S pobudo vladi, naj ne prizna Juana Guaidója kot začasnega predsednika Venezuele in naj obsodi intervencionizem in vmešavanje drugih držav v notranje zadeve suverene države ter takšno stališče zagovarja v forumih Evropske unije, včeraj ni nič presenetil vodja poslanske skupine Levice Matej T. Vatovec. Je pa nekoliko presenetljivo, da je, sicer bolj zavito, danes podobno izjavo o Venezueli, da gre za oblegano državo, ki ima zato težave s preskrbo prebivalstva, objavila Zveza združenj borcev za vrednote NOB, ki je tudi “proti vmešavanju v notranje zadeve”.
ZZB ni brez povezav z SD
Nekoliko nejasno je, kakšne zvezo ima Venezuela z NOB, razen v smislu obrambe revolucije, ki jo zveza borcev brani tudi pri nas, a bolj tiho kot v prejšnjem sistemu, ko je bila ena od uradnih organizacij, ki so vladale socialistični diktaturi. Takšno je sporočilo zveze borcev:
Izjava v zvezi z dogodki v Venezueli
“Mir, demokracija, nacionalna suverenost sodijo med temeljne vrednote Združenja zveze borcev za vrednote NOB. Na tej osnovi pozivamo k spoštovanju Listine OZN, ki ne dopušča zunanjega vmešavanja v zadeve katere koli nacionalne države. Že grožnje z vojaškim posredovanjem in drugimi načini za zamenjavo politične oblasti v Venezueli predstavljajo grobo kršenje Listine OZN. Pozivamo k dialogu in pogajanjem in poudarjamo, da resnično slabe razmere za življenje in delo večine državljanov Venezuele v veliki meri izhajajo iz nezakonitih mednarodnih sankcij proti Venezueli, ki imajo v posamezni primerih značilnosti obleganja, kar je v nasprotju z mednarodnimi konvencijami.”
Pomembni okoliščini pri vrednotenju pomena izjave sta, da so v vrhu zveze borcev številni politiki vladne SD Dejana Židana in da država zvezo borcev tudi daleč najbolj financira med vsemi veteranskimi organizacijami. Vodstvo je takšno:
Celoten dopis Mateja T. Vatovca (Levica) vladi, naj ravna drugače kot večina zahodnih držav, je takšen:
“V preteklih tednih smo ponovno priča vpletanju Združenih držav Amerike in njenih zaveznic v suverenost Bolivarske republike Venezuele. Ko se je pred dnevi Juan Guaidó samooklical za predsednika republike, je ameriški predsednik Donald Trump nemudoma pohitel z njegovim priznanjem. Okoliščine prvotne razglasitve, kakor tudi ameriškega priznanja, izrecno spominjajo na že večkrat videne imperialistične posege v Latinski Ameriki. Soočeni smo s poskusom državnega udara, za katerega obstajajo resna tveganja, da se razrase v pravo državljansko vojno. Vlado RS opominjam na zgodovino tovrstnih posegov v Južni Ameriki, katerih tarče so bile v prvi vrsti socialistične ali leve vlade. Njihov cilj je bil zamenjava oblasti (ter sistema upravljanja z državo) s tako, ki je podrejena interesom ZDA in ki omogoča eksploatacijo naravnih dobrin. ZDA so bile vpletene v več nasilno izvedenih menjav oblasti v (po abecednem vrstnem redu): v Argentini (1973), Braziliji (1964), Čilu (1973), Gvatemali (1954), Hondurasu (2009), Panami (1981), Paragvaju (1954), Urugvaju (1973). Da ne omenjamo vrste spodletelih atentatov in poskusov državnih udarov na Kubi pa tudi v Nikaragvi in Peruju ter konec koncev v sami Venezueli leta 2002. Ameriško vmešavanje v notranje zadeve Venezuele poteka pod pretvezo nelegitimnosti lanskih predsedniških volitev, na katerih je trenutni predsednik Maduro prejel 67-odstotno podporo, del opozicije pa jih je bojkotiral oziroma na njih ni sodeloval. Bojkot in nepriznavanje volitev je potekal s podporo ZDA ter t. i. Limske skupine (v katerih so združene pretežno južnoameriške države z desničarskimi vladami ter Kanada). Juan Guaidó, ki se je 23. januarja letos oklical za začasnega predsednika, ne uživa širše podpore, njegovo imenovanje pa je po venezuelski ustavi nelegitimno (233. člen ustave dopušča tak razglas v primeru, da veljavni predsednik ne opravlja več funkcije). Gre za mlajšega politika, ki je bil še prejšnji mesec v Venezueli relativno nepoznan. Guaidó je član opozicijske neoliberalno usmerjene stranke Voluntad Popular (Volja ljudstva), ki ima v narodni skupščini le 14 od 167 sedežev. Predsednik skupščine ni postal, ker bi užival podporo volivcev, temveč zato, ker se je razdrobljena venezuelska opozicija, da bi umirila interne sporne, odločila rotirati vodstvo. Guaidó je tako postal predsednik skupščine ‘po slučaju’. Na tem mestu opozarjam še na stališče Republike Slovenije v primeru razglasitve neodvisnosti Katalonije. Čeprav je referendum v Kataloniji potekal demokratično in bil izraz volje ljudstva, je takrat slovenska vlada obrnila hrbet demokratičnim procesom ter z ‘nevmešavanjem v notranje zadeve suverene države’ stopila na stran policijske države in represije. V Venezueli pa smo priča ravno nasprotnemu. Gre za intervencionizem in spodbujanje državnega udara, ki bi mu Republika Slovenija dala legitimnost ob upoštevanju namere ministra za zunanje zadeve RS dr. Miroslava Cerarja, da bo nameščenega in ZDA naklonjenega predsednika Venezuele v imenu Slovenije priznal. Zaradi navedenega ter zavezanosti Republike Slovenije k miru in politiki nenasilja na Vlado RS naslavljam pobudo, da Republika Slovenija: 1. ne prizna Juana Guaidója kot začasnega predsednika Bolivarske republike Venezuele; 2. se zavzame za demokratično in miroljubno rešitev spora, ki ga mora razrešiti suverena država sama; 3. obsodi intervencionizem in vmešavanje drugih držav v notranje zadeve suverene države ter takšno stališče zagovarja v forumih Evropske unije.”
