Piše: Peter Jančič (Spletni časopis)
“Miloš Milović je že v času Janeza Drnovška poskušal isto stvar. Se pravi, iztrgati iz takratnega Urada za varnost in zaščito oddelek za varovanje premiera in ga vezati neposredno na vlado”
Ampak, takrat so bili na vladi, hvala bogu, pametni ljudje in ko smo jim mi povedali, da, če se kaj zgodi predsedniku vlade, nekdo vam ga bo ustrelil, atentat bo izveden, se ne obračajte na nas. Policija za to ne more biti odgovorne, ker imate pristojnost vi. Nevenka Črešnar Pergar (takrat je bila generalna sekretarka vlade, opomba novinarja) je to razumela. Pa smo zgodbo hitro zaključili. Zdaj se je to ponovilo, s tem, da je bil pa zdajšnji predsednik precej bolj dojemljiv za te zgodbe, da službenemu aparatu policije ne gre zaupati, da si mora po svoje postaviti neke ljudi, ki bodo njemu zvesti in je to naredil.”
Tako je včeraj v pogovoru z novinarjem Tomažem Celestino na Radiu Slovenija Andrej Rupnik, nekdanji šef Sove, pa tudi dolgoletni uslužbenec policije in veteran vojne za Slovenijo opisal ozadje zapletov v Centru za varovanje in zaščito (CZV), ki je v preteklosti skrbel za varovanje vseh politikov in vej oblasti, od časov Roberta Goloba pa je varovanje premiera organizirano ločeno pri šefu vlade. Golob, je ocenil Rupnik, je nasedel Milovićevi zgodbi iz leta 2000: “Tudi takrat je bil ta gospod, ki danes sedi zaradi drugih stvari v zaporu, svetovalec predsednika vlade.”
Rupnik je opozoril, da je premier z varovanjem posebej zase obšel zakon o policiji, kje jasno piše, kdo je odgovoren za varovanje vodilnih politikov in objektov. To je policija. Rupnik je nadaljeval: “Z uredbo je to spremenil. Imamo, kar imamo. Zanesljivo smo pa spet na točki, ko se seje nek splošen dvom v poštenje policistov ali pa celo celih enot. So očitki, so resni. Treba jih je proučiti. Naj jih tisti, ki so za to usposobljeni proučijo in na koncu povejo. Je pa zanimivo, a veste, da sta minister in zdajšnji nekdanji direktor policije v policiji sprožila vse postopke, ki niso dali nekih negativnih rezultatov, potrditev, da so ti ljudje res karkoli zlorabljali, ne. Če se pa potrdi karkoli od tega, so pa to hudo resne kršitve.”
Celestina je povzel, da je premier čez Center za varovanje in zaščito izrekel hude očitke o odtekanju podatkov, povezavah s kriminalnimi združbami. V javnosti pa je, tega ni omenil, močno odmeval očitek državne tožilke Mateja Gončin, da bi naj v tem centru celo vohunili za zasebnim življenjem predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič za potrebe notranjih obračunov v Svobodi.
Na vprašanje, ali bi, če je to res, moral premier ukrepati že prej, je Rupnik odgovoril: “Absolutno. On je na vrhu upravne odgovornosti. On je predsednik vlade. Njemu so podrejeni člani vlade. To so ministri, v tem primeru notranji minister. Notranjemu ministru je podrejen šef policije. Ne more obiti linije odgovornosti, pa kazati s prstom na četrti nivo. Če se tam ni nič uredilo, potem mora on poseči po tistih, ki so mu neposredno odgovorni. Zanimivo, da se to ni zgodili. Še v vsaki vladi do zdaj, če nek minister ni obvladoval svojega področja, je premier razrešil ministra, postavil drugega. Ta minister pa bo potem, če bo nezadovoljen s šefom policije, zamenja šefa policije in bo šlo tako naprej. Ne pa obiti, češ moji so vsi super, oni v 3., 4. nivoju so pa slabi. To ne gre.”
