Piše: Ivan Šokić
Ob 31. obletnici izdaje ukaza o (samo)razorožitvi Teritorialne obrambe Socialistične Republike Slovenije (TO SRS) začenjamo s serijo člankov o burnih časih leta 1990, ko je peščica pogumnih mož vsemu navkljub uspela realizirati plebiscitarno odločitev o samostojni in neodvisni Sloveniji. To je priložnost, da osvetlimo dogajanje na terenu, kjer se je ne samo deset dni, tako kot že vztrajno podcenjujoče propagirajo tisti, ki jim osamosvojitev Slovenije ni bila nikoli intimna opcija, temveč veliko dlje, bila kombinacija latentne in prezentne, za Slovenijo spektakularno zmagovite vojne za slovensko osamosvojitev proti absolutno nadmočni JLA. (Samo)razorožitev je bila začetek vojne in prva bojna operacija po drugi svetovni vojni.
Komunistična partija je ves čas od oblikovanja Teritorialne obrambo Socialistične Republike Slovenije (TO SRS) leta 1968 dalje skrbno ustvarjala vtis, da je TO SRS skorajda neke vrste slovenska vojska in da jo ima možnost voditi le Slovenec, saj navsezadnje kandidata za načelnika TO SRS izbira politično vodstvo Socialistične Republike Slovenije, ki ga predlaga v potrditev Beogradu. Ti poveljniki so resda bili slovenskega rodu, a kakor vsi generali nikakor zavedni Slovenci temveč zavedni jugokomunisti. Njihova zvestoba je bila edino Komunistični partiji. Zveza komunistov Slovenije se je namreč zavedala, da so generali JLA preverjen partijski kader.
Prve večstrankarske volitve
27. decembra 1989 je slovenska skupščina sprejela volilno zakonodajo, ki je omogočila prve povojne večstrankarske volitve. Predsednik Skupščine Socialistične republike Slovenije Miran Potrč je 8. januarja 1990 razpisal volitve za 8. april 1990. To so bile prve in zadnje večstrankarske volitve v komunistični Jugoslaviji. Med ljudmi je bilo morda čutiti svež veter demokracije, a vrh Jugoslovanske ljudske armade je imel svoje načrte.
Medtem ko so se novooblikovane politične stranke ukvarjale s predvolilno tekmo, je JLA začela z intenzivnimi pripravami za “vsak slučaj” za njih neugodnega izida volitev na lastno akcijo proti Sloveniji. To potrjuje tudi ukaz komandanta Teritorialne obrambe Socialistične Republike Slovenije generalpodpolkovnika JLA Ivana Hočevarja z dne 24. januarja 1990. Hočevar je namreč izdal ukaz št. 16/4-90 za “pregled skladiščnih objektov in skladiščnih sredstev OVO zunaj kompleksa JLA.”
Pod pretvezo, da gre za potrebe zbiranja podatkov “za načrtovanje razvoja TO v naslednjem obdobju in izgradnje potrebnih objektov za skladiščenje sredstev OVO TO SR Slovenije,” je Hočevar ukazal pregled skladiščnih objektov in skladiščenih sredstev Oborožitev in vojaške opreme (OVO), ki so se nahajala zunaj kompleksa JLA.
Komandant TO SRS Hočevar je podrejenim ukazal, da zahtevane preglede dostavijo na Republiški štab Teritorialne obrambe Socialistične Republike Slovenije najkasneje do 20. februarja 1990. To je pomenilo, da je imelo vodstvo TO SRS v sodelovanju z JLA najmanj tri mesece na razpolago za pripravo terena, logistiko in samo načrtovanje akcije, ki se je začela odvijati 15. maja 1990. To je bilo samo en dan pred zaprisego nove vlade na čelu z Lojzetom Peterletom.
8. aprila 1990 so volivci v SRS odločali o delegatih družbenopolitičnega zbora republiške skupščine, delegatih v zboru občin, člane predsedstva ter izbirali med kandidati za predsednika predsedstva. 12. aprila 1990 so se odvijale volitve za delegate v zboru združenega dela. 22. aprila pa so bile še volitve delegatov zborov krajevnih skupnosti, občinskih družbenopolitičnih zborov, drugi krog volitev delegatov v zbor občin ter drugi krog volitev za predsednika predsedstva.
9. aprila 1990 je Republiška volilna komisija razglasila uradne rezultate volitev. Rezultati so bili za takratno jugokomunistično politično garnituro porazni. Na volitvah je s 54 odstotki vseh glasov slavil Demos, medtem ko je v drugem krogu volitev predsednik predsedstva postal Milan Kučan, ki so ga v Delu opisali kot pripadnika reformistične frakcije znotraj Zveze komunistov Slovenije.
General JLA Hočevar je že 10. aprila 1990 izdal ukaz št. 556/1-90, s katerim je pokrajinskim in občinskim štabom TO SRS prepovedal pisanje tajnih dokumentov na računalnike. Nadalje pa je Zvezni sekretariat za ljudsko obrambo SFRJ 17. aprila 1990 izdal splošno uredbo o razorožitvi TO SRS. JLA je še pred (samo)razorožitvijo, ki se je pričela de facto izvajati 15. maja, iz večih skladišč TO SRS odpeljala večjo količino orožja, deloma tudi kose iz 2. svetovne vojne. Komunistično vodstvo je tako za transporte kot tudi za nameravano razorožitev TO SRS vedelo, vendar ni reagiralo, niti o tem obvestilo javnosti.
27. aprila 1990 je bil sklican sestanek Vojnega sveta na katerem je zvezni sekretar Ljudske obrambe Janko Kušar zastavil naloge povezane z zanesljivim čuvanjem oborožitve in streliva Teritorialne obrambe SRS.
Do (samo)razorožitve TO prišlo ker je na prvih večstrankarskih volitvah zmagala koalicija Demos
Iz Hočevarjevega ukaza št. 652/1-90 z dne 15. maja 1990 z oznako “strogo tajno” o “hranjenju oborožitve in streliva TO”, ki ga je lastnoročno podpisal, sicer po rodu Slovenec, generalpodpolkovnik JLA Dragutin Ožbolt, je razvidno, da je bil sporni ukaz o razorožitvi spisan v skladu z zastavljenimi nalogami, “ki jih je zvezni sekretar za LO postavil na Vojnem svetu dne 27. aprila 1990 zaradi zanesljivega čuvanja oborožitve in streliva TO.”
De iure naj bi šlo zgolj za ukaz o hranjenju oborožitve in streliva TO SRS pri JLA, de facto pa je to bila (samo)razorožitev TO SRS, s tem veleizdaja Slovenije in slovenstva ter dejanska vojna napoved. S tem pa tudi zlovešče izpeljana strateško pomembna vojaška operacija, s katero si je JLA pripravila pot v nadajnjo izvedbo agresije na Slovenijo. Vojaško gledano je bila (samo)razorožitev TO SRS s strani JLA vojaško strokovno gledano vrhunsko izvedena strateška bojna operacija JLA. Medtem, ko si je nova Demosova vlada prizadevala za osamosvojitev Slovenije, je TO SRS svoje orožje predala JLA in s tem kot vojaška organizacija klavrno propadla.
Zaradi tega veleizdajstva slovenskega naroda je novooblikovana Demosova vlada prisegla v tako rekoč vojnih razmerah in vojaško obrambno gledano bila postavljena v nezavidljiv položaj. Slovenija je bila s tem iznenada porinjena v strateško pozicijo, ki jo je opredeljevala takratna doktrina oboroženih sil SFRJ, tako imenovanega “začasno zasedenega ozemlja” in sicer v položaj branilca in ne napadalca. Napadalec je s tem dejanjem postala tako imenovana Jugoslovanska ljudska armada, ki je ravno s tem dejanje pokazala svoj pravi ne ljudski, temveč partijski obraz.
To še dodatno potrjuje dejstvo, da je bil tudi elitni enoti TO SRS, zadolženi za varovanje političnega vodstva SRS na čelu z vodstvom Zveze slovenskih komunistov, ki je nosila uraden naziv 27. zaščitna partizanska brigada TO SRS “Edvard Kardelj – Krištof” in je bila nekakšen slovenski Securitate, onemogočen dostop do glavnine orožja, ki se je še pred tem večinoma nahajalo v skladiščih JLA. Slepili bi se, če bi rekli, da bi do (samo)razorožitve TO SRS prišlo tudi v primeru zmage strank kontinuitete in Demosovem porazu na volitvah.
Napisano pod mentorstvom BgGen SV Toneta Krkoviča
(samo)razorožitev – s tem pojmom BgGen SV Tone Krkovič imenuje dejanje TO SRS, ki je svoje orožje predala v “varstvo” JLA. Razorožiti pomeni, da je orožje odvzeto, dejanje TO SRS pa je bilo prostovoljno. Ukaz je bil izdan v imenu komandanta TO SRS Ivana Hočevarja, podenj pa se je podpisal generalpodpolkovnik Dragutin Ožbolt. Šlo je za samoiniciativno predajo orožja sovražniku, zato ne moremo govoriti o razorožitvi kot taki, temveč zgolj o samorazorožitvi.
