“Na AKOS smo ravnokar naslovili pobudo za inšpekcijski nadzor v primeru oddaje Intervju, v kateri sta nastopala gost Boris Tomašič in voditelj Jože Možina. Po našem mnenju sta oba kršila slovensko medijsko zakonodajo. V oddaji sodelujoča namreč obnovita pogovor, ki ga je AKOS predhodno označil za kršitev slovenske medijske zakonodaje,” je zapisal levičarski aktivist Savič (Državljan D). Komentator Iršič mu ni ostal dolžan: “Govorila sta o pogovoru, nista ‘obnovila’ pogovora. AKOS ni sklenil – niti nima pooblastil za to –, da bi prepovedal splošni diskurz o kakšni temi, ker to pa bi bilo že res prekleto jugoslovansko.”
Pred dnevi se je za vladajočo elito in njene (proračunske) priveske zgodila tragedija: na “presveta” tla javne RTV Slovenija je stopila “neposvečena” noga. Novinar Jože Možina je v oddaji Intervju gostil samega direktorja Nove24TV in voditelja oddaje Kdo vam laže? Borisa Tomašiča. S tem je bil prekršen družbeni tabu – da so mediji (celo javni), rezervirani predvsem za prvorazredno “kasto”, ki je baje edina “maziljena” za informiranje javnosti.
Vsa ta histerija, zavita v celofan “boja proti sovražnemu govoru” itd., v resnici potrjuje, da na RTV Slovenija nekateri pripadniki “nižjih stanov” pač nimajo vstopa in da je opevana “enakopravnost” zgolj farsa. Prispodoba: dejstvo je, da kemoterapija ni najbolj prijetna zadeva. Da bi se rešili malignega tumorja, ki se v naši družbi kaže prek razredne arogance in občutka superiornosti (biblično: “kompleksa izvoljenega ljudstva”), pa občasno potrebujemo tudi kaj tako zdravilnega in močnega, kot je Tomašičev nastop v oddaji Intervju …
Buren odziv tako v medijih kot na socialnih omrežjih kaže, da je dogodek dregnil v nevralgično točko družbene podzavesti. Morda pa se bomo počasi le odpovedali “apartheidu”, ko je vstop na javno RTVS samoumeven, denimo v primeru kolumnista Mladine Vlada Miheljaka ali novinarja Dela Janeza Markeša, ne pa tudi Tomašiča. Saj znamo, če hočemo. Ko bomo to sprejeli kot naravno in samoumevno, pa bomo končno lahko dejali, da smo fevdalizem preživeli in da živimo v enakopravnejši družbi, v kateri je drugačno mnenje zaželeno.
Ustrahovanje in rehabilitacija zloglasnega verbalnega delikta iz Jugoslavije
Nervoza takšnih, kot je Domen Savič, kaže, da še nismo tam. Njegova prijava AKOS-u je sicer tipična taktika zastraševanja. Kot da se sploh ne bi smelo pogovarjati o določeni temi. Diši po 133. členu Kazenskega zakonika SFRJ – verbalnem deliktu. Mimogrede: ni ravno Savič tisti, ki je katoličane ozmerjal s “pičkami klerotalibanskimi”? In takšna oseba dvojnih meril nam soli pamet o tem, kaj je “sovražni govor”?! Spomnimo, da je bila AKOS-u že prijavljena naša medijska hiša. AKOS v resnici deluje kot cenzorski organ vladajočih. Več tukaj. Ko se dogajajo resnične kršitve, pa do prijav ne prihaja. Več tukaj.
Nad Možino pa so se zaradi intervjuja znesli tudi nekateri sodelavci. Montažer na TV Slovenija Dejan Koban: “Jože, nisi več moj sodelavec. Si moloh, ki od znotraj razžira to našo hišo, ki na silo razdvaja in ločuje. In sedaj si si upal pripeljati najnizkotnejšega med vsemi. Nisi vreden mojega pozdrava. Nisi vreden naziva kolega. Zgolj izdajalec si. Najnizkotnejši izdajalec. Zapomni si. Zaradi takšnega ravnanja, kot ga izvajaš že leta, bi te pri vsakem normalnem podjetju že zdavnaj odpustili. Zaradi laži. Zaradi klevet. Zaradi zaničevanja lastnega delodajalca. Bodi srečen, da je ta hiša takšna, kot je.”
