Piše: Petra Janša
»Odločbe nisem podprl, ker za presojo pravnega interesa vpeljuje takšen novi standard, ki niti ni več ustavnosodni standard, ampak le še pomensko odprto, nedoločno besedilo,« je med drugim v odklonilnem ločenem mnenju zapisal Klemen Jaklič.
Ustavni sodnik Klemen Jaklič je nedavno podal odklonilno ločeno mnenje v primeru, ko je ustavno sodišče odločalo o pobudi za presojo ustavnosti in zakonitosti odloka o občinskem prostorskem načrtu občine Ankaran, s katerim je bila na zemljiščih v lasti pobudnikov spremenjena namenska raba iz stavbnih zemljišč v kmetijska oziroma gozdna zemljišča. Stranka je v postopku pred ustavnim sodiščem zatrjevala, da so spremembe prostorskega akta njenemu zemljišču spremenile namensko rabo, kar je negativno vplivalo na njegovo zazidljivost ali rabo.
Novi »standard«
Zemljišče, ki je bilo prej opredeljeno kot zazidljivo, je postalo kmetijsko ali gozdno, kar pomeni, da je na njem graditev zelo omejena ali celo onemogočena. Po prejšnji sodni praksi je bil pravni interes za izpodbijanje takšnih aktov priznan le, če stranka spremembe ni mogla učinkovito izpodbijati v okviru postopka za izdajo gradbenega dovoljenja. Novi »standard« pa omogoča, da pravni interes obstaja že na ravni spremembe prostorskega akta, če so določbe o namenski rabi dovolj konkretne, da določajo meje dopustne rabe zemljišča. Ustavno sodišče je tako v odločbi št. U-I-332/22 uvedlo nov standard za presojo pravnega interesa pri izpodbijanju prostorskih aktov. Ta standard določa, da je pravni interes izpolnjen že takrat, kadar so pogoji namenske rabe zemljišča v prostorskem aktu dovolj določni, da je mogoče na njihovi podlagi določiti meje dopustne rabe zemljišča. Večina ustavnih sodnikov torej meni, da spremembe namenske rabe zemljišč že v fazi prostorskega načrtovanja lahko neposredno vplivajo na pravice in pravni položaj posameznika. S tem je ustavno sodišče razširilo razumevanje pravnega interesa, saj to ocenjuje, da je v določenih primerih že namensko določanje rabe zemljišča dovolj konkretno, da omogoča presojo ustavnosti ali zakonitosti. Pri tem sodniki mislijo, da bo taka interpretacija poskrbela za celovitejše varstvo pravic posameznikov v postopkih prostorskega načrtovanja.
Arbitrarnost in nepredvidljivost
Na videz gre za manj pomembno sodbo, ki pa je v resnici prelomna, saj ruši načelo pravne predvidljivosti in vodi v popolno arbitrarnost sodnega odločanja. Za kaj gre? Sodišče ad hoc uvaja nov »standard«, da so v posebnem delu prostorskih aktov s praktično vsemi določbami akta pogoji namenske rabe prostora določeni tako natančno, da je že na njihovi podlagi mogoče določiti meje dopustne rabe zemljišča. Bistvo posebnega dela prostorskega akta je namreč ravno v tem, da v nasprotju s splošnim s podrobnimi konkretnimi pogoji določa podrobno rabo prostora in s tem povsem konkretne meje dovoljene in nedovoljene rabe, pravi Jaklič. Tak novi »standard«, ki zajema praktično vse določbe podrobnega prostorskega akta, torej ne pove nič določnega – sploh ni več standard, ampak »odprta bianco menica, ki naenkrat navidezno podeljuje pravni interes za izpodbijanje praktično vseh določb posebnega dela prostorskega akta«. Pri tem Jaklič opozarja, da je novi standard preveč nedoločen in odprt, kar omogoča zlorabo ali arbitrarnost. Po njegovem je bistvo prostorskih aktov prav določitev mej rabe, zato novi standard v praksi odpira vrata za izpodbijanje skoraj vseh določb teh aktov. To po njegovem mnenju ne vodi v jasnejšo sodno prakso, temveč v njeno razgradnjo, kar zmanjšuje pravno predvidljivost in enakopravnost pri odločanju.
O poslanstvu ustavnega sodišča
»Takšno vpeljevanje nedoločnosti v odločanje ustavnega sodišča opisujemo kot pojav razgradnje ustavnosodne doktrine in predstavlja korak v nasprotno smer od tega, kar bi v ustavni demokraciji ustavno sodišče moralo početi. Bistvo ustavnosodne obrti je namreč ravno v izgrajevanju čim bolj konsistentne in za naslovnike vnaprej vse bolj jasne in podrobno razdelane ustavnosodne doktrine, ki prav zato nato v konkretnih primerih lahko velja enakopravno za vse stranke in za vse podobne primere enako,« je še zapisal Jaklič in ob tem dodal, da »ko je doktrina jasna in določna, jo sodnik mora uporabiti v bodočih primerih ne glede na to, kdo je stranka konkretnega postopka, in ne glede na svoje lastne ideološke, politične in druge zunajpravne preference v vsakokratnem primeru«. »Ko ustavno sodišče doseže to stopnjo izgrajenosti doktrine in slednjo tudi načelno izvaja, doseže in izpolnjuje svoje poslanstvo,« je jasen Jaklič.
Sodišče v preteklosti že grajano
»Odločbe nisem podprl, ker za presojo pravnega interesa vpeljuje takšen novi standard, ki niti ni več ustavnosodni standard, ampak le še pomensko odprto, nedoločno besedilo,« je v odklonilnem ločenem mnenju še zapisal Jaklič. Spreminjanje relativno določnih ustaljenih standardov v vse bolj odprta besedila je za slovensko ustavno sodišče po Jakličevem mnenju problematično tudi zato, ker je bilo sodišče v zadnjih letih predmet prav teh kritik. Vse več je namreč nasprotujočih si judikatov, kar hočeš nočeš vodi v sodniško samovoljo pri odločanju v prihodnjih primerih oziroma te vsaj ni več mogoče izkazano preprečiti. »Razgradnja namesto izgradnje doktrine slabi videz neodvisnosti sojenja in vlogo institucije ustavnega sodišča. Del poslanstva vsake sestave ustavnega sodišča je, da se trudi ustavnosodno doktrino vse bolj izgrajevati in na podlagi njene konsistentne uporabe v konkretnih primerih dokazati pravno neodvisnost svojega odločanja,« Jaklič sklene svoje ločeno mnenje. Jakličevemu odklonilnemu ločenemu mnenju v omenjeni zadevi se je pridružil tudi ustavni sodnik Rok Svetlič.
