Piše: Vida Kocjan
Nika Kovač, direktorica Inštituta 8. marec, je v zadnjih letih postala eden vidnejših obrazov slovenskega levičarskega aktivizma. Njena organizacija in povezani zavod My Voice, My Choice sta med letoma 2022 in 2025 po javnih podatkih Agencije za javnopravne evidence in storitve (Ajpes) skupaj izkazala približno 2,99 milijona evrov prihodkov.
Hkrati sta v vseh letnih poročilih navajala nič zaposlenih in nič stroškov dela. Večina denarja je šla za »stroške storitev« – torej za zunanje izvajalce, pogosto samostojne podjetnike.
Vzporedno je Kovačeva julija 2025 ustanovila lastno svetovalno družbo Roses and Solidarity d. o. o., ki je v slabih šestih mesecih imela skoraj 87 tisoč evrov prihodkov in več kot 41 tisoč evrov čistega dobička, to je okoli 14.800 evrov mesečnega prihodka in blizu 7600 evrov mesečnega dobička. Stroški dela so znašali 31.192 evrov, kar pomeni povprečno mesečno bruto plačo okoli 4645 evrov ob 0,42 zaposlenega na podlagi delovnih ur. Sedež podjetja je na Trgu komandanta Staneta 8 v Ljubljani, na naslovu z več sto poštnimi predalniki, kjer številna podjetja registrirajo formalni naslov brez lastne fizične pisarne.
Iz izkazov ni razvidno, kdo so bili naročniki in plačniki njenih storitev. Ko so jo novinarji vprašali o podjetju, je odgovorila, da delo opravlja v tujini, in prekinila novinarsko konferenco z besedami: »Ful ste luškani s temi vprašanji.«
Novinarji so »luškani«, Janez Janša, predsednik vlade, pa je »mucek«. To je odraz značaja Nike Kovač s 3 milijoni evrov prihodkov v kratkem času.
Od kod denar in poraba
Številke so iz javnih evidenc. Inštitut 8. marec je v letih 2022–2025 ustvaril približno 2,21 milijona evrov prihodkov (2022: 460 tisoč, 2023: 399 tisoč, 2024: 733 tisoč, 2025: 615 tisoč). Zavod My Voice, My Choice, ustanovljen februarja 2024, je v dveh letih zabeležil še okoli 786 tisoč evrov. V finančnih izkazih obeh subjektov je povprečno število zaposlenih na podlagi delovnih ur nič. Stroški dela so nič. Pri inštitutu so stroški storitev v obdobju 2022–2025 znašali okoli 2,04 milijona evrov, kar je približno 92,5 odstotka prihodkov. Leta 2025 je bil delež še višji. Prihodkov od lastne prodaje ali dejavnosti praktično ni. Konec leta 2025 je imel inštitut sredstva v višini okoli 478 tisoč evrov.
Brez zaposlenih in tujina
To ni majhen proračun. Leta 2024 je bil višji od zakonsko dovoljene meje za volilne kampanje političnih strank. Kljub temu organizacija, ki v imenu nosi naziv »inštitut«, nima niti enega zaposlenega in ni povezana z nobeno univerzo ali raziskovalno ustanovo. Delo se očitno opravlja prek zunanjih sodelavcev. Kdo točno prejema te zneske in za kakšne storitve, javni izkazi ne razkrivajo. Podrobnosti pogodb ostajajo skrite.
Viri financiranja so pretežno tuji. Med javno razkritimi donatorji so: Open Society Foundations (Sorosevo omrežje) z zneski, ki so v preteklih letih vključevali med drugim 80 tisoč dolarjev leta 2022 in 250 tisoč dolarjev za obdobje 2023–2026; Fondation RAJA–Danièle Marcovici z 275 tisoč evri za kampanjo v letih 2024–2025; Meliore Foundation z 250 tisoč evri; Alliance for Gender Equality in Europe s 110 tisoč evri; International Planned Parenthood Federation; Guerrilla Foundation; Hartefact Foundation in drugi.
Avstrijska dedinja Marlene Engelhorn je za 24ur Dejstva potrdila, da je leta 2025 donirala 120.500 evrov, predvsem za kampanjo My Voice, My Choice. Za to evropsko državljansko pobudo so v letih 2024 in 2025 zbrali okoli 923 tisoč evrov donacij. Celoten seznam financerjev ni javno objavljen, zato ni mogoče natančno izračunati deleža tujega denarja. Inštitut vztraja, da ne prejema sredstev iz slovenskega državnega ali občinskih proračunov in se ne prijavlja na domače razpise. Iz Erarja je razvidno le minimalno nakazilo v višini 108,63 evra z Občine Žirovnica (donacija sejnine svetnika). Evropska sredstva pa so se pojavila – med drugim prek projektov, povezanih z EU.
Odprta davčna vprašanja
Model delovanja odpira davčna vprašanja. Ko zavod z visokimi prihodki nima zaposlenih in večino denarja razprši med s. p.-je in druge zunanje izvajalce, se izogne obveznostim delodajalca (prispevki za zdravstvo, pokojnino, brezposelnost). Za prejemnike je to lahko ugodno, saj s. p.-ji sami plačujejo prispevke in dohodnino, pogosto po ugodnejših stopnjah. Če pa gre za kontinuirano delo za enega naročnika z elementi odvisnosti (navodila, integracija v dejavnost, trajnost), lahko Finančna uprava RS (Furs) ali delovna inšpekcija prekvalificira razmerje v prikrito delovno razmerje. V tem primeru se dohodek obravnava kot plača, naročnik mora doplačati prispevke delodajalca, možne so tudi globe. Javno ni znanih inšpekcijskih postopkov pri Inštitutu 8. marec. Kritiki, med njimi tudi urednik Financ Peter Frankl, opozarjajo, da bi podobna struktura (visoki prihodki, nič zaposlenih) v večini podjetij sprožila preglede. Pri Niki Kovač je očitno toleranca drugačna. Vsaj doslej je bila. Vse več pa je pozivov, da se to mora spremeniti.
Aktivizem, bonitete?
Inštitut se predstavlja kot neodvisen glas, ki domnevno preiskuje neenakosti in se ne financira iz državnega proračuna. Podatki pa kažejo drugačno sliko: profesionalni aktivizem, ki se napaja iz tujih fundacij, deluje brez zaposlenih in hkrati omogoča zasebno svetovalno dejavnost z visokim dobičkom. Potovanja v poslovnem razredu, ki so jih po njenih navedbah pogosto plačali organizatorji dogodkov, dodatno odpirajo vprašanja o bonitetah in davčni obravnavi. Preglednosti ni. Celoten seznam donatorjev in prejemnikov storitev ni javno dostopen. Visoki prihodki v volilnih in predvolilnih letih, politično angažiranje in tuje financiranje ob hkratnem poudarjanju neodvisnosti od slovenske države postavljajo legitimna vprašanja o vplivu in odgovornosti.
Podatki so javni. Ajpes, Erar, Register evropskih državljanskih pobud in medijska poročila (24ur Dejstva, Siol, analize na podlagi letnih poročil) govorijo sami zase. Ali je to model neodvisnega civilnodružbenega delovanja ali pa uspešen poslovni model, kjer se aktivizem dobro plača? V času, ko se o transparentnosti financiranja politike in nevladnikov veliko govori, javnost nedvomno pričakuje bolj sistematične odgovore.
Tabela: Ključni zneski zavodov Nike Kovač in razkriti donatorji
| Postavka | Znesek (v evrih) | Opomba |
| 1. Inštitut 8. marec: skupaj 2022–2025 | 2.206.047 | 0 zaposlenih v vseh letih |
| 2022 | 460.152 | |
| 2023 | 398.559 | |
| 2024 | 732.685 | Višje od meje za volilne kampanje |
| 2025 | 614.652 | |
| 2. My Voice, My Choice: skupaj 2024–2025 | pribl. 785.700 | 0 zaposlenih |
| Skupaj oba zavoda | 2,99 milijona | Stroški storitev: pribl. 92 % |
| 3. Roses and Solidarity d. o. o. (2025, 5,5 meseca) | 86.717 evrov prihodkov | Čisti dobiček: 41.675 evrov |
| Stroški dela: 31.192 evrov | 4.645 evrov mesečno bruto |
Viri: Ajpes, 24ur Dejstva, letna poročila
Tabela 2: Največji razkriti donatorji
| Naslov: Največji razkriti donatorji | ||
| Fondation RAJA–Danièle Marcovici | 275.000 evrov | Kampanja MVMC 2024–2025 |
| Meliore Foundation | 250.000 evrov | |
| Open Society Foundations | 80.000 USD + 250.000 USD | 2022 in 2023–2026 |
| Marlene Engelhorn | 120.500 evrov | 2025, MVMC |
| Alliance for Gender Equality | 110.000 evrov | |
| IPPF | Pribl. 105.000 evrov | |
| Kampanja MVMC (2024–2025) | 923.028 evrov | Donacije |
| Sredstva ob koncu 2025 | 478.148 evrov (Inštitut) | 313.000 evrov (MVMC) |
Dva zavoda Nike Kovač (Inštitut 8. marec in My Voice, My Choice)
2022–2025: 2,99 milijona evrov
Zaposleni: 0
Več kot 92 % denarja razpršeno med s. p.-je
Vir: Ajpes, letna poročila


