Piše: Nina Žoher (Nova24TV)
Potem, ko se je po propadlem poskusu vložitve nezaupnice naposled le nabralo 10 poslancev, ki so se le odločili prispevati podpis pod vložitev konstruktivne nezaupnice proti aktualni vladi, bomo danes končno priča sklepu dolgotrajne in mučne sage, v okviru katere se KUL-ovci zavzemajo za to, da se zavihtijo nazaj na oblast. Med bistvenimi očitki vladi izpostavljajo rušenje temeljnih ustavnih načel in neučinkovit boj z epidemijo novega koronavirusa. Javnost poskušajo prepričati, da je vsak glas zanje, pravzaprav zavzemajo za “normalizacijo” Slovenije. Glede na to, da poročila priznanega časnika The Economist, za katerega velja, da je celo precej levoliberalni, kažejo, da je bil demokratični indeks v Sloveniji najvišji ali pa v porastu, ko je bila na oblasti ravno vlada Janeza Janše, ni ravno jasno, od kod KUL-ovcem sploh ideje za današnjo vložitev konstruktivne nezaupnice.
Indeks demokratičnosti je v času od leta 2006 do 2020 nam pove, da je najbolj strm padec ta doživel v času, ko sta bila na oblasti vlada Boruta Pahorja in vlada Alenke Bratušek. Ta je na dnu dolgo časa vztrajal še pod vlado Mira Cerarja in Marjana Šarca, nato pa se je za s tretjo Janševo vlado pričel znova pobirati.
Kot lahko vidimo tudi iz spodnje slike, je bil demokratični indeks najvišji oziroma v porastu, ko je vlado vodil Janez Janša. Najnižji demokratični indeks je bil torej takrat, ko je vlado vodila oseba, ki se danes vneto zavzema za vložitev konstruktivne nezaupnice. Glede na to, da je bil koalicijski partner v obeh vladah stranka SD, ki se danes ravno tako nadeja uspeha konstruktivne nezaupnice, je vse toliko bolj bizarno.
Poročilo s strani uglednega The Economista prikazuje stanje demokracije po svetu v kar 165 neodvisnih državah in na dveh teritorijih. Demokratični indeks se pri tem osredotoča na naslednjih pet kategorij: volilni postopek in pluralizem, delovanje vlade, politično participacijo, politično kulturo in državljanske svoboščine. Na podlagi doseženih rezultatov se nato preučevane države klasificira v naslednje tipe režima: popolno demokracijo, pomanjkljivo demokracijo, hibridni režim in avtoritativen režim.
Izsledki poročila uglednega časopisa The Economist so več kot zgovorni, zato so vsake trditve o tem kako naj bi živeli v avtoritativni državi, kjer so kršene človekove pravice in kjer se upošteva le interese ene stranke, povsem odveč. Seveda pa ni pričakovati, da bodo o statističnih podatkih, ki jih je serviral Economist poročali osrednji mediji. Ti so namreč izrazito nenaklonjeni levi politični opciji. Kljub temu, da smo v času epidemije, smo lahko namesto pozivov k spoštovanju ukrepov za zajezitev virusa, poslušali propagando KUL-u, ki nikakor ni zmogel zbrati dovolj glasov, da bi se polastil oblasti. Preštevanje glasov enkrat pod Jožetom P. Damijanom in sedaj pod Karlom Erjavcem, je bilo tako vseskozi postavljeno v prvotni plan.
To, da KUL-ovci danes očitajo vladi, kako se ta neuspešno sooča z epidemijo, je še posebej skregano z zdravo pametjo. Konec koncev so bili ravno sami tisti, ki niso nikdar obtožili protivladnih protestov, ki so se odvijali v času epidemije in kjer se je povrhu še grozilo s smrtjo. Prav tako niso pozivali k spoštovanju ukrepov za zajezitev epidemije, kot je bilo to lahko vdeti v opozicijskih vrstah v drugih evropskih držav. Tako seveda ne čudi, da je bilo predstavnike teh strank videti na protivladnih protestih. Čemu je temu tako je seveda jasno, namreč v korist jim je da nekdo protestira proti vladi. Če se v tujini opozicija zaveda, da je sodelovanje v korist državljank in državljanov nujno in bolj pomembno kot politični boj, je pri nas zgodba povsem drugačna. Druščina, ki se trenutno nahaja v opoziciji, je namreč vajena biti na oblasti. Kakorkoli, glede na to, da je bil resor zdravstvenega ministrstva v rokah Tomaža Gantarja iz vrst DeSUS, kandidat za mandatarja pa je ravno predsednik omenjene stranke, je vse skupaj toliko bolj smešno.
To, da se za kandidata za mandatarja izbere človeka, ki je ja kandidiral na petih volitvah, dvanajst let ministroval v šestih vladah, in sicer na treh različnih resorjih, pa kljub svoji dolgoletni politični karieri, vsega skupaj nabral zgolj 5743 glasov, je res posebna češnja na torti, ki jo skuša servirati KUL. Očitki, ki so spisani v interpelaciji, se berejo kot prosti spis, saj ni nobenih konkretnih analiz, ki bi potrjevale njihove očitke vladi, ki praktično od prvega dneva sprejema ukrepe, ki so v korist državljanom in gospodarstvu. Nič čudnega tako ni, da marsikdo reče, da je sreča, da je Šarec vrgel puško v koruzo, namreč s šalami in kregarijami, ki smo jih bili priča med sedanjimi KUL partnerji, bi bili sedaj globoko v krizi. “When numbers talk, bullshit walks”.
