Piše: Tanja Brkić (Nova24tv.si)
“V Sloveniji po ameriškem vzoru dobivamo prvo damo,” so o Tini Gaber, znani kot aktualni spremljevalki premierja Roberta Goloba, zapisali v enem od osrednjih spletnih medijev. Oznaka “prva dama” je imela skozi zgodovino precej veliko vrednost, saj je že od vsega začetka veljala za “simbol” ženske, ki postavlja standard vsem ostalim. Pa je Tina Gaber res ženska, ki postavlja standard vsem ostalim, če vzamemo v obzir vse ostale ženske, ki so skozi zgodovino nosile omenjeni naziv?
Že od časov Marthe Washington so ameriške prve dame fascinirale narod. Neizvoljene in neplačane so prve dame zasedale položaje moči, ki so ga opredeljevale tako njihove lastne osebnosti in interesi kot javno mnenje in družbena pričakovanja, zato je označevanje Tine Gaber z nazivom, ki ga je nosila na primer Nancy Reagan, ne le smešna, ampak po mnenju številnih celo absurdna.
Pričakovanja za prvo damo so od nekdaj velika. Prva dama je od nekdaj predstavljala simbol doma, družine in ženskosti – čeprav se je pomen teh idealov spreminjal z vsako generacijo. Poleg tega je bila po drugi strani tudi politična partnerica, od pomoči pri kampanji do sprejemov. In medtem ko so nekatere prve dame svoje nazive uporabljale v lastno korist, so druge delovale v zakulisju. Ne velja zastonj pregovor, da “za vsakim uspešnim moškim stoji še uspešnejša ženska”. Zgleden primer prve dame je bila vsekakor Nancy Reagan, ženska, ki je brez sramu postavila Ronalda Reagana v središče svojega življenja, a postala politična osebnost sama po sebi. Številni mediji so jo in jo še danes opisujejo kot gorečo varuhinjo moževe podobe, četudi včasih na račun lastne. Brez Nancy ne bi bilo ne guvernerja Reagana, ne predsednika Reagana,” je dejal Michael K. Deaver, dolgoletni pomočnik in tesen prijatelj Reaganovih, ki je umrl leta 2007. Kljub temu, da je bila simbol zgledne žene in matere, je Nancy Reagan še vedno našla čas, da se je posvetila tudi družbeno koristnim zadevam, in sicer je aktivno delovala na kampanjah proti drogam.
“Moje življenje se je zares začelo, ko sem se poročila s svojim možem,” je v enem od svojih intervjujev dejala Nancy Reagan, ki je v petdesetih letih prejšnjega stoletja opustila igralsko kariero za stalno vlogo žene Ronalda Reagana in matere njunih otrok.
Tudi v času položaja prve dame je svoj čas namenila veteranom, starejšim in ostalim
Medtem ko je bil njen mož guverner Kalifornije od leta 1967 do 1975, je sodelovala s številnimi dobrodelnimi skupinami. Veliko ur je namenila obiskovanju veteranov, starejših ter čustveno in telesno prizadetih. Ti ljudje so jo kot prvo damo še naprej zanimali. Podprla je program za rejniške stare starše, ki je tema njene knjige iz leta 1982, Ljubiti otroka. Osredotočala se je na boj proti zlorabi drog in alkohola med mladimi. Obiskovala je preventivne in rehabilitacijske centre, leta 1985 pa je imela v Beli hiši konferenco za prve dame 17 držav, da bi mednarodno pozornost usmerila na ta problem. Skozi radosti in žalosti tistih dni, vključno s poskusom atentata na njenega moža, se je Nancy Reagan trdno držala svojega prepričanja v ljubezen, poštenost in nesebičnost. “Ideali so obstali, ker so pravi in danes niso nič manj pravi kot včeraj,” so bile njene besede v enem od intervjujev.
Čeprav so se mnoge predsednikove žene izogibale javni vlogi in so se skrbno podale v vlogo žene in matere, so druge izkoristile svojo pomembnost za podpiranje ciljev in doseganje političnih sprememb. Vse prve dame po Lady Bird Johnson so sledile temu zgledu in se aktivno zavzemale za svoje može ter vodile projekt za izboljšanje nacionalne blaginje. Medtem ko so se nekatere osredotočale na prostovoljstvo, pismenost, reformo zdravstva in pomoč vojaškim družinam, imamo pri nas primer Tine Gaber, ki se “bori” za nutrije. Prav ste slišali. Odkar se je javnosti predstavila kot premierjeva partnerka, se zdi, da je s tem dobila status privilegiranke, ki ima prost vstop v vladni kabinet, priložnost pa je izkoristila, da se še posebej izkaže v “borbi za pravice živali”. Za vse ostale zadeve namreč “fajta” Inštitut 8. marec z Niko Kovač na čelu. Tako se je še posebej zavzela za varstvo vsakovrstnih živali, celo škodljivih in invazivnih živali. Še nedavno je osupnila z božanjem nutrij ob Ljubljanici. Šla je celo tako daleč, da je pozvala k podpisu peticije proti načrtovanemu odstrelu teh invazivnih, tujerodnih škodljivcev in pri tem diskreditirala celo stroko. Ker to pač lahko.
Prva dama ali “oportunistka”?
Spomnimo, da gre za nekdanjo lobistko, ki je v preteklosti precizno izbirala “premožne” partnerje. Od Primoža Bohinca, domnevno Jana Plestenjaka, Klemna Nicolettija, ki je z dobavami hitrih testov zaslužil bajne denarce, nekdanjega prometnega ministra Patricka Vlačiča, za katerega je trdila, da ju “veže le globoko prijateljstvo”, do aktualnega premierja Roberta Goloba. Glede na slednje vsak lahko presodi sam, kakšni so dejansko njeni nameni, vsekakor pa ji morda prej kot oznaka “prva dama” pristoji oznaka “oportunistka”.
Kot smo že poročali, javne objave dokazujejo, da je Gabrova v preteklosti promovirala različne piramidne sheme, v katerih je bilo zavedenih in ogoljufanih na stotine ljudi, ki so izgubili milijone evrov vloženega denarja. Čeprav je s svojega YouTube kanala in drugih družabnih omrežij pospešeno brisala vse, kar bi jo lahko bremenilo iz preteklosti, nekaj stvari še ostaja. Mediji, ki podpirajo slovensko vlado in vzporedni mehanizem, o vsem tem molčijo, nasprotno, jo še poveličujejo, kljub temu da obstaja veliko pričevanj, da je bila Tina Gaber v preteklosti “družba” pripadnikov visoke družbe v tujini, tudi v Luksemburgu. Nekdanja misica je visoko družbo spoznala bolje kot večina, prav tako pa tudi njihove domnevne navade, o katerih je pisala v svojem diplomskem delu z naslovom “Bela estrada”. Kot smo nekaj odstavkov prej zapisali, da se je dejanska prva dama Nancy Reagan borila proti drogi, je Tina Gaber dobrih 40 strani namenila raziskovanju uživanja drog med slovenskimi estradniki in na koncu z obžalovanjem ugotovila, da si “kokaina žal ne more vsak privoščiti”.
Seveda so skozi zgodovino obstajale tudi prve dame s sporno preteklostjo, vendar se je njihova vloga in položaj vedno postavljal pod vprašaj. Enako je veljalo za Rachel Jackson, ženo Andrewa Jacksona, sedmega ameriškega predsednika. Ta je bila namreč znana po razvratu in tako javnost kot ostali njegovi politični kolegi so se spraševali, ali je Rachel primerna za vodjo “ženske družbe Združenih držav”. Vloga prve dame s seboj nosi ne le položaja, ampak tudi veliko mero odgovornosti, ki pa ji – roko na srce – ni vsaka kos, in ne le to — vsaka si je tudi ne zasluži.