11.6 C
Ljubljana
ponedeljek, 8 marca, 2021

(Nes)pamet modernega človeka

Piše: mag. Tadej Ian

Napredek znanosti in tehnologije ustvarja iluzijo sposobnosti in pameti modernega človeka. Obnašanje modernega človeka namreč kaže, da se mu pamet izgublja, k čemur – paradoksalno – v veliki meri pripomorejo tehnološke iznajdbe, ki so sodobnemu človeku (preveč) olajšale življenje.

 Številni ljudje mislijo, da si je človek s pomočjo tehnologije zmožen trajno ustvariti blaginjo. Vsekakor je tehnologija pomembna in lahko pripomore k blaginji. Toda to je mogoče le pod pogojem, če bi človek ohranil in še nadgradil stopnjo pameti, ki jo je imel pred napredkom, ki je rodil tehnologijo, kot jo poznamo v zadnjih dobrih dveh stoletjih. Žal realnost kaže, da tehnologija človeka poneumlja in da je moderni človek dejansko manj inteligenten, kot so bili njegovi predniki.

Korist boja za preživetje

Razvoj človeka je bil še do pred kratkim pogojen z bojem za preživetje. Nekoč ljudje niso razmišljali o tem, kateri kulturni dogodek bodo obiskali, in razglabljali o tem, kateri svetovni nazor je najprimernejši zanje. Razlog za to je v tem, da za kaj takega niso imeli ne časa ne energije. V tisočletjih svojega obstaja se je človek moral ves čas močno truditi in si prizadevati, da ni bil lačen, da ga ni zeblo, da je imel streho nad glavo in da so njegovi potomci sploh lahko preživeli. Ob neugodnih razmerah je bilo za to pogosto potrebnega veliko fizičnega in tudi umskega napora. Napredek je bil tako nuja, saj si je z njim človek lajšal življenje in izboljševal možnosti preživetja. Še pred dvesto petdeset ali sto petdeset leti ni bilo nič drugače. Preživeli so tisti ljudje, ki so bili fizično in umsko sposobni, torej inteligentni. Umirali niso samo fizični slabiči, ampak tudi bedaki, ker so se napake tedaj drago plačevale.

Pojav tehnologije, vključno z medicino, pa je to spremenil. Manj sposobni ljudje so sicer še vedno živeli slabše od sposobnih ljudi, a so preživeli. Tudi potomce so lahko imeli in tudi ti so preživeli. Nekoč so preživeli le najmočnejši in najpametnejši, a napredek in tehnologija sta to spremenili. Zato se je povprečna »kakovost« ljudi (govorimo z vidika biološke vrste) začela poslabševati.

V preteklosti so si ljudje morali pridelati hrano zase, nažagati in nasekati drva, postaviti lastno hišo z golimi rokami (in morda s pomočjo sosedov, katerim so potem s svojim delom »odplačevali« pomoč). Ob vsem tem so morali ustvariti še presežek za prodajo, da so prišli do denarja, s katerim so si kupili stvari, ki si jih sami niso znali ali zmogli narediti (npr. čevlje). Skoraj vse službe so vključevale trdo fizično delo in so terjale popoln angažma. V današnjem času pa moderni meščan pogosto hodi v pisarniško službo, s katero si ustvari toliko denarja, da lahko kupi dovolj hrane in kurjave, za katero mu ni treba niti migniti s prstom, ter se opremi z oblačili in plačuje najemnino za stanovanje ali hišo, če si jih ne kupi ali postavi na kredit. Takemu človeku, ki vse bolj misli, da hrana zraste na policah samopostrežnih trgovin, je za preživetje potreben le minimalen napor. Zato se taki ljudje pogosto znajdejo na »avtopilotu«, ko jim za preživetje ni potrebno razmišljati oz. reševati problemov, zato nekateri strokovnjaki opozarjajo, da se povprečni inteligenčni kvocient sodobnih ljudi v primerjavi s predniki zmanjšuje.

Iluzija šolanja

Javno šolstvo se je v osnovi pojavilo zato, ker so podjetniki potrebovali izobraženo delovno silo, da je lahko opravljala naloge v industrijski dobi. Toda namen šol je bil ustvariti poslušne in disciplinirane ljudi, saj prav takšne industrijska proizvodnja za tekočim trakom tudi zahteva. Zato je učenje potekalo ex cathedra: veliko je bilo učenja na pamet in ogromno pomnjenja informacij. Posledica tega je bila, da so ljudje postali zelo načitani in navidezno pametni. Sposobnost pomnjenja informacij in učenja na pamet namreč še ne pomeni nujno uporabnih znanj, ki so pomembna v življenju. Kritiki današnjega šolstva pravijo, da so te izvirne ideje javnega šolstva še vedno močno vcepljene v moderno šolstvo, četudi smo že davno v postindustrijski družbi in torej takšni koncepti niso več funkcionalni.

Dejstvo pa je, da človek, ki je izobražen, razvije kapaciteto razmišljanja – pogosto o povsem nepomembnih stvareh, ki nimajo nobene povezave z dejanskim izboljševanjem življenja, ki je bilo poleg preživetja in reprodukcije skoraj izključno poslanstvo naših prednikov. Izobražen človek, ki mu primanjkuje praktično uporabne življenjske pameti, lahko hitro postane nespameten in si v svoji nadutosti, ki mu jo je zgradil izobraževalni sistem, izmišljuje silno nepraktične stvari, s katerimi pogosto začne spreminjati življenje. Toda takšne spremembe so pravzaprav disfunkcionalne in življenje poslabšujejo, namesto da bi ga izboljševale.

Leve ideologije, ki so vse po vrsti utopične, so nastale prav zaradi situacije, ki jo opisujemo. Levičarski ideologi, kot je bil Karl Marx, so bili izobraženci, katerih izobrazba ni imela praktične uporabnosti. Njihov »mentalni stroj« je tako kreiral ideologije, ki so hotele izboljšati svet, a so ga dejansko poslabšale, ker niso bile usklajene z naravo življenja. Marksizem, komunizem, stalinizem, maoizem, anarhizem ali demokratični socializem so nespametni konstrukti nespametnih ljudi, ki jim je izobraževalni sistem vzpostavil »stroj«, tehnologija pa je temu »stroju« omogočila »gorivo« v obliki preveč prostega časa, posledica česar je ustvarjanje omenjenih nebuloznih idej.

Grenkoba našega časa je tako v tem, da se morajo ljudje, ki še niso izgubili stika z realnostjo, otresati odzemljenih sanjačev, ki v slogu norih pridigarjev vsiljujejo svoj prav vsem drugih in brezpogojno zahtevajo, da se jim vsi drugi podrejajo. V nabor teh norih konstruktov sodijo radikalni ideologi LGBT+, katerih namen ni doseči enakopravnosti skupnosti, ampak vsiljevanje njenih idej večini, militantne feministke, ki so izgubile stik z naravno realnostjo ravnovesja spolov, anarhisti vseh vej, ki bi radi zrušili svet, a dejansko nimajo pojma, kakšno ureditev bi si sploh želeli, demokratični socialisti, katerih mokre sanje so v bistvu komunistična revolucija v vsej svoji nasilnosti in brezumju, globalisti, ki se zavzemajo za to, da bi svet postal ena država, a pozabljajo, da so razlike med ljudmi tako velike, da bi popolna globalizacija pomenila globalni kaos, in še bi lahko naštevali. Vse to kaže na to, da človek 21. stoletja postaja vse bolj nespameten in že krepko zaostaja za inteligenco in zdravim razumom svojih prednikov izpred sto ali dvesto let.

Kako spet do pameti?

Rešitev je na dlani. Vse, kar bi moral moderni človek narediti, da bi si povrnil usihajočo pamet, je to, da bi se usmeril v tradicijo in v svoje prednike. Pravijo, da je zgodovina najboljša učiteljica. Če bi moderni ljudje aktivno analizirali, kaj jim v življenju omogoči korist, kaj jim življenje izboljša in katere ideologije so koristne in prinesejo ljudem srečo namesto trpljenja, ki ga povzročajo škodljive ideologije, bi se inteligenca človeštva hitro popravila. Večina ljudi je danes nespametnih predvsem zato, ker si to dovoli, ker so preveč malodušni torej, da bi zmogli tisti mentalni napor, ki bi jim omogočil ugotoviti, kaj je zanje v resnici dobro in uporabno.

 

Zadnje novice

Sorodne vsebine