Namerna in zavestna laž RTV o finančnem zlomu mariborske nadškofije!

Piše: Ivan Štuhec

Osrednji nacionalni medij RTV Slovenija je s prispevkom v Odmevih 21. januarja zaznamoval deseto obletnico finančnega zloma mariborske nadškofije. Prispevek je pripravil novinar Matej Korošec, oddajo je vodila Tanja Starič. Ker se je na skrajno manipulativni prispevek pritožil nekdanji ekonom mariborske nadškofije Mirko Krašovec, so Odmevi dva dni kasneje še enkrat udarili z lažmi nazaj.

V novembru 2013 sem sam osebno imel medijski konflikt s takratnim voditeljem Tarče Slavkom Bobovnikom, ki je prav tako, potem ko so bile dejanske številke o Zvonovih javno objavljene, operiral z osemstotimi milijoni, kot jih je napihnil italijanski novinar Emiliano Fittipaldi. V interni korespondenci, ki sva jo po oddaji imela, je pristal na petsto milijonov. Sedem let kasneje pa smo po zaslugi novinarja Korošca pristali že pri dveh milijardah bančne luknje, za katero bi naj bila kriva nadškofija.

Poročanje Odmevov lahko označimo kot namerno in zavestno laž. Prvič za to, ker je novinar Vasja Jager v časopisu Večer od 8. do 14. aprila 2015 objavil več nadaljevanj o spornem primeru. Od raziskovalnega novinarja Korošca in Odmevov bi tako smeli pričakovati, da to poznajo, če so že hoteli zaznamovati “desetletni jubilej”. Drugič pa za to, ker sem primer temeljito predstavil v knjigi Slovenija brez Patrie in Zvonov in do danes ni nihče demantiral nobenega podatka niti nobene trditve. Virov za korektno poročanje je torej dovolj. Na tem mestu bom ponovil že zapisano in objavljeno leta 2017.

Korektno od novinarja Vasje Jagra

Nekdanji novinar Večera Jager (ki velja za levega!) je pravilno ugotavljal, da je bil “začetek celotne strukture v družbi Gospodarstvo Rast v večinski lasti Nadškofije Maribor. To podjetje je obvladovalo holding Zvon Ena, pravnega naslednika istoimenske pooblaščene investicijske družbe (PID), v katerega se je stekel denar okoli 66 tisoč malih delničarjev, ki so kmalu po osamosvojitvi vložili svoje certifikate v pide Klas, Skala in Zvon. Iz Zvona Ena je izšel manjši brat Zvon Dva, ki se je prav tako ukvarjal z investicijsko dejavnostjo. Holdinga sta kupovala deleže cele vrste podjetij doma (Abanka, Steklarna Rogaška, Helios, T-2, Cinkarna Celje, Cetis, Mladinska knjiga …) in v tujini (bosanski investicijski skladi, naložba v nizozemski Zvon B. V., vredna nekaj več kot tri milijone evrov …)”.

Foto: Nova24TV

Zvonovi so tako delovali po istem principu kot vse njim podobne družbe, ki so nastale na podlagi certifikatov v Sloveniji. V principu je bilo to legitimno, legalno in edino možno v slovenskih razmerah. Pri tem ni šlo za noben pohlep in osebno okoriščanje ali t. i. tajkunstvo. Zvonovi s svojimi sateliti so tudi vse do svetovnega padca delnic popolnoma zadovoljivo in uspešno podpirali svoje lastnike.

Kako so nadškofijske družbe pristale v stečaju

Problem je nastal v tveganih investicijah in kreditih, zato je vprašanje, kdo je ta tveganja pospeševal in s kom se je povezoval. Jager pravilno in pošteno ugotavlja:

Bančne luknje ne bi imeli, če bi bile vpletene zasebne in državne slovenske banke pripravljene, da finančna holdinga Zvon 1 in Zvon 2 v celoti poravnata svoje dolgove

Za razliko od Jagra pa je velika večina vseh drugih novinarjev in medijskih hiš v Sloveniji napihovala Fittipaldijevo vsoto, ki je obveljala v glavah ljudi do danes, tudi v cerkvenih krogih, vse do Vatikana. Skupina izvedencev, ki ni želela biti imenovana, je po sedmih letih od mariborskega zloma finančno politiko Zvonov ocenila tako: “Vrzeli v slovenskem bančnem sistemu, ki se jo pripisuje mariborski nadškofiji, dejansko ne bi bilo, če bi bile leta 2010 vpletene zasebne in državne slovenske banke pripravljene, da finančna holdinga Zvon 1 in Zvon 2 v celoti poravnata svoje dolgove.”

Holdinga Zvon 1 in Zvon 2 sta vlagala v kakovostna podjetja z najvišjo boniteto

Pri navedbi zneska dolga je treba poudariti, da se dolg pravnih oseb, povezanih z Nadškofijo Maribor, do slovenskih bank ne nanaša samo na banke v neposredni in posredni lasti države, ki so bile sanirane z državno pomočjo, ampak se omenjeni znesek nanaša tudi na dolg do drugih pravnih subjektov. Vsi ti dolgovi so bili v ključnem obdobju ustrezno pokriti s presežnim premoženjem.

Helios (foto: STA)

Oba finančna holdinga, nekdaj pooblaščeni investicijski družbi (PID), s svojim premoženjem nista špekulirala (tj. nista se ukvarjala s posli, ki izkoriščajo padanje in dviganje cen na kapitalskem trgu za hitro pridobivanje /velikega/ dobička). Nasprotno, premoženje sta vlagala v nakup deležev lastništva v najbolj kakovostnih podjetjih različnih gospodarskih panog, ki so imela ocenjeno poslovanje z najvišjo boniteto in so bila praviloma uvrščena na borzo (npr. Helios Domžale, Iskra Avtoelektrika, Gea Slovenska Bistrica, Abanka, T-2, Cinkarna Celje, Cetis Graf, Mladinska knjiga Založba, Alpetour, ZVD Zavod za varstvo pri delu, Steklarna Rogaška, Krekov DZU, RRC, Terme Dobrna, Terme Olimia).

Kolikšna je bila vrednost obeh holdingov?

Kot podlaga za ocenjevanje vrednosti premoženja s strani mednarodnega svetovalnega podjetja KPMG je bila uporabljena stroki znana metoda tržne vrednosti (market value) ob predpostavki delujočega podjetja, kar pomeni, da podjetja, kjer sta finančna holdinga imela premoženje, ne bodo šla v stečaj. Takšno projekcijo poslovanja so pripravila poslovodstva omenjenih podjetij. Kot metoda ocenjevanja vrednosti na borzo uvrščenih podjetij se je uporabljala tudi metoda diskontiranega denarnega toka, metoda primerljivih, na borzo uvrščenih podjetij in metoda primerljivih transakcij; za ocenjevanje drugih podjetij pa je bila uporabljena metoda na sredstvih zasnovanega načina ocenjevanja oziroma metoda prilagojenih knjigovodskih vrednosti.

Tržna vrednost izbranih (omenjenih) družb iz strateškega premoženja finančnih holdingov Zvon 1 in Zvon 2 je po oceni KPMG na dan 31. marec 2010 znašala največ 327,4 milijona evrov. Skupna vrednost premoženja vseh naložb pa je bila na dan 31. marec 2010 ocenjena na 477 milijonov evrov. Razliko pomenijo nepremičnine, dana posojila in druge naložbe, ki niso bile strateške.

Kolikšna je bila vrednost dolgov oziroma obveznosti holdingov Zvon 1 in Zvon 2 do bank?

Neodvisne mednarodne ustanove

Neodvisno mednarodno svetovalno podjetje KPMG je ocenilo strateško premoženje obeh finančnih holdingov na dan 31. marec 2010. Sočasno je bilo angažirano neodvisno mednarodno svetovalno podjetje ATKEARNEY (tako je predlagala banka NLB), ki je opravilo presojo drugih naložb, terjatev obeh Zvonov, sintezo podatkov, predlog poplačila in usklajevanje z bankami. Podjetje ATKEARNEY je za dan 31. marec 2010 ugotovilo, da vrednost premoženja obeh finančnih holdingov Zvon 1 in Zvon 2 presega njune obveznosti. Mednarodno svetovalno podjetje ATKEARNEY je na podlagi ocene strateškega premoženja KPMG v letu 2010 nato pripravilo predlog načrta finančnega prestrukturiranja, ki je po vsebini pomenil načrt prodaje premoženja (naložb holdingov) in postopnega poplačila obveznosti bankam.

Podjetje A.T. Kearney se je preimenovalo v Kearney (foto: Kearney)

S tem načrtom poplačila dolgov bankam so se najprej strinjale vse banke. Zato je ATKEARNEY predlog poplačila dolgov uskladil z vsemi bankami in dolžniki. Postopek je bil izveden do te mere, da so posamezne banke že podpisovale medbančni sporazum, vendar so si Nova Ljubljanska banka (NLB) in nekatere druge banke (v državni oziroma javni lasti) iz neznanih razlogov premislile ter od podpisa tega sporazuma odstopile v zadnjem trenutku. Tako so januarja 2011 sledili insolvenčni postopki.

Državne banke so podprle finančno prestrukturiranje Istrabenza, v primeru Zvon 1 in Zvon 2 pa so to zavrnile

V primeru Istrabenza so banke podpisale medbančni sporazum o postopnem poplačilu dolgov Istrabenza do vseh bank, in sicer s podporo neodvisne svetovalne hiše ATKEARNEY. Reprogramirali so vse svoje terjatve s postopnim poplačevanjem dolgov v skladu z medsebojnim dogovorom bank. V primeru finančnega holdinga Istrabenz je bila večina poplačil že realizirana, predvsem pa ni bila z insolvenčnimi postopki povzročena škoda upnikom in lastnikom, saj je postopno unovčevanje premoženja bistveno ugodnejše od prisilne prodaje v stečajnem postopku.

Če v primeru finančnih holdingov Zvon 1 in Zvon 2 ne bi bilo brez znanega razloga na strani nekaterih bank (v državni oziroma javni lasti) preprečeno postopno poplačevanje bank po določilih že usklajenega načrta finančnega prestrukturiranja (ne pa še vsestransko podpisanega dogovora med bankami), bi bila postopek in razplet najverjetneje podobna Istrabenzovemu. Zvonova sta namreč imela v svojem premoženju (portfelju) celo bolj kakovostne naložbe, kot jih je imel Istrabenz (to je preverljivo iz dejanskih vrednosti premoženja). Slednje ilustrirata dve prodaji podjetij v solastništvu Zvonov.

Naložba v delnice družbe Letrika d. d.

Družbo Letrika d. d. je oktobra 2014 prevzel nemški koncern Mahle GmbH, ki je v prevzemu za delnico plačal 67,10 evra. Družba Zvon ena holding je neposredno razpolagala s 397.418 delnicami Letrike d. d. (pribl. 25 odstotkov družbe) in dodatno še z nakupnimi upravičenji za nakup več kot dvesto tisoč delnic po ceni, ki je bila pomembno nižja od prevzemne. Ob tej ceni bi kupnina za delnice Zvon ena holding, brez razlike v ceni za opcijska upravičenja, znašala 26,6 milijona evrov. Hypo banka je novembra 2012 unovčila slabih 68 odstotkov delnic te družbe v lasti po ceni 15,13 evra za delnico. Kar je predstavljalo “oškodovanje” Zvona v stečaju za 14,4 milijona evrov.

Banke so Istrabenzu omogočile povrnitev dolgov, Zvon1 in Zvon 2 so namerno uničile (foto: STA)

Banka Celje pa januarja 2014 dodatnih sedem odstotkov po cenah 31,5 do 35,6 evra za delnico. To oškodovanje znaša milijon evrov, glede na prevzemno ceno. Preostale delnice družbe so bile prenesene skupaj z drugimi terjatvami na slabo banko v paketu, tako da cena za posamezno terjatev ni določena. Iz javno objavljenih informacij in analiz nekdanjih upravljalcev na Zvonu lahko govorimo o škodi, ki presega 3,5 milijona evrov. Torej se je v obveznostih Zvona pokrilo le 7,7 milijona evrov namesto 26,6 milijona evrov.

Naložba v delnice družbe Helios d. d.

Druga največja naložba je bila naložba v delnice družbe Helios d. d. Zvon ena holding je bil daleč največji delničar, ki je razpolagal s 106.644 delnicami oziroma dobrimi 40 odstotki vseh delnic. V sodelovanju s prijateljskimi družbami je bila vedno zagotovljena večina. Po stečaju Zvona so banke, ki so imele delnice zastavljene, skupaj s stečajno upraviteljico delnice prodale v prodajnem postopku, v katerem je bil večkrat poudarjen interes po razvojno usmerjenem kupcu in strah pred globalisti. Družbo je pozneje prevzel avstrijski investitor Ring International z dvema ameriškima skladoma in za vse delnice družbe Helios plačal 167 milijonov evrov, kar je bilo 30 odstotkov manj od knjigovodske vrednosti in od ocen KPMG.

V dveh letih je novi lastnik družbo povezal z nekajkrat manjšim premaznim podjetjem, ki ga je že imel v lasti, in celoto prodal japonski multinacionalki Kansai Paint. Objavljena celotna vrednost posla je bila 572 milijonov evrov. Zaradi združevanja je po javno dostopnih podatkih neposredna primerjava samo približna. Iz ocen poznavalcev in objav v medijih je razvidno, da je kupnina znašala 330 milijonov evrov, preostali del pa so predstavljale prevzete obveznosti. Iz opisanega izhaja, da je bilo možno za delnice Heliosa iztržiti dvakrat več, kot so se poplačali upniki v stečaju.

Sklep

Skupna vrednost premoženja vseh naložb obeh finančnih holdingov je bila po oceni KPMG in drugih vrednotenjih na dan 31. marec 2010 ocenjena na 477 milijonov evrov. Vrednost dolgov (obveznosti) Zvonov do bank s strani obeh finančnih holdingov na dan 31. december 2010 pa je znašala 376,3 milijona evrov in 47 milijonov evrov do drugih pravnih oseb. Na podlagi načrta finančnega prestrukturiranja in poplačila dolgov bankam, ki ga je pripravilo mednarodno podjetje ATKEARNEY, naj bi finančna holdinga Zvon 1 in Zvon 2 odplačala bankam 371 milijonov evrov dolga do konca leta 2015, od tega 183 milijonov dolga že do konca leta 2011. Temu načrtu so iz neznanega razloga nasprotovale NLB in nekatere druge državne banke.

Iz vsega navedenega je mogoče utemeljeno ugotoviti, da je bilo premoženja holdingov Zvon 1 in Zvon 2 dovolj za poplačilo vseh dolgov oziroma upnikov. Po tem poplačilu bi celo ostal del presežnega premoženja. Posledično stečaj obeh Zvonov ni bil niti nujna, še manj pa dobra rešitev za poplačilo upnikov.

Zastavlja se vprašanje, tako za širšo javnost kot za pristojne državne organe, zakaj je do stečaja vendarle prišlo in kdo je od tega imel večje koristi, kot bi jih imel v primeru sklenitve in izvedbe vsebinsko že dogovorjenega načrta finančnega prestrukturiranja. Še posebej pa se zastavlja preiskovalno vprašanje, kakšna je bila pri tem vloga in odgovornost posameznih bank v državni oziroma javni lasti.

Tako novinar Jager pravilno ugotavlja:

“Prav NLB (ki je pozneje pahnila Zvona v stečaj) je bila torej sprva najbolj velikodušna in prostodušna, ko je šlo za kreditiranje Zvonov. Pa največja državna banka ni kreditirala zgolj obeh Zvonov, temveč tudi njuna satelitska podjetja, kot sta podjetji I. J. Nasveti in firma Forš.”

Če bi v času vlade Boruta Pahorja in finančnega ministra Franca Križaniča slovenske državne banke reprogramirale kredite, bi bili ti krediti vrnjeni stoodstotno. Pomislimo samo na to, koliko podjetjem je država z davkoplačevalskim denarjem omogočala, da so podaljševala svojo agonijo do žalostnega konca. Tudi nekaterim drugim bankam in podjetjem je bila pripravljena reprogramirati kredite, če so imeli pravi politični izvor. Pri Zvonovih te volje nikakor ni bilo, ker so tako leve politične sile na Slovenskem dobile v roke del oziroma celo Cerkev, da so jo lahko spravile na kolena po finančni in še bolj po moralni plati. Ta met jim je v celoti uspel!

Očitno pa nekomu to še ni dovolj, da s takim žarom in veseljem obhaja lažne obletnice.