Piše: dr. Denis Poniž
Smrt izniči vse razlike med ljudmi, tudi tiste, ki so jih za življenja sovražno razdvajale. In vsakdo mora dobiti grob, to so vedeli že naši davni predniki, ljudje kamene dobe.
Najnovejša odkritja so potrdila, da so tudi neandertalci pokopavali svoje mrtve, da so se zavedali, kaj pomeni smrt in kaj pokop pokojnika. Pravico do spodobnega pogreba in groba pa je na umetniško pretresljiv način, ki ostaja nespremenjen skozi tisočletja, upodobil Sofokles v svoji Antigoni, ki noče, ne more in ne sme razlikovati med svojima mrtvima bratoma, Eteoklom in Polinejkom. In od tistih davnih časov, začetkov naše civilizacije naprej, je in mora biti tako, saj drugače izpuhti v nič zadnji atom človečnosti in so besede smo puhle fraze, ki jih rojevajo sprevržene ideologije in njihovi papagajski blebetači. Kdor ne spoštuje teh prvinskih zakonov, na katerih počivajo vse civilizacije, kar jih je bilo in kar jih je, je zgolj pošastna spaka in strahovito izmaličeno bitje, oropano slehernih čustev, a tudi s plehkim, komajda zaznavnim razumom. Z drugimi besedami: človek, ki mrtvim odreka grob, je moralni in mentalni pohabljanec, karikatura civiliziranega človeka. Zadnje mesece so se taki spački v večjem številu pojavili na Slovenskem, te čudne spake, ki bi rade obudile prikazni revolucionarnega zla, se plazijo, skupaj s ponorelimi častilci okoli spomenikov, ki slavijo to zlo in njegove zločinske ume. Ne morejo se sprijazniti s preprostim dejstvom, da je konec njihovega prirejanja zgodovine in slavljena tega, kar je evropski parlament označil za trojno zločinsko zablodo, ki meče mračno senco na dvajseto stoletje: fašizem, nacizem, komunizem. Zadnji totalitarni sistem pri nas ni razglašen za zločin, ampak je še naprej in z vsakim dnem bolj slavljen, njegovi akterji pa so čaščeni kot antični bogovi. Aktualna levičarska vlada, ki jo sestavljajo čudaki, koristoljubneži, polintelektualci in mešetarji vseh vrst, ne samo da noče pokopati žrtev, ki od svoje nasilne smrti nimajo grobov, zdaj je bilo potrebno ukiniti še dan spomina nanje. Ponavlja se najčistejši stalinizem, ki je s slik odstranjeval slike tistih, ki so padli v nemilost in iz arhivskih izvodov časnikov in knjig izrezoval njihove članke! Ampak gospoda, spomina se ne da ukiniti, spomin ostaja, kljub vašim krčevitim naporom, da bi natresli kar največ peska v kolesje zgodovine!
Nihče ne ve točno, koliko grobišč je po Sloveniji, v katera so podivjani, zmage in lastne veličine pijani zmagovalci pometali, zazidali, zasuli mrtve, a tudi še žive moške, vojake in civiliste, ženske, otroke, starce in starke, ne da bi jim sodili na sodiščih, ki so tudi ena od temeljnih civilizacijskih pridobitev, saj nihče ni kriv, dokler mu ni krivda pravomočno dokazana. Ampak tovariši in tovarišice so se požvižgali na take malenkosti, pobijali so brez blagoslova sodišč, sistematično, kruto, bestialno, ne da bi se vprašali, kaj v resnici pomeni njihovo divjanje, njihov v revolucionarne katekizme zapisan teror nad vsemi, ki so mislili drugače, pa tudi nad tistimi, ki so se slučajno znašli na njihovi krvavi poti v komunizem. Človek bi pričakoval, da bo država Slovenija naredila vsaj tisto malo, kar bi lahko naredila: posmrtne ostanke vseh teh ljudi, ki so v smrti postali samo mrtveci s pravico do dostojnega pogreba in groba, tudi pokopala, kot se spodobi za civilizacijo, ki je stopila v tretje tisočletje svojega obstoja. Edina resnična sprava je lahko tista, ki pokoplje vse svoje mrtve, ki jih neha deliti na tiste, ki jih je treba kot Eteokla skoraj po božje častiti, in druge, ki morajo biti, kot Polinejk, hrana za ujede in potepuške pse. Vemo, kako se je končala zgodba s Tebami in oholim novim oblastnikom Kreonom, ne vemo pa, kako se bo končala zgodba z našimi oholimi Kreoni, sinovi in vnuki klavcev iz leta 1945.
Dva betonska kubusa v ljubljanski Zvezdi, prazna kot zavest naših trenutnih vladajočih povzpetnikov in nemaničev, ne moreta zakriti strašne resnice o barbarstvu, ki je za vekomaj omadeževalo ne samo nikdar uresničene »svetle« cilje revolucionarnih obsedencev tipa Broz, Ranković, Kardelj, Kidrič ali Maček, ampak je na ogled postavilo tudi njihova tedanja dejanja. Ponosni nasledniki teh zločincev in zelenokljuni blebetači, nasledniki teh množičnih morilcev, znova s peklenskim veseljem in perverzno vztrajnostjo zapirajo nikdar odprta grobišča, zasipavajo zgodovinska dejstva z gorami lažnih nebuloz. Nočejo izstopiti iz svoje poblaznele zgodovine, nočejo se odpovedati abotnim argumentom o tem, kdo je bil kaj in kdo zasluži slavo, kdo pa prezir, zato ni čudno, da brišejo, ukinjajo in še naprej skrivaško odstranjujejo vse, kar bi lahko kazalo na necivilizacijska dejanja in odločitve, na nikdar izzvenele krike deset tisočev žrtev, ne samo v letu 1945, ampak tudi kasneje, ko so tovariši, tudi s pomočjo nepoučenih in vase zazrtih politikov iz zahodnih držav, ki so jim dajali kredite, da se je podrtija, imenovana Jugoslavija 2.0, obdržala toliko časa, pobijali brez sodb nasprotnike doma in celo v tujini. Zveza komunistov Jugoslavije in njena Udba sta bili po vseh kriterijih zločinski, teroristični organizaciji. In da je farsa res popolna, nihče od arhitektov in naročnikov teh masovnih zločinov, ki jih mirno lahko imenujemo genocid, kakor tudi nihče od eksekutorjev, se ni srečal s sodnim sistemom. Ne vemo sicer, kaj se je dogajalo z njihovo vestjo, vemo samo, da so se mnogi na smrt zapili, nekaterim se je omračil um, tretji pa so, kot reče slovenski narod, položili roko sami na sebe. A velika večina jih je ali jih bo, lepo dočakala svoj konec v postelji, dobili so ali bodo pogrebe z vojaškimi častmi in bronaste spomenike, katerih edini pravi namen bo pričevanje o njihovi zločinski naravi. Vsaj približno pa si lahko predstavljamo, kaj se dogaja v glavah tistih, ki v tem trenutku vladajo in se na vse načine trudijo, da bi restavrirali ne samo prej omenjeno podrtijo, imenovano Jugoslavija 2.0, ampak da bi tudi storili dvoje: najprej kar se da dosledno izbrisali spomin na nepokopane mrtvece in hkrati, vedno pogosteje uporabljajoč simbole, pod katerimi se je dogodil genocid, indoktrinirali mlade generacije s svojo »resnico«, ki ni nič drugega kot sistematično izkrivljanje zgodovinskih dejstev. Pri tem početju ne sodelujejo samo laični »ponosni nasledniki rdečih razbojnikov«, ki se imajo tudi za vrhunske politike, ki žanjejo uspehe v Ugandi in Butanu, pa še v kakšni eksotični državi. Med ponarejevalci zgodovine so tudi ljudje, ki jim je zgodovinopisje znanstveni poklic, le-ta pa od njih zahteva znanstveno objektivnost in nevtralnost, ne pa klečeplazenje pred aktualnimi in nekaterimi upokojenimi političnimi potentati, Pa na žalost ni tako. Prostituirajo se na podoben način kot še kakšna profesionalna skupina, recimo nekateri novinarji in novinarke so se udinjali vladajoči oblasti, ki jim meče drobtinice, včasih tudi kaj več, a jih oblast niti najmanj ne ceni, saj v očeh vladajočih niso nič drugega kot potrošni material, ki po uporabi roma v kanto za smeti. Če smo malce neprizanesljivi, drugam niti ne sodijo, saj so, nerazgledani in provincialni, pripravljeni širiti vsako laž, ki jo ustvari vladajoča politika, pa če je še tako neumna in prozorna.
Zaradi svoje egomaničnosti, bahavosti, nastopaštva in cirkusantstva, a tudi omejenih umskih zmožnosti, ki se od osebka do osebka te vlade kažejo na drugačen, a v vsakem primeru komično-srhljiv način, jim ni jasno, da bodo nekega lepega dne tudi sami prišli na konec svoje poti, kjer jih bo pričakala molčeča gospa, ki je ne bodo mogli podkupiti z nagrabljenimi »kupi zlata«, kot je zapisal Prešeren v znanem sonetu Memento mori. Morda bodo takrat vsaj nekateri spoznali, kako bedno in prazno je bilo njihovo življenje, pa čeprav so ga vsaj del prebili na rdečih preprogah in se prevažali z avti, ki so imeli prižgane rdeče in modre utripajoče lučke. Želeli si bodo samo to, da ne bodo tudi sami ostali nepokopani mrtveci.
PS.: Ta zapis je posvečen spominu na vse tiste pobite žrtve revolucionarnega terorja, ki še nimajo spodobnega groba.
Vir: KUD-KDO
