(NAJBOLJ BRANO 2020) Gašper Blažič: Prodana nevesta

»Vem za mladenko, ta je bogata…« je eden najbolj znanih citatov iz slovenske različice omenjene opere, slišimo ga med drugim tudi v filmu »Ko zorijo jagode«, kjer se – za današnji čas skoraj nepredstavljivo – kot ljubljenec mladega občinstva pojavi operni pevec Ladko Korošec v vlogi mešetarja Kecala, ki si obeta procente od tega, da kmetu Mihi pripelje bogato snaho Marinko, hčer bogatega gruntarja. Zgodba se sicer zaplete z nekakšno pogodbo, ki je na videz postavljala Marinko v zelo negotov položaj, saj naj bi se ji njen ljubljeni Janko odrekel in v zameno za to dobil denar. Vendar samo na videz, saj je Janko s pomočjo trika in hkrati resnice (ker je bil tudi sam Mihov sin iz prvega zakona) pretental pogoltnega Kecala in dobil Marinko za ženo.

Ne glede na poanto dramsko bogate zgodbe pa izraz »prodana nevesta« pogosto simbolizira kakšno zelo neprijetno kravjo kupčijo, ki za seboj pušča slabe posledice, čeprav je to morda krivično do prej omenjene zgodbe, kjer se zgodi pravcati »happy end«. Poznamo številne primere političnih »prodanih nevest«, a pustimo to za drugič. Bolj neprijetno je namreč, da se zadnja leta na sceni pojavlja neka druga nevesta, ki jo imenujemo Kristusova nevesta – to je (katoliška) Cerkev. O kateri ima sicer marsikdo povedati veliko slabega (pa niti ne bom našteval vseh stvari, ki jih očitajo katolikom). Če bi sam zapadel takšnim predsodkom, bi dejansko pljuval po sebi, saj sem kot katoličan del Cerkve. Dobro, nisem sicer del njenega institucionalnega ustroja, ne pripadam kleru, a vseeno. Še kakih dvajset let nazaj sem deloval kot apologet Cerkve, a takrat so bili nekoliko drugačni časi in drugačne razmere. In takrat je Cerkev vodil svetniški papež Janez Pavel II., za njim pa nato še vedno živeči Benedikt XVI., ki je zadnje čase dvignil nekaj prahu z izjavo o celibatu – in pod pritiski umaknil soavtorstvo knjige, kjer je kot glavni avtor sicer naveden kardinal Robert Sarah (Afričan!).

Priznati moram, da Benedikta XVI. pogrešam. Dokler je bil on papež s polnimi pooblastili, metastaze modernizma še niso povsem razrastle po Cerkvi. Z njegovim odstopom je padla tudi ta varovalka. Napoved odstopa Benedikta XVI. se je sicer širila že najmanj pol leta pred tem. O sedanjem papežu Frančišku sem sicer pisal že veliko, tako kritičnih kot pohvalnih besed, zato se na tem mestu ne bi ponavljal. Me pa zato toliko bolj skrbi, kako se v Cerkvi sedaj širijo prej omenjene rakaste metastaze, ki »Kristusovo nevesto« postavljajo v položaj »prodane neveste«. Povedano drugače: tako kot je Juda Iškarjot izdal Jezusa za trideset srebrnikov, smo katoličani sedaj nekakšna žrtvena jagnjeta, ki jih skupinica »modernih pastirjev« prodaja za Judeževe novce.

Poglejmo primer. Kmalu bo že pet let od prvega velikega migrantskega vala v Evropo. Če smo bili v začetku še naivni in smo mislili, da je vse to posledica krvave vojne v Siriji, se je kmalu pokazalo, da temu ni tako in da gre v resnici za organiziran mednarodni kriminal, ki ljudi uporablja kot orožje v hibridni vojni, vse to pa je povezano z načrti naseljevanja muslimanov v demografsko postarano Evropo. Kar je povsem prostozidarski projekt, ki se na duhovnem področju povezuje tudi z gibanji, ki poudarjajo veganstvo ter pot v t. i. brezogljično družbo (kar vodilni politiki pri nas papagajsko ponavljajo, tako kot so nekdaj papagajsko ponavljali frazo »trajnostni razvoj«). Zato sem prepričan, da je po petih letih precej manj naivnežev, ki še vedno verjamejo, da gre za begunce, ki bežijo pred vojno in si rešujejo golo življenje, naša naloga pa je seveda, da jih sprejmemo. In seveda prihajajo vedno novi in novi – tako iz Bližnjega vzhoda kot iz Afrike. Vse je lepo organizirano in tudi financirano, pa tudi dobro inscenirano: cilj je Evropa, ne kakšna bogata Savdska Arabija, niti Rusija. Pač pa Evropa in pika!

O tem, kakšne prevare se skrivajo za vsem tem, je že znano. Kriminalne tihotapske tolpe nagovarjajo številne ljudi v Afriki, naj se preselijo v Evropo, ker se tam cedita mleko in med. Seveda najprej poberejo denar in organizirajo tipičen migrantski prevoz – na libijski obali jih naložijo na stare čolne, jih pošljejo malo stran, kjer so prepuščeni sami sebi. Veliki takih čolnov cilja nikoli ne doseže. Nato pa na pomoč pridejo ladje iz Evrope (največkrat v lasti nevladnih organizacij), ki jih rešujejo. A jih ne izkrcajo v Libiji, ampak kajpak v Evropi, evropske države pa naj si jih – glede na kvote – porazdelijo med seboj. Ob tem naj povem, da kristjanov evropske države ne sprejemajo – večina jih konča v morju že na začetku plovbe, saj jih muslimanska večina pomeče s čolnov. Tisti redki, ki pridejo v Evropo, pa so ponavadi zavrnjeni. Te resnice si dandanes ne upa povedati skoraj noben škof – razen morda kakšen msgr. Athanasius Schneider.

A tu se zgodba ne konča, ampak šele začne. Namreč, številne države težave z uvoženimi migranti rešujejo tako, da jih prepustijo nevladnim organizacijam, katerim seveda nakazujejo denar. Katoliška Cerkev v Italiji ima ta hip v oskrbi okoli 23 tisoč migrantov v svojih ustanovah. Pred dvema letoma je Italija na vsakega migranta v cerkvenih ustanovah plačala 21 evrov na dan, kar pomeni, da bi po tem izračunu Cerkev v Italiji dobila najmanj 176 milijonov evrov denarja iz državne blagajne. In če si ob tem nekoliko bolj podjeten, celotnega zneska ne porabiš, ampak si ustvariš desetino neporabljenega dohodka. Kar pomeni denimo 18 milijonov evrov. To je pa že kar lep denar, mar ne? In nič drugače ni denimo v ZDA, kjer demokrati preko svojih ustanov financirajo migracije tudi preko cerkvenih ustanov. Zato ni presenetljivo, da je bila italijanska katoliška Cerkev zelo jezna na Mattea Salvinija, ko je zaprl meje za migrante, prav tako so tudi ameriški škofje večinoma nenaklonjeni Donaldu Trumpu. Vsak zakaj ima pač svoj zato. In ta »zato« se imenuje mamon – torej denar.

Seveda pa to še zdaleč ni edini razlog, ki narekuje »mainstream« oziroma politično korektno stališče o migracijah (in pa, denimo, o podnebnih spremembah, ki so prav tako odličen biznis). Problem katoliške Cerkve je preprosto v tem, da trpi tudi zaradi posledic »poženščenosti«, ki se je močno zajedla v vrste klera. Kar seveda vpliva tudi na dojemanje realnosti tako, da interpretacija realnosti bazira na čustvi in ne na razumskem premisleku, ki bi bil osvetljen v luči Svetega Duha. Takšen primer sem zasledil denimo danes v novi številki Družine, kjer je uvodnik tokrat prispeval dr. Bogdan Dolenc, ki ga seveda poznam, saj je bil v času mojega študija teologije tudi moj profesor. No, ob tem, kar sem bral, sem bil pa enostavno pretresen (del komentarja najdete TUKAJ). Njegov nauk je preprosto ta, da o našem zveličanju odloča samo odnos do revnih – od tega je odvisno, ali nam bodo nebeška vrata odprta ali zaprta. Tistim, ki smo kritični do migracij, bodo ostala zaprta, vsaj tako ga je mogoče razumeti.

Takšno, s teološkega vidika povsem nerazumljivo stališče je mogoče razumeti tudi v luči »moderne teologije«, ki se vse bolj obeša na psevdo-krščansko mesijansko (in samoodrešenjsko) narativo, kot je denimo tista, da moramo rešiti planet, prav tako vedno več poudarka daje na humanitarnost, ki je bojda dovolj in edina pot do zveličanja. Vsako nasprotovanje migracijam in migrantom naj bi bilo pot v pekel. Ali prepoznate v ozadju takšnih stališč čustveno izsiljevanje? Če ga prepoznate, imate prav. In to čustveno izsiljevanje je pogojeno tudi z mamonom, ki se skriva v ozadju, ter seveda upogljivo biciklistično držo. Bog namreč od nas ne terja slepo zaupanje v varljivo zunanjost. Na nas je sicer, da pomagamo tistim, ki so res pomoči potrebni – a to ne pomeni, da moramo izklopiti svojo pamet (več o tem je povedal škof dr. Peter Štumpf že leta 2015, več o tem TUKAJ). In Bog nas varuj statusa »prodane neveste«!