Paul Krugman je v New York Timesu 7. januarja zapisal, da je Donald Trump fašist in da s fašisti ni pomiritve. Fašisti so tudi desničarski aktivisti, ki jih je treba pozapreti v čim večjem številu in jih onemogočiti na vse načine. Kar nas lekcije o soočanju s fašisti uči zgodovina. Tako Krugman, ki našteva »dokaze«, a pozabi denimo omeniti nasilje in uničevanje zasebne lastnine, ki so ga povzročili protesti po tragični smrti Georga Floyda.
New York Times ni katerikoli časopis. Je skrajno levičarski in do belcev rasističen medij, ki s svojim projektom 1619 »uči«, da je ameriška država nastala leta 1619, ko so prvi črnski sužnji stopili na ameriška tla. Zato bi morali 4. julij kot spomin na deklaracijo o neodvisnosti (1776) črtati iz spomina ZDA. Taka razmišljanja vodje projekta in novinarke Nikole Hannah-Jones so po kritikah zgodovinarjev sicer omilili (in celo izbrisali s spleta), toda osnovna misel o zlobnem belem človeku, ki ga v sedanjosti pooseblja Donald Trump, je ostala.
Tudi Paul Krugman ni kdorkoli. Je Nobelov lavreat, ki je po zmagi Trumpa leta 2016 napovedal gospodarski zlom ZDA, a so ga borze in rast ameriškega gospodarstva kmalu demantirali. Tudi sicer je zgodovina Krugmanovih vedeževanj zgodovina napačnih napovedi. Tako je denimo za Irsko dejal, da bo šla po poti Grčije; pel je hvalospeve argentinski socialistični ekonomiji, ki naj bi bila v dobri kondiciji; za internet je leta 1998 dejal, da bo do leta 2005 postal popolnoma brez pomena; Veliki Britaniji je zaradi varčevalnih ukrepov napovedal propad. To je le nekaj njegovih napačnih in popolnoma zgrešenih napovedi in toliko, da boste vedeli, s kom imate opravka, predvsem pa v kakšen medij piše. New York Times je namreč štiri leta (dobesedno vsak dan) sejal sovraštvo do desnice, predvsem to predsednika ZDA.
Dan po Krugmanovi objavi, se pravi v petek, 8. januarja, se je zgodil trk svetov. Tehnološki velikani so začeli brisati s svojih družbenih omrežij vse, kar samo diši ne samo po Trumpu, ampak po desnici. Zelo veliko ljudi se ni moglo več pogovarjati po digitalnih kanalih, Google, Apple, Twitter, Facebook in drugi so začeli z veliko akcijo čiščenja, Parlerju in Gabu, edinima še neodvisnima kanaloma so začeli odklapljati strežnike, preprečevali nalaganje njihovih aplikacij.
In da razčistimo. Nihče ne odreka zasebnim podjetjem pravice, da določa pravila igre v svojem digitalnem svetu. Omrežja so njihova last, zato veljajo njihova pravila, zasebna lastnina je nedotakljiva. Tudi če ste predsednik ZDA, to ne pomeni, da ste avtomatično upravičeni do svojega profila, ki vam ga nihče ne more ukiniti. Upam, da sem bil jasen, da ne bo kasneje nesporazumov.
Ampak ta mantra, ki jo zdaj na veliko razlagajo levičarji (še do včeraj zagrizeni nasprotniki zasebnega in kapitalizma), kaže na njihovo hinavščino. Celega hudiča so zagnali, ko katoliški slaščičarski par zaradi svojega verskega prepričanja ni želel speči torto lezbičnemu paru. Temu paru so odrekli pravico, ki jo zdaj dajejo tehnološki velikanom. Ali primer iz soseščine, ko Hrvat, ki je prek Bookinga oddajal apartma, tega ni želel oddati Brazilcu, ki je homoseksualec. Odrekali so mu pravico do prostega razpolaganja z zasebno lastnino; da svoje apartmaje oddaja ljudem po lastni izbiri in prepričanju.
Če se vrnemo v sedanjost. Veste, kakšna je bila obramba tehnoloških velikanom na antitrustovske tožbe? Ta, da ne ovirajo konkurence, da ji ne škodujejo namenoma, da je konkurenca »oddaljena samo klik stran«. Zaradi teh obljub ni bilo nobene potrebe po vzpostavljanju vzporednih kanalov, saj so ti tehnološki velikani trdili (in se branili), da zagotavljajo popolno digitalno svobodo izražanja. Do minulega petka, ko so spodbujeni z levičarsko histerijo začeli spreminjati pravila, ki so jih sami postavili. Tudi to je njihova pravica. Zasebnik lahko svoja pravila spremeni kadarkoli in iz kateregakoli razloga. Tudi političnega. S tem na desnici nimamo nobenih težav; se bodo pač vzpostavili vzporedni kanali, platforme in omrežja. Malo dlje časa bo trajalo, a vzpostavljeni bodo. Skrb vzbuja napoved, da bodo levičarske umazane roke in njihov pokvarjen um začeli segati tudi po teh kanalih. Ne dobesedno, ampak s sprejemom zakonodaje, s katero bodo preprosto prepovedali delovanje novih tehnoloških podjetij, ki se ne bodo uklonila politični korektnosti. Z zlorabo oblasti bodo skušali preprečiti svoboden digitalni pretok mnenj in stališč.
Ukinitev profila predsednika ZDA Donalda Trumpa in Bele hiše je prek luže med levičarji poželo navdušenje, ploskala je tudi Hillary Clinton. Tudi v Sloveniji je poteza tehnoloških velikanov naletela na odobravanje. Nekateri (denimo vidni član SD Uroš Jauševec) so celo pozvali Twitter, naj ga ukine tudi slovenskemu predsedniku vlade Janezu Janši. Drugod po Evropi ni bilo nič drugače, nihče od vidnih uradnikov EU se ni oglasil.. Predstavljajte si, da bi to naredili Ursuli von der Leynovi ali Emmanuelu Macronu. Iz minute v minuto bi poslušali o nedopustnem napadu na svobodo izražanja.
To, kar se dogaja danes, je politično korektni totalitarizem na socialno pravičniški podlagi. Petek, 8. januarja, bo v zgodovino zapisan kot dan dolgih nožev tehnoloških velikanov. Družba brez odprtega dialoga in različnih mnenj, četudi so mestoma žaljiva in trda, se spremeni v rajski vrt za lopove, kriminalce, mafijce in koristne idiote, ki sčasoma pridevnik koristni opustijo in ostanejo samo idioti. Strah spet postaja glavno orožje levičarske manipulacije, ker prinaša občutek bližajoče se katastrofe, če svojih misli ne podredijo novi normalnosti. Kdor je prebral knjigo Bratje Karamazovi ruskega pisatelja Dostojevskega (še posebej odlomek o Velikem inkvizitorju) ve, o čem govorim. O svobodi, ki jo je Bog dal človeku, ki pa je ne razume. Najpomembnejša je svoboda govora. Ali kot je na Twitterju zapisal Žiga Turk: »Cenzorjev nikoli ni skrbela laž. Cenzorje skrbi resnica.«
Nad svobodo se zgrinjajo temni oblaki, rišejo nam črno prihodnost. Še tiste svetilke, ki ostajajo, skušajo ugasniti. Ja, svoboda in demokracija vedno umirata v temi. Za zdaj brišejo naše objave in naše zapisane misli, ukinjajo naše račune na družbenih omrežjih, onemogočajo nam dostope do platform, do katerih želimo. Za zdaj, pravim. Na koncu bodo izbrisani resnični ljudje. Za konec bom rekel takole. Naslednji upor mogoče ne bo potekal digitalizirano prek zaslonov in drugih digitalnih naprav, ampak se bo preselil v realno življenje, v resničen svet.
Jože Biščak je glavni urednik revije Demokracija in predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev. Je avtor treh knjig: Zgodbe iz Kavarne Hayek, Zapisi konservativnega liberalca in Potovati z Orwellom.
