prvo mesto. To je jasno zagotovil in to mu lahko verjamemo. Do Evrope bo nastopal bistveno manj »v rokavicah« kot njegov predhodnik. Uvršča jo namreč v kontekst tistih, ki kujejo dobiček na račun Američanov. Tako je glede obrambe napovedal, da bodo morali vanjo Evropejci vlagati bistveno več sredstev, če hočejo še naprej računati na ameriško podporo.
A to je mogoče razumeti kot spodbudo, da se Evropa začne v vojaškem smislu postavljati na lastne noge. Pa ne samo to. Treba bo temeljito spremeniti razvojne prioritete. Na nekaterih ključnih področjih namreč zaostaja ne samo za Američani, ampak tudi za Kitajci. Tako je pred kratkim odjeknila novica, da je kitajskemu tehnološkemu podjetju DeepSeek uspelo razviti lasten model umetne inteligence. Do sedaj je bilo to v skoraj izključni domeni ameriških visokotehnoloških velikanov.
In kje je na tem področju Evropa? Je ni. Nima podjetij, ki bi bila konkurenčna. To ne velja samo za umetno inteligenco, ampak tudi za nekatere druge napredne tehnologije. Namesto tega se evropske institucije posvečajo intenzivni regulaciji »vsega živega« v skladu z reklom: Amerika inovira, Kitajska imitira, Evropa regulira. Problem je, ker je ta regulacija praviloma nastavljena na način, da ne spodbuja ustvarjalnosti in izkoriščanja inovativnih potencialov evropskih družb, ampak nasprotno postavlja številne ovire in omejitve za delovanje tistih, ki bi želeli snovati tehnološke inovacije. Namesto da bi omogočala ljudem, da svobodno razvijajo svoje zamisli, je evropska birokracija obsedena z nadzorom. Zelo jasno se to vidi v odnosu do komuniciranja na spletnih platformah. Namesto da bi spodbujala zagon visokotehnoloških podjetij, financira tiste, ki bi izvajali cenzuro.
Nova Evropska komisija si je kot enega svojih poglavitnih ciljev zadala spodbujanje inovacij in ustvarjanje podjetnikom prijaznega poslovnega okolja. Pohvalno! A hkrati še vedno vztraja pri t. i. zelenem prehodu, katerega udejanjanje je eden glavnih razlogov za neugodno poslovno okolje. To dvoje preprosto ne gre skupaj. Brez popolne odpovedi škodljivim politikam bo Evropa tehnološko še bolj zaostajala. Samo upamo lahko, da se bo to spoznanje končno zasidralo v krogih političnih odločevalcev.
