Piše: Gal Kovač (Nova24TV.si)
Vojna v svoj vrtinec pogosto potegne ljudi, ki si ne želijo boja. Tudi v naši osamosvojitveni vojni so nasproti naših fantov, ki so se odločili, da bodo za domovino dali tudi življenje, če bo treba, stali nekateri vojaki JLA, ki bi najraje “spakirali kufre” in šli domov. Saj so, a šele po tem, ko je bila prelita kri. V naravi vojne je, da je tragična. A prav enako tragičen je odnos slovenske levice do vojne, kot tudi kulturniške srenje, njene sopotnice. Več kot trideset let po osamosvojitvi omenjena politično-kulturna sprega še ni našla trika, ki ga ne bi hotela uporabiti za diskreditacijo slovenske osamosvojitve. Zadnji od teh trikov je prevod stripa, ki prikazuje osamosvojitveno vojno – skozi oči vojaka JLA.
Izid stripa je, tako RTV, pospremila avtorica spremne besede Tanja Petrović, ki je zapisala: “Zgodbe posameznikov se često ne prilegajo zmagoslavni pripovedi nacionalne zgodovine.” V članku še poročajo, da se z izidom stripa njihova zgodba “na neki način vrnila domov, v prostor, kjer se je o zadnjih vojakih JLA uveljavila povsem drugačna zgodba”.
Kakšna zgodba bi se morala uveljaviti, pobudniki slovenske izdaje stripa ne povedo.
Kolona tankov JLA prodira proti letališču Brnik. (Foto: Toni Lombar, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije)
Zgodba sicer popisuje izkušnjo mladega fizika s Hrvaške Gorana Duplančića, ki je imel to smolo, da se je kot nabornik JLA, “ki se je tistega junija 1991 ne kriv ne dolžen znašel v vojašnici v Šentvidu pri Ljubljani skupaj z mladeniči iz cele Jugoslavije”.
Z dnevom suverenosti danes obeležujemo spomin na dogodke, ko je pred 30 leti Slovenijo zapustil še zadnji vojak JLA. (Foto: Twitter)
Nadaljevanje boja proti osamosvojitvi
Duplančićeva zgodba je v svojem namenu verjetno resnično protivojna. Resnični nameni izdajateljev stripa pa so najverjetneje veliko bolj perfidni. Do izdaje prihaja v dneh, ko slovenska oblast počne vse, kar je v njeni moči, da bi najsvetlejši dogodek v slovenski zgodovini zrelativizirala do obisti. Vlada Roberta Goloba se je takoj po prevzemu oblasti namenila ukiniti Muzej slovenske osamosvojitve. Sledilo je postavljanje spominskega parka izbrisanim s famozno črko Ć, ki naj bi predstavljala vse, ki jim je bila storjena krivica. Nekaterim je bila ta prav gotovo storjena, veliki večini izbrisanim pa ne. Večino namreč predstavljajo tisti, ki so se odločili, da slovenskega državljanstva ne želijo. Nato so se premislili. Eden takšnih je denimo general Milan Aksentijević, ki je kot član slovenske skupščine glasoval za ohranitev Jugoslavije. Ob koncu vojne je bil izbrisan iz registra in skupaj z JLA izgnan iz Slovenije. Spomenik se torej postavlja tudi njemu. Več lahko preberete – TUKAJ.
Proces osamosvojitve vsebinsko zaradi vojaške intervencije JLA in ideoloških napetosti znotraj osamosvojitvenega bloka ni bil izpeljan do konca. (Vir: Časnik)
Izraba umetnosti v raznarodovalne namene?
Ne vemo, ali so hrvaškemu avtorju stripa razložili slovenski kontekst in širše okoliščine izdaje njegovega stripa. Da bo njegovo delo uporabljeno kot poglavje načrtnega raznarodovanja tranzicijske levice, ki se je po padcu jugoslovanskega komunističnega režima znašla v eksistencialnem labirintu. Po eni strani razumejo, da “Jugoslavije ni več” in da gre zdaj za Slovenijo, a Slovenije ne marajo. Zato se le stežka poistovetijo s tistimi, ki so bili v ključnih trenutkih osamosvojitvene vojne pripravljeni za novo državo žrtvovati tudi svoje življenje. Zato tudi ne bi videli umetniške vrednosti v stripovski zgodbi slovenskega teritorialca, vidijo pa jo v zgodbi tistega, ki je (očitno nehote) stal nasproti osamosvojitvi. Tako lahko povsem spodobno umetniško delo, ki priča o tragiki vojn na Balkanu, postane subverzivno orožje, ki Slovencem vsakič znova razlaga, da je njihova zgodba, v veliki zgodbi človeške zgodovine, povsem nepomembna.
