Piše: Lea Kalc Furlanič
Smokvica, mila vasica v zaledju Kopra s še nekaj starimi kamnitimi hišami, nekaj novimi, tu pa tam cvetje na oknih in izvezene zavese, avtomobil, lajež psa. Slika, kakršno je videti v marsikateri vasi v zaledju Slovenske Istre, ki jo je povojna oblast povsem opustošila in prisilila vaščane, da zapuščajo domove. Med njimi družino Milana Starca …
»Tega nikjer v Zahodni Evropi ni videti, oblasti se namreč povsod trudijo ohranjati ruralno podeželje ter tamkajšnje kmetijstvo in obrt,« z žalostnim glasom in pogledom pripoveduje 76-letni Milan Emil Starc, rojen v veliki, preprosti, a nadvse rodoljubni družini v Smokvici, kamor se bo, je odločen, po desetletjih življenja na Švedskem za stalno vrnil. »Počivaj v miru v slovenski zemlji,« je dal z zlatimi črkami vklesati na pročelje družinskega nagrobnika, kakopak ozaljšanega s slovensko zastavo …
Kljub hudi bolezni na srečanje podpornikov
Spoznala sva se na Visokem v Poljanski dolini na srečanju podpornikov televizije Nova24TV in revije Demokracija. Kljub hudi bolezni in težki hoji pride s sorodniki, s slovensko zastavo v rokah. Ljubezen in spoštovanje do slovenstva, domovine je velika. Zavezanost slovenskemu narodu neizmerna. Nato ga obiščemo v Smokvici, kjer si je postavil skromno hišico za počitnikovanje in kjer je spominov, predvsem trpkih, neskončno … Več ur klepeta je premalo, da bi vanj zajel svoje plodno, aktivno družinsko, politično in poklicno življenje tako doma kot v tujini, kamor je bil leta 1964, star 18 let, primoran pobegniti pred komunizmom. Da, zbežal je, ker v Jugoslaviji ni videl ustreznih razmer za svoje delo in življenje. A kar je najdragocenejše, na Švedskem je bil v letih slovenskega osamosvajanja nadvse politično aktiven; ne samo da je ustanovili štiri slovenska društva, organiziral in vodil je demonstracije za ustavitev osamosvojitvene vojne v Sloveniji, za priznanje Slovenije. Nagovarjal je švedske člane v parlamentu, da se v aktivno vključijo v proces osamosvajanja, priznanja Slovenije, sodeloval z našimi tedanjimi pomladniki, polnil strani tujih in slovenskih medijev … Pokaže več fasciklov s številnimi švedskimi in slovenskimi članki, dokumenti, sklepi, pismi, nagovori, fotografijami … Neverjeten arhiv nadvse zagnanega, iskrenega, srčnega, domoljubnega političnega delovanja. Arhiv za bogato poljudnoznanstveno monografijo. Vztrajen in trmast, kot je, se je bo Milan Starc vsak čas lotil pisati. Njegov arhiv je te dni z organiziranim tovornim prevozom prepeljal iz Smokvice na Švedsko, kamor se je vrnil k družini (ima tri otroke, žena je pokojna) po nekaj mesecih oddiha v Sloveniji.
Komunizem je poniževal klenega istrskega kmeta
V mirni Smokvici se ta čas pokrajina počasi barva v tople jesenske odtenke, nič kaj mirno in toplo pa ni bilo tam v njegovem otroštvu, in to samo zaradi komunizma, ki je diskriminiral in poniževal klenega istrskega kmeta. »Ko sem imel osem let, smo se morali iz Smokvice preseliti v Manžan, vas bliže Kopru. Na pretkan, podel način so nas umaknili z naše zemlje, na kateri so bili rojeni in živeli moji pradedje … 1200 let je v tej vasi živel človek, ko pa so prišli komunisti na oblast, so v petih letih vse izgnali. Ljudje so tu sicer živeli težko življenje, a niso zapustili svojih domov. Po vojni pa so morali oditi, ker jim komunisti niso dovolili obdelovati njihove zemlje.
V vseh državah sem videl stare vasi, ki še vedno živijo, napredujejo, ker jim države to omogočijo, a pri nas so komunisti vaščanom plenili zemljo. Med njimi je bil tudi moj oče. Ko sem imel osem let, so očetu dali delo na območju nad vasjo, ’na krasu’, smo rekli, da ga pogozduje. Njegova plača je bila, še dobro se spomnim, 4500 din, davka na zemljo pa bi moral plačati 150.000 din. In ker tega denarja ni imel (v družini je bilo deset otrok), so nam rekli, naj damo zemljo. Prišel je izterjevalec s policijo, hoteli so najprej vzeti, kar smo imeli v hlevu, a oče se jim je na dvorišču z vilami postavil po robu, boril se je. Dejal je, da je zemljo podedoval in jim je ne da. Jaz sem to kot otrok gledal …« pripoveduje s solzami v očeh. Tako nasilno odvzemanje zemlje je prisililo več kot 90 odstotkov vaščanov, da so se izselili iz Smokvice. Mama, ki je bila zavedna Slovenka, je ob tem ugotavljala, češ, zakaj so prej podpirali partizane, da zdaj oblast tako ravna z njimi.
Šele po 14 letih zdomstva je lahko svobodno prišel domov
Življenje v Manžanu je terjalo svoj davek: mali Milan je res imel krajšo pot do šole v Kopru, a mama je pomagala preživljati družino s prodajanjem domače zelenjave na tržnici, oče je delal v tovarni. V šoli Janka Premrla Vojka v Kopru mu ni bilo lepo, kmečke otroke so diskreditirali, odklanjali so jim malico, morali so jo plačevati. In veliko drugih krivic je kot kmečki otrok občutil na svoji koži: »Grdo so ravnali z nami, diskreditirali so nas.« Po osnovni šoli se je takoj zaposlil v Tomosu, saj ni bilo možnosti, da bi se naprej šolal. Po dveh letih je pobegnil čez mejo najprej v Italijo, od tam na Švedsko. »V tujini mi je bilo težko, počutil sem se tujec. Zaposlil sem se v tovarni Volvo, kmalu sem napredoval. Po petih letih sem želel s svojo mlado družino obiskati dom, nastanili smo se v kampu pred mejo pri Debelem rtiču, a čez nisem smel. Leta 1971 sem prvič prečkal mejo z Jugoslavijo. Takrat se mi je to oviranje tako zamerilo, da sem šel na jugoslovanski konzulat in želel, naj me kar izbrišejo iz registra jugoslovanskih državljanov … Šele leta 1977 ali 1978 sem lahko kolikor toliko svobodno začel prehajati mejo. Trdi časi so bili. Poleg mene sta v tujino pobegnila še najstarejši brat in najmlajša sestra,« pripoveduje.
»Ta si pa upa, hudiča«
Na Švedskem je bil karierno uspešen, pridobil je več strokovnih specializacij in certifikatov, ustanovil štiri slovenska društva, spodbujal k ustanovitvi samostojne slovenske države. Od načrtovanja osamosvojitve Slovenije naprej je bil del Pučnikovih privržencev. Ko se je začela vojna, je šel v Kopru na upravno enoto, da bi se prijavil za prostovoljca. Niso mu dovolili. »Mislim, da me je imela Udba pošteno v želodcu. Morda je imel prste vmes tudi tedanji koprski župan Aurelio Juri. Sumim, da je bil izdajalec, da je med vojno vojakom JLA na mejo pošiljal hrano. In da so tiste, ki smo se na glas zavzemali za samostojno Slovenijo, imeli na muhi. Kdo ve, če nas ne bi bili sposobni celo pobiti. Slišati je bilo vse, tudi to, da so baje že imeli pripravljeno orožje v ta namen,« se spominja sogovorec.
V podporo osamosvojitvi in za prenehanje vojne se je podal na drzno potovanje: »Nabavil sem si veliko, dva metra dolgo slovensko zastavo, jo posadil na svoj volvo s švedsko registracijo in se z njo (kot zdomec) peljal od Ljubljane do Pirana. To je bila prva javno izobešena slovenska zastava. Na avtocesti sem bil sam. Ko sem se peljal mimo Vrhnike, me je preletel helikopter JLA, streljali so name, vendar me niso zadeli. Za vsak primer sem imel s seboj velik bajonet. Nato sem se ustavil na bencinski črpalki na Kozini, tam so o meni rekli: ’Ta si pa upa, hudiča’. Policiji nisem izdal, da so vojaki streljali name, saj jim nisem zaupal, vedel sem, da so bili v večini zavezani Titu,« Starc razkriva svoja drzna domoljubna dejanja. In še pove, da je od junija 1991 do 16. 1. 1992 vsak dan tako na Švedskem kot doma aktivno in zavzeto delal za priznanje Slovenije: prirejal je okrogle mize, zborovanja (na enem, v mestu Helsinborgu denimo je pred magistratom zbral 1500 podpornikov), dajal intervjuje, sam pisal članke v časopise, delil zgibanke, hodil k uradnim, odgovornim osebam, jih prepričeval, spodbujal člane društev in še kaj.
Pahor je naredil napako
»Po priznanju Slovenije pa sem se z vsem srcem in močmi posvetil razvoju naše Slovenije, našim ljudem, naši kulturi, ker so nas v Jugoslaviji zavirali, uničevali naš narod. Če se Slovenci ne bi osamosvojili, bi v 15 letih izginili, potujčili bi nas,« je prepričan Starc, ki v dobro Slovenije ni miroval niti po osamosvojitvi. »Ker sem veliko potoval med Švedsko in Slovenijo in se zanimal za poslovanje podjetij obojih, saj sem šolan svetovalec za povečanje dodane vrednosti, sem izvedel, da je v Sloveniji propadlo mnogo podjetij, tovarn, prešla so pod sklad za razvoj, tedaj t. i. Koržetov sklad. Ker sem želel pomagati, smo se zbrali štirje strokovnjaki in po dogovoru z odgovornimi začeli z delom; najprej smo racionalizirali poslovanje v podjetju Alpes v Železnikih. Nekaj mesecev je trajalo. Še danes to podjetje uspešno deluje. Pomagali smo tudi drugim podjetjem. Le z Zidarjem pri poslu Stožice si nismo hoteli mazati rok,« pripoveduje.
Po nekaj letih se je zaradi ljubezni vrnil v Slovenijo, vendar ne v Istro, v Parižlje pri Žalcu. Tam je imel svoje uvozno podjetje in bil aktiven v boju za ohranitev pravic lastnikov hiš. Tudi v tej vlogi je polnil naslovnice časopisov. Po hujši bolezni se je vrnil na Švedsko, kjer so ga mnogo bolje zdravili kot v UKC, poudari. Političnemu dogajanju oz. stanju duha državljanov, ki so volili Goloba, se čudi: »Ne razumem, Golob nima programa, nima nobenih idej, kar počne oblast ta čas, ne vodi nikamor. Kaj so razmišljali tisti, ki so glasovali zanj, res ne vem.«
Ob tem še ocenjuje, da so bile okoliščine ob volitvah precej nenavadne: »Mnogi Slovenci v tujini nismo dobili volilnih listkov, zakaj ne, najbolje vedo odgovorni, a Pahor je zagotovo naredil veliko napako, da je kljub tem malverzacijam odobril volitve.«
