Piše: S. J.
Med slovenskimi svetniškimi kandidati je učiteljica glasbe, trpinka in mistikinja Cvetana Priol izjema zaradi nam razumljivega imena.
Vzcvetela je Cvetana
Josip Priol je bil mednarodno priznan sadjarski strokovnjak, učitelj in ravnatelj Vinarske in sadjarske šole ter predstojnik sadjarskega inštituta. Vzgojil je prvo jugoslovansko in s tem slovensko sorto jabolk, Priolov delišes, ki je bila priznana leta 1967.
Za 33. rojstni dan, 19. februarja 1922, se mu je rodila hči Cvetana. Na svet je prišla v Mariboru in tam se je njeno življenje izteklo v večnost 11. avgusta 1973.
Po osnovni šoli, ki jo je obiskovala pri šolskih sestrah, se je vpisala na klasično gimnazijo. Učila se je igrati klavir, saj je bila umetniška duša in zelo nadarjena za glasbo. S svojimi starši je živela ob vznožju Kalvarije v Mariboru, kjer je pogosto molila v kapeli, prizidani h hiši.
Oče Josip in mati Milena sta bila globoko verna in velika domoljuba. Te vrednote je srkala Cvetana, najstarejša od treh hčera, in o njih pisala: »Hvala ti, da si nam dal leta vojne in izgnanstva, da smo se naučili ljubiti svojo domovino, ta mali košček slovenske zemlje, kamor si nas postavil.«
Žrtvovala je zdravje in glasbo
Stara sedemnajst let je Cvetana leta 1839 v mariborski stolnici v Križevi, danes Slomškovi kapeli doživela mistično združitev z Jezusom. Svojemu dnevniku je zaupala: »Bilo je lepo pomladansko jutro, ko sem se pri darovanju v stolnici darovala Tebi kot žrtev ljubezni.«
Družino Priolovih so Nemci leta 1941 izgnali v bližino Gradca, jeseni 1944 pa je morala Cvetana na prisilno delo v tovarno tankov v Kapfenberg. Težko delo in slabe bivalne razmere so njeno zdravje tako načele, da se pozneje kljub dolgim, velikega trpljenja polnim mesecem, ki jih je preživela po zdraviliščih, ni nikoli več pozdravila.
Ko se je leta 1945 z družino vrnila iz izgnanstva, je kmalu prvič hudo zbolela in tako začela svoje 26-letno poslanstvo darovanja trpljenja kot bolnica. »In jaz sem dosegla svoj poklic ‘misijonarke’: postala sem ‘misijonarka’ s trpljenjem – ‘misijonarka’ v bolniški postelji. Srečna sem.«
V Gradcu se je smela vpisati le na srednjo glasbeno šolo, zato je po vrnitvi v domovino leta 1945 šolanje nadaljevala na glasbeni akademiji v Ljubljani, vendar ga zaradi bolezni ni mogla dokončati. Od leta 1956 je učila na glasbeni šoli v Mariboru, a se je morala že leta 1969 predčasno upokojiti. Nato je doma nadaljevala z učenjem harmonija, klavirja in vzgojo cerkvenih organistk.
Oče Josip, mama Milena
Josip je hrvaška oblika imena Jožef, ki se je razširila tudi med Slovenci, zato je v ljubljanskem Adresarju iz leta 1928 približno 1670 Josipov in le po 130 Jožefov in Jožetov. Ime Josip je bilo tako kot ime Fran med Slovenci, sprva predvsem med izobraženci, najbolj priljubljeno v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja. Tedaj so se zavedni Slovenci tudi z imeni upirali ponemčevanju, hkrati pa je bilo to obdobje izrazitega poslovanjanja. Naši najbolj znani Josipi so Stritar, Jurčič, Murn in Vandot, ponekod pa so Josip imenovali celo Jožeta Plečnika.
Milena Priol, rojena Ribarič, ki se je po poroki povsem posvetila družini, je kakor njen mož imela slovansko ime. Na nagrobniku je napisana kot Amalija Milena in po njej je dobila njena prva hči krstno ime Cvetana Amalija.
Milena je danes pri nas najpogostejše žensko slovansko ime. Izhaja iz imen s sestavino mil v pomenu mila, ljuba, draga. Najbrž so zato, ker je bilo treba pri krstu dati otroku svetniško ime, ime Milena povezali z imenom Amalija. Začetek Ama- se namreč ujema z začetkom latinske besede amare, kar pomeni ljubiti.
Sestri Božena in Nevenka
Oče Josip in mati Milena sta položila v imena otrok svoje naročilo in posvetilo. Drugi hčerki sta namreč dala ime Božena in tretji Nevenka, tako da njihova imena hkrati z domoljubjem izžarevajo ljubezen do Boga in narave.
Božena je slovansko, zlasti poljsko in češko ime. Poljaki in Čehi mu pripisujejo pomen »od Boga obdarovana« in »blagoslovljena«.
Nastanek južnoslovanskega imena Nevenka je porodila želja po nevenljivosti deklice, človeške rože. Če bi torej v šopek povezali vsa tri imena Priolovih deklet, bi verjetno izrekli srčno željo njihovih staršev: nevenljive Božje cvetlice.
Cvet z imenom Cvetana
V svojem dnevniku je Cvetana pojasnila: »Kako so mi starši dali ime Cvetana? Čitali so povest iz časov starih Slovanov Darovana. V njej hči poganskega duhovnika sprejme krščanstvo in se odpove svetu, da bi služila Bogu. Imenovala se je Cvetana. Tudi meni so dali ime Cvetana.«
Cvetana je južnoslovansko ime, sorodno slovenskemu, veliko pogostejšemu imenu Cvetka. Obe imeni izhajata iz izraza cvet za najlepši del rastline.
V času, ko je izšel prevod češke zgodovinske povesti Darovana (1906), mnogi slovenski pisci niso poslovanili samo svojih imen, marveč so tudi junakom svojih del dajali zgovorna slovanska in slovenska imena. Tako je junakinja romana Janeza Mencingerja Abadon (1893) prav tako Cvetana. Še eno podobno književno ime iz tistega časa je Cvetina, junakinja po predlogi nemškega pisatelja Christopha Schmida napisane vzgojne povesti Cvetina borograjska (1892).
Slovenska mala Cvetka
Bolniški duhovnik Adolf Mežan je preučeval Cvetanino zapuščino in napisal o njej: »Cvetana je bila v marsičem zelo podobna sv. Tereziji Deteta Jezusa, obema je bil poklic – ljubezen. Obe sta darovali Bogu svoje življenje za vzvišene cilje. Obe sta veliko trpeli in trpljenje vdano prenašali. Obe sta bili goreči v apostolatu. Obe sta bili navdušeni za misijone. Obe sta zelo ljubili Cerkev in sta visoko cenili duhovnike. Obe sta gojili duhovno otroštvo. Obe sta obljubili, da bosta po smrti delili pomoč iz nebes ljudem na zemlji. Obe sta bili mistikinji. Cvetanin duhovni dnevnik in Terezijina Povest duše sta si po vsebini in slogu močno podobna. Podobni sta si bili tudi po imenu. Sveti Tereziji Deteta Jezusa so rekli tudi Mala Cvetka. Torej: Cvetka – Cvetana. Pa še bi lahko naštevali podobnosti med njima. Zato bi lahko rekli, da je Cvetana Priol slovenska Mala Terezija.«
Božja služabnica
Cvetana se je darovala za Cerkev, duhovnike, misijone in rešitev duš. »Če sama ne morem biti tvoj duhovnik, naj bo moje življenje vsaj dar zanje, da bodo privedli tisoče in tisoče duš k tebi,« beremo v dnevniku, ki ga je začela pisati po naročilu duhovnega voditelja, jezuita patra Jakoba Laura (1906–1984).
Letos 1. marca je minilo 20 let, odkar se je z dovoljenjem Svetega sedeža leta 2003 uradno začel postopek za njeno beatifikacijo. Ko bo razglašena za blaženo, bo prva slovenska svetnica z imenom, ki ima slovenski pomen.
Domač vonj nebeške cvetlice
»O Gospod, daj, da bom za ljudi cvet, utrgan iz raja!« je vzkliknila Cvetana, ki je v bolnišnicah zbirala »duše cvetove«, darujoče se bolnice. Cvetje pogosto omenja v svojih zapisih in pesmih, saj je v polnosti uresničila Slovencem očiten in čudovit pomen svojega imena: cvetlica Cvetana.
Pesem Jablane sklene:
»Leta razcvetela so in odcvetela
kakor cvetje jablane,
ki po vsaki zimi vstane
v novo pomlad.«
Vsi starši si želijo dati pomladi svojega življenja, otroku, najlepše ime po zvenu in pomenu, vendar se Slovenci še pomišljajo izbirati slovenska imena. A Cvetanina pot pove, da morejo slovenska imena postati svetniška le, če jih starši dajejo potomcem. Spodbuja nas, da bi tako zelo cenili materinščino, da bi v njeni zakladnici poiskali ime za svojega otroka. Cvetana že ponuja zavetje in priprošnjo pri Bogu tistim, ki dajo ali nosijo slovensko ime.
Opomba uredništva: Veliko gradiva o Cvetani Priol je doslej zbral in ga še zbira postulator v postopku beatifikacije kapucin p. dr. Vinko Škafar, ki preučuje tudi uslišane prošnje na priprošnjo omenjene svetniške kandidatke.
