Piše: Gašper Blažič
Igor Bavčar je v novejši slovenski zgodovini zelo znano ime. V širši javnosti je postal znan poleti 1988, ko je ustanovil Odbor za varstvo človekovih pravic, takoj po aretaciji Janeza Janše. Tokrat je njegovo vlogo s stališča dokumentov SDV v knjigi obdelal Igor Omerza, ki je knjigo danes predstavil v prostorih Muzeja VSO.
Kot je napovedal Igor Omerza, nekdanji Bavčarjev politični sopotnik, sedaj pa zavzet raziskovalec arhivov, bosta v prihodnjem letu izšli še dve knjigi v seriji Velikani slovenske osamosvojitve in sicer o Dimitriju Ruplu ter o Francu Jezi, sicer pozabljenem aktivistu za samostojnost Slovenije. Bavčar je sodil med operativne osamosvojitelje, ki so neposredno sodelovali v osamosvojitvenih procesih, je še pojasnil.
Uvodoma je Omerza predstavil kratek pregled zgodovine jugoslovanske tajne politične policije, ki se je začela z ustanovitvijo Ozne. Slednja se je po vojni razvila v vojaški in civilni del (Uprava države varnosti), slednji se je leta 1966 preimenoval v Službo državne varnosti (SDV), vendar se je vseeno obdržalo bolj poznano ime Udba. Slednja je imela na republiški ravni v Sloveniji kar 13 centrov, od tega dva v Ljubljani (eden za mesto in drugi za okolico). Operativci Udbe so v letu 1987 slovenskemu partijskemu in republiškemu vodstvu izdelali kar 1262 obvestil, kar pomeni v povprečju več kot tri na dan.
Oktobra 1984 je SDV v svojih dokumentih prvič omenila »Baučerja« in sicer v poročilu s kongresa ZSMS v Novem mestu. Bavčar se je kasneje pojavljal kot kritik partije zaradi odstranitve Staneta Kavčiča iz politike leta 1972, zato je odkrito kritiziral tedanjega visokega partijskega politika Franca Popita. Zato je partijski vrh že v začetku leta 1988 pokazal sovražen odnos do Bavčarja, kasneje, oktobra 1988, pa se je ta odnos zaostril zaradi Bavčarjevega delovanja v Odboru za varstvo človekovih pravic. Januarja 1989 pa je jugoslovanski politični vrh od slovenske partijske vrhuške zahteval ukrepanje proti Bavčarju zaradi njegovega nastopa v Novi Gorici decembra 1988. Izkazalo pa se je tudi, da je bil po aferi JBTZ med možnimi tarčami KOS za aretacijo tudi Bavčar in še nekateri izpostavljeni posamezniki.
Kot je še povedal Omerza, bi veliko stvari pomagali razjasniti dokumenti zvezne SDV ter KOS iz Beograda, vendar je njihovo pridobivanje zelo oteženo, kar je zasluga Cerarjeve vlade v času pogajanj med EU in Srbijo.
Kot primer udbovskega spremljanja Bavčarja je omenil njegov sestanek z novinarjem Viktorjem Meierjem, ki je prišel z Dunaja v Ljubljano. Za udbovsko spremljanje Meierja je bil s strani SDV zadolžen Dušan Biber.
Kako resen je bil nastop tedanjih alternativcev v politiki, pove nastop Tomaža Ertla v Beogradu, ko je dejal, da je to sodobna »bela garda«. Na funkcijo republiškega sekretarja za notranje zadeve pa je maja 1990 Ertla nasledil prav Bavčar. Vendar primopredaja ni bila opravljena, ker se je Ertl skril, Bavčarja pa so pričakali prazni predali v pisarni ravno v času, ko je JLA razoroževala TO. Bavčar pa je s prevzemom funkcije postal tudi formalni šef SDV in poskrbel za njeno transformacijo, saj je bila jeseni 1990 ustanovljena Varnostno informativna služba (VIS), je dejal Omerza.
Ker je bil Bavčar v času afere JBTZ še zaposlen kot šef kabineta namestnika predsednika Republiške konference SZDL Jožeta Kneza, je avtorja teh vrstic zanimalo, kako so oblastniki gledali na dejstvo, da je bil Bavčar del oblastnih struktur, še zlasti po objavi stenograma tajne partijske seje v Beogradu, ki je nato postal osnova za inkriminirani članek v Mladini »Noč dolgih nožev«. Po besedah Omerze je Bavčar takrat že zapuščal SZDL in se nameraval zaposliti v Mikroadi. Oblast pa se je takrat že sesipala. So bili pa tudi na Mikroadi naivni, ker so šli v izdajo Dnevnika in spominov Staneta Kavčiča na poseben konspiritiven način, s čimer bi preprečili morebitno prepoved ali zaplembo omenjene publikacije. Vendar se je izkazalo, da je SDV zelo od blizu spremljala dogajanje, saj so imeli na Mikroadi svojega sodelavca, ki je Udbo obvestil, da ima Janez Janša neke vojaške ukaze in da naj bi mu tudi Franci Zavrl nekaj dostavil.
Po Bavčarjevih besedah so bila osemdeseta leta čas tranzicije in nastanka novih družbenih gibanj, ki jim je streho dajala ZSMS, delno pa tudi SZDL, saj je Bavčarjev tedanji šef Jože Knez pripravljal konferenco o t. i. zelenem prehodu, ki je sedaj aktualen. V Sloveniji pa se lustracija zaradi osamosvojitvenih procesov ni zgodila. Na volitvah leta 1990 je ZKS oz. SDP med posamičnimi strankami celo osvojila največ glasov. Odbor za varstvo človekovih pravic pa se ni mogel preoblikovati v stranko zaradi preveč heterogene notranje sestave, saj je bilo vmes celo več kot sto osnovnih organizacij zveze komunistov. Udbovskih zapisnikov sestankov odbora pa tako rekoč ni, so pa nekateri člani ožjega kolegija poročali Milanu Kučanu o dogajanju v odboru.
V tistem času pa je tudi potekal boj za ohranitev avnojske Jugoslavije nasproti srbske obnove unitarne države. Kučan si je prizadeval, da bi z republikami dosegel konsenz o preoblikovanju države, vendar kakšnega velikega navdušenja ni bilo. Bavčar pa je spomnil, da Slovenije leta 1991 ni napadla Srbija, pač pa kar uradna Jugoslavija, njena vlada pod vodstvom Anteja Markovića ter JLA. Zanimivo je bilo, kako so se vsi veliki partijski politiki skušali distancirati od Udbe, Ertl pa je nato čez nekaj let v intervjuju za Nedeljski dnevnik razložil, kako je Udba ves čas obveščala politični vrh, s čimer odpade vsako sprenevedanje, da niso bili obveščeni o zadevi JBTZ.
Knjiga je naprodaj TUKAJ.
