Piše: Gašper Blažič
Ali nedavna zmaga študentskih alternativcev v Srbiji odpira novo poglavje političnega spopada v Sloveniji? Padec Vučićeve stranke z oblasti ter sočasna radikalnost nove elite bi lahko pospešila posege sedanje slovenske vlade.
Resnici na ljubo se nosilci tranzicijske levice, od botrov do strank in še zlasti nevladnih organizacij, tega še najbolj bojijo. Zato ne preseneča, da je ob Vučićevem neuspehu na volitvah v Srbiji Nika Kovač začela še agresivneje agitirati za čimprejšnji uvoz novodobnega »revolucionarnega« vrenja iz Francije, hkrati pa njeni somišljeniki glasno razglašajo parole, češ Orban je padel, Vučić je padel, zdaj mora pasti le še Janez Janša. No, ob tem seveda pozabljajo, da je na letošnjih marčevskih volitvah nenadejano padla Golobova vlada, četrta Janševa vlada pa se sploh ni pokazala za tako radikalno. Mnogi aktivni desno usmerjeni ocenjevalci celo menijo, da sedanjo vlado – tako kot vse tri prejšnje, v katerih je imela glavno vlogo SDS – tepe strah pred javnim mnenjem.
Nesojeni srbski premier
Nekaj je jasno: Slovenija je v pričakovanju lokalnih volitev, oči javnosti pa so uprte v Ljubljano, kjer še vedno vztraja najbolj razvpita »sveta krava« slovenske tranzicije. To je Zoran Janković, ki bo tokrat imel res veliko konkurence na levi. O njej smo sicer že pisali, v marsičem pa zadeva spominja prav na nedavno dogajanje v Srbiji, kjer je bil dosedanji, zdaj že nekdanji predsednik Aleksandar Vučić premagan. Očitno se tudi ne bo mogel ponovno vrniti v igro za predsednika države; predsedniške volitve bodo konec tega leta.
Ob tem velja spomniti, da je bil Vučić tisti, ki je že pred časom snubil ljubljanskega župana Zorana Jankovića, naj prevzame vodenje srbske vlade – na kar pa ljubljanski »gradonačelnik« ni pristal. Ta bizarna ponudba je bila dejansko provokacija bolj za Slovenijo kot Srbijo, kjer je ponos precej večji – tam namreč velja, da bi bil Janković kvečjemu vratar v zgradbi urada beograjskega župana, pri nas pa je lahko postal ljubljanski župan, kar ni presenetljivo, saj ima za seboj zelo dobre botre. In ti isti botri so tudi poskrbeli, da so organi pregona strpali v zapor Boška Šrota in Igorja Bavčarja, potem ko je omenjeni tandem v času prve Janševe vlade hotel premagati Jankovićevo navezo v gospodarstvu. Boško Šrot je za nekaj časa stopil v čevlje nasprotnika vlade, vendar mu ni pomagalo. Bavčar se je kasneje spet začel približevati pomladnemu taboru, skupaj z nekdanjimi soborci iz Demosa ter zlasti Slovenske demokratične zveze oz. tistega njenega dela, ki ga je takrat obvladoval Niko Kavčič (tj. frakcija, ki je nato vstopila v LDS skupaj z Dimitrijem Ruplom, Jelkom Kacinom, Igorjem Omerzo itd.). Je pa ob tem pomenljivo še nekaj: Bavčarju je takrat hrbet obrnil Robert Golob, ki je pozneje postal Jankovićev vazal v državni politiki (kar ni uspelo »Zokiju«, je uspelo Golobu), medtem ko je na Golobovo stran stopil tudi nekdanji pravni zastopnik »pivovarjev« Stojan Zdolšek. Krog je bil tako sklenjen, tranzicijsko omrežje pa je obdržalo nadzor in zaščitilo Jankovića kot svojega glavnega protežiranca, ki je v svoji osebi združil povezavo med Milanom Kučanom in t. i. srbskim svetom. Navsezadnje je še pred kratkim celo javno podprl Vučića, ko so slednjega že »načenjali« protestniki.
Janković z imuniteto – koliko časa še?
Prav na tej točki pa se je Jankovićev krog simbolno razšel s precejšnjim delom radikalne levice, ko je – očitno zaradi skupnih povezav s Sorosevo mrežo – podprl svoje kolege v Srbiji, s tem pa tudi politične spremembe v Srbiji. Vendar to ni edini razlog. V zadnjih letih je pogosto prihajalo do napetosti med Jankovićem in tistim delom ljubljanske levice, ki je želel obdržati nadzor nad Rogom. Spor torej ni bil toliko ideološke, pač pa bolj interesne in finančne narave. In v tej luči moramo videti tudi odločitev Levice, da v bitko za Ljubljano pošlje kar Luko Mesca, pri čemer očitno računajo na glasove zlasti iz središča mesta ter na tiste, ki so sicer labilni in občutljivi na socialno demagogijo (in teh je v Ljubljani res veliko).
Spomnimo: pred štirimi leti je to vlogo prevzela zadnje čase vedno bolj nervozna poslanka Nataša Sukič, ki pa ljubljanskega šerifa ni resneje ogrozila, vseeno pa je pristala na drugem mestu. A nekaj je jasno: tudi če bi, recimo, Jankovića premagal Luka Mesec, ki sicer ne predstavlja stvarne alternative, bi to pomenilo, da Kučanov krog morda vendarle izgublja nadzor nad javnim mnenjem – ne glede na to, da bi se frakcije tranzicijske levice spopadle med seboj, kar se sicer ne bi zgodilo prvič. Že konec 90. let je v eni od parlamentarnih razprav tedanji premier in vodja LDS Janez Drnovšek opozicijskim poslancem navrgel, češ, pobili se boste za moje nasledstvo – v resnici pa je to veljalo prav za LDS, ki jo je v veliki meri obvladoval Milan Kučan. Drnovškov odhod z vrha je sprožil dramatičen spopad, v katerem je Bavčar potegnil krajši konec, primat pa je dobil Anton Rop, ki se zdaj poskuša prek konkurence za Jankovićev stolček vrniti v politiko. Vendar je Ropa že takrat pokopal predvsem aroganten in vzkipljiv značaj, pri čemer poznavalci svarijo, da mu je Robert Golob v tem neverjetno podoben. To lahko pomeni, da Ropova nova »ljubljanska« stranka, v kateri je zatočišče našla Urška Klakočar Zupančič – in še kdo od tistih, ki jih je Golob vrgel čez ramo –, ne bo imela dolgega roka trajanja. Verjetno pa tudi iz strahu, da bi morebitni padec doslej nedotakljivega Jankovića pomenil tudi razpad močnega koruptivnega finančnega omrežja tranzicijske levice, nekateri vseeno stavijo na Jankovića in ga, sicer neradi, podpirajo. Doslej mu namreč ni mogla škoditi nobena afera – niti bizarna seksualna afera s farmacevtko ne. In kar je še posebej opazno: to, kar osrednji mediji označujejo pri »mutnih« poslih Zorana Stevanovića s srbskimi financerji za smrtni greh, je pri Jankoviću kvečjemu krepost. Na ta dvojna merila v zadnji kolumni na Siolu opozarja tudi urednik Peter Jančič. In navsezadnje: Janković se je pred davnimi leti celo osebno hvalil, da mu nihče ne more nič, ker je nasprotnik Janeza Janše. To naj bi mu jamčilo imuniteto.
Kdo plačuje »osmomarčevke«?
Zdaj se postavlja vprašanje, kaj sledi, če Janković pade namesto – Janše. To pomeni, da bi lahko prišlo tudi do novih poskusov napadov na vlado preko Nike Kovač. Mnogi se sprašujejo, ali je tudi kibernetski napad na državno upravo na sam praznik vseh svetih (1. novembra) morda povezan z mednarodnim kriminalom, ki financira tudi organiziranje razbijaških protestov. Navsezadnje ima Slovenija že izkušnjo s t. i. vseslovenskimi ljudskimi vstajami, ki so po zgledu jogurtne revolucije v Srbiji (konec 80. let) zrušile tedanjega mariborskega župana Franca Kanglerja, pa tudi z anticepilskimi protesti, katerih cilj pravzaprav niti ni bil protest proti ukrepom zaradi covida-19, ampak ustvarjanje atmosfere, ki bi na oblast pripeljala Golobovo ekipo. To se je tudi zgodilo. Očitno bodo poskušali ta recept ponovno uporabiti pod pretvezo globalnega pomanjkanja posluha Zahoda do mlade populacije. Pri tem pa ni mogoče spregledati, da so bila nasilna dejanja vnaprej inscenirana in da ni šlo za nobene »spontane proteste«, pač pa za vodeno igro s pomočjo zakonitosti socialne in politične psihologije, bolje rečeno psihologije množic, v kateri lahko dražljaj sproži pričakovane odzive. Zagotovo bi lahko Vučićev padec vse to spodbudil, a ne pozabimo, da se je vse skupaj zgodilo na volitvah, tisti glavni protesti v Srbiji pa so se zgodili že pred precej časa, predvsem takoj po usodni nesreči v Novem Sadu. Morda tudi zato zdaj Inštitut 8. marec poskuša z nadgradnjami lažnega škandala Black Cube in obtožuje sedanjo vlado, da je sklenila nekakšen sporazum s podjetjem iz Izraela, pri tem pa mirno spregleda, da je imela prejšnja vlada dejansko celo več stikov z menda »genocidnim« Izraelom kot sedanja. No, ko se je pred kratkim pokazalo, da volitve v Izraelu verjetno ne bodo prinesle trdne večine Netanjahujevi stranki, je Izrael nenadoma nehal biti »genocidna država«.
Nizek start Nataše Pirc Musar
Morda pa bomo v parlamentu v naslednjih mesecih vendarle izvedeli, kaj je resnično ozadje afere Black Cube in kdo vse je plačeval – z našim denarjem, seveda – piarovske članke o Svobodi in Golobu. Da o najbolj slavni vožnji od Divače do Kopra tik pred parlamentarnimi volitvami ne govorimo. Namreč, po lokalnih volitvah in referendumu o interventnem zakonu sledi priprava na predsedniške volitve, zato je predsednica republike Nataša Pirc Musar tako rekoč na vrat na nos odletela v Vatikan, kjer se je sicer še pred kratkim mudil premier Janez Janša. Bojda je papeža Leona XIV. povabila na obisk v Slovenijo, a bolj verjetno je, da gre samo za poskus, kako povrniti izgubljeno zaupanje javnosti, predvsem tiste na desni strani. Še bo zanimivo.
