Piše: Blagovest.si
Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 15,21-28): Tisti čas se je Jezus umaknil v tirsko in sidónsko pokrajino. In glej, prišla je kánaanska žena iz tistih krajev in vpila: »Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo hudobni duhovi.« Vendar ji ni odgovóril niti besede. Tedaj so pristopili njegovi učenci in ga prosili: »Odpravi jo, ker vpije za nami.« Odgovóril je in dejal: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« Prišla je, padla predenj in rekla: »Gospod, pomagaj mi!« Odgovóril ji je in dejal: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Ona pa je rekla: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psički jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Tedaj je Jezus odgovóril. Rekel ji je: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodí naj se ti, kakor želiš!« In njena hči je ozdravela tisto uro.
Kar težko si je zamisliti kompleksnost odnosa med Judi in ne-judi v Jezusovem času. Biti pogan je v okolju, ki je bilo večinsko judovsko, pomenilo nekakšno zavrženost, a konec koncev so bili tudi tedanji okupatorji Svete dežele, namreč Rimljani, prav tako pogani. In marsikateri poseg takšnih in drugačnih okupatorjev, ki so močno onečastili tempelj, je sprožil hud upor Judov, celo tako, da je tekla kri. In tudi Mesija, ki so ga napovedovali, naj bi zbral razkropljene otroke izvoljenega ljudstva. Prevladujoča miselnost je nakazovala, da v tej perspektivi za pogane, torej tiste, ki niso pripadali Izraelu, ni prostora. Pa čeprav so že starozavezne prerokbe napovedovale, da se bo Božje kraljestvo širili tudi med pogani. A če so slednji hoteli vsaj malo vstopiti v posvečen del Izraelove dediščine, so se morali dati obrezati, pa še takrat so veljali zgolj za “bogaboječe” ter za prozelite. Ker po rodu pač niso Judje.
Jezus je bil morda res najprej poslan k “izgubljenim ovcam Izraelove hiše”, saj je tudi sam pripadal izvoljenemu ljudstvu. Toda čas njegovega javnega delovanja je vse bolj kazal resnično širino njegovega poslanstva. Družil se je namreč tudi s pogani, uslišal prošnjo rimskega stotnika, naj ozdravi njegovega služabnika – in zanimivo, prav pri poganih se je srečal z neverjetno vero, vredno očeta Abrahama. In tu se nakazuje skrivnost Božjega kraljestva: odslej ni več merilo obreza, ne več rodovna pripadnost Izraelu, ampak vera. Jezus je tu zelo pedagoški: ljudi skuša postaviti v položaj, da svojo morda že izgubljeno vero poiščejo, jo izrazijo, ponovno utelesijo. Ponekod to ni bilo mogoče: v njegovem domačem Nazaretu je nad vero prevladala tipična drža nevoščljivosti, češ kaj bo tesarjev sin tu nekaj nas, pravoverne Jude, učil, kot da je nekakšen rabi. In kjer ni bilo vere, se je Jezus zaman trudil s čudeži, saj so bila srca zaprta.
Nadaljevanje preberite TUKAJ.
