Piše: prof. dr. Tomaž Kladnik, zgodovinar
Od ustanovitve leta 1949 je prožnost čezatlantskega zavezništva, vključena v prvotno pogodbo, omogočala hitre odzive na grožnje njegovim temeljim postulatom. V petdesetih je bilo zavezništvo izključno obrambna organizacija; v šestdesetih letih je Nato postal politični instrument za popuščanje napetosti; v devetdesetih orodje za stabilizacijo Vzhodne Evrope in Srednje Azije z vključevanjem novih partnerjev in zaveznic; v prvi polovici 21. stoletja pa se Nato sooča z vedno večjim številom novih groženj, zato mora biti kot temeljni kamen čezatlantskega miru in svobode pripravljen na soočanje s temi izzivi.
Severnoatlantska pogodba, podpisana v Washingtonu, 4. aprila 1949, je oblikovala zavezništvo za kolektivno obrambo, kot jo definira 51. člen Ustanovne listine Združenih narodov.
Temelji zavezništva
Natov osnovni cilj je varovati svobodo in varnost vseh članic s političnimi in z vojaškimi sredstvi ter v skladu s Severnoatlantsko pogodbo in Ustanovno listino Združenih narodov. Vse od svojega nastanka si zavezništvo prizadeva za pravično in trajno miroljubno ureditev v Evropi, ki bi temeljila na skupnih vrednotah demokracije, človekovih pravic in vladavine prava. Ta osrednji cilj zavezništva je po koncu hladne vojne dobil nov pomen, saj so prvič v povojni evropski zgodovini izgledi za njegovo uresničitev postali realnost. Nato pooseblja čezatlantsko vez, s katero je varnost v Severni Ameriki trajno povezana z varnostjo v Evropi in je praktičen odraz učinkovitih kolektivnih prizadevanj njenih članic v podporo skupnim varnostnim interesom. Temeljno načelo zavezništva je skupna zavezanost medsebojnemu sodelovanju držav članic, ki temelji na nedeljivosti njihove varnosti. Solidarnost in povezanost znotraj zavezništva zagotavljata, da se ne bo v boju z osnovnimi varnostnimi izzivi nobena država članica prisiljena zanašati samo na lastna prizadevanja. Zavezništvo državam članicam ne krati pravic in dolžnosti pri prevzemanju njihovih suverenih odgovornosti na področju obrambe, hkrati pa jim omogoča, da uresničijo svoje nacionalne varnostne cilje s pomočjo kolektivnih prizadevanj. Skratka, zavezništvo je zveza svobodnih držav, združenih v odločenosti, da ohranijo svojo varnost z vzajemnimi zagotovili in s stabilnimi odnosi z drugimi državami.
Postopno večanje članstva
V skladu z 10. členom pogodbe ostaja zavezništvo odprto za včlanitev drugih evropskih držav, ki so sposobne razvijati njegova načela in prispevati k varnosti severnoatlantskega območja. Leta 1952 sta se prvotnim članicam Belgiji, Danski, Franciji, Islandiji, Italiji, Kanadi, Luksemburgu, Nizozemski, Norveški, Portugalski, Združenim državam Amerike (ZDA) ter Združenemu kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske (VB) pridružili še Grčija in Turčija, leta 1955 je sledila Zvezna republika Nemčija, leta 1982 pa še Španija. Julija 1997 so na vrhunskem srečanju v Madridu predsedniki držav in vlad članic zavezništva povabili še nadaljnje tri države, naj začnejo s pristopnimi pogovori, in 12. marca 1999 so Češka, Madžarska in Poljska uradno postale članice zveze NATO. Na vrhunskem srečanju zavezništva v Pragi so k začetku pristopnih pogovorov povabili naslednjo skupino držav in tako so 29. marca 2004 postale polnopravne članice zavezništva še Bolgarija, Estonija, Latvija, Litva, Romunija, Slovaška in Slovenija. Stabilizacija Balkana je postala eden od strateških ciljev zavezništva. Na vrhunskem srečanju držav članic zavezništva leta 2008 sta tako povabilo za članstvo dobili Albanija in Hrvaška, članici pa sta postali leta 2009. Potem pa sta se zavezništvu pridružili še Črna gora (2017) in Severna Makedonija (2020). Ruska nezakonita priključitev Krima leta 2014 in njen neupravičeni in neizzvani napad na Ukrajino pa sta v ospredje znova postavila osrednjo nalogo Nata: kolektivno obrambo, katere del je leta 2023 postala Finska in letos, po 200 letih nevtralnosti, še Švedska. Tako zavezništvo danes povezuje 30 evropskih držav ter Združene države Amerike in Kanado.
Celoten članek si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
