2.2 C
Ljubljana
nedelja, 22 decembra, 2024

Miguel Ángel Quintana Paz: “Katolištvo ima orodja, s katerimi se lahko spopade z današnjimi izzivi”

Piše: Álvaro Peñas (Kulturnimarksizem.si)

Miguel Ángel Quintana Paz je akademski direktor Višjega inštituta za sociologijo, ekonomijo in politiko (ISSEP) v Madridu ter profesor na podiplomskem programu Strokovnjak za družbeno komuniciranje na Papeški univerzi v Salamanki (Universidad Pontificia de Salamanca). Bil je Lonerganov podoktorski štipendist na Boston Collegeu in podoktorski raziskovalec pod vodstvom Giannija Vattima na Univerzi v Torinu. Med njegovimi knjigami so Sapere aude, ali se lahko še vedno imenujemo razsvetljeni; Pravila. Uvod v hermenevtiko Wittgensteina in Sherlocka Holmesa; in Normativnost, interpretacija in praksa. Redno sodeluje z digitalnim časopisom The Objective ter televizijskimi programi Trece TV, El Toro Tv, 7nn in Castilla y León TV.

Álvaro Peñas: V enem od svojih nedavnih člankov ste omenili knjigo Chantal Desol o koncu krščanstva. Ali smo pred koncem krščanske civilizacije?

Miguel Ángel Quintana Paz: Smo v času resnih groženj krščanstvu in hkrati v času, ko je krščanstvo samo na slabem glasu. Sedanje razmere združujejo obe težavi; po eni strani je krščanstvo samo oslabljeno, kar pomeni, da se vse močneje pojavlja dvom v civilizacijo, krščansko kulturo, in sicer s samega Zahoda, kar bi lahko vključili v miselnost Woke.

Wokeizem ima korenine v krščanskih načelih, kot je skrb za žrtve, vendar jih sprevrača, ponareja in spreminja. Od skrbi za žrtve preidemo k malikovanju žrtve, posamezne žrtve in močni spodbudi za žrtvovanje. V krščanstvu je Bog sam žrtev v podobi Jezusa, najbolj nedolžne žrtve, ki je bila križana. V trenutku, ko Boga izvzamemo iz enačbe, Bog, ki za nas postane žrtev, postane žrtev, ki želi postati bog, boginja in idol, ki od svoje domnevne žrtve zahteva popolno poslušnost, čaščenje. To se kaže v stvareh, kot je dejstvo, da se nekaj, kar je značilno za našo civilizacijo, na primer rimsko pravo, začenja spreminjati in začenjamo razmišljati, da za nekatera kazniva dejanja ni treba dokazovati krivde, ampak mora biti obtoženec, če ne pripada skupinam, ki niso žrtve, tisti, ki dokazuje svojo nedolžnost. Ali pa da absolutno resnico posedujejo le tisti, ki pripadajo viktimizirani skupini. Pred zakonom nismo več vsi enaki, ampak so nekateri boljši od drugih, vsi tisti, ki pripadajo viktimizirani skupini, pa imajo večje priznanje.

To vidimo tudi v grški tradiciji naše civilizacije. Tista nit, ki je zavezana racionalnosti in iskanju resnice. Resnica je vse manj pomembna, pomembno je le, kaj je najbolj ugodno za žrtvovano skupino. Namesto racionalnosti so pomembna čustva sočutja in empatije do žrtvovanih skupin, zato empatija kot vrlina nadomesti razum. Empatija je nad vrlinami našega klasičnega izročila, kot so pravičnost, preudarnost, zmernost ali krepost, razumljena kot pogum ali hrabrost. Krepost, pogum, ki se zdaj začenja obravnavati kot negativna, saj je treba biti čim bolj zvijačen pred zakonom ali skupino, ki brani žrtve. In seveda v judovsko-krščanskem duhu, kar sem že omenil, preoblikovanje boga, ki postane žrtev, v žrtve, ki postanejo bogovi.

Ta wokeizem ima značilnosti religije, na primer s podnebnim fanatizmom, in od nas tudi nenehno zahteva dejanja vere, kot je zanikanje resničnosti, ki jo imamo pred očmi.

To tudi počne. Čeprav so nekateri kritični do te ideje, ker pravijo, da gre za religijo brez Boga, pa so religije brez Boga že obstajale, zato ne gre za novost. Govorili smo o razlogih, zaradi katerih krščanstvo peša, vendar je drugi pogoj, da lahko razmišljamo o nevarnih razmerah, obstoj groženj, alternativ. Wokizem je notranja grožnja, ki razjeda in razgrajuje našo civilizacijo, hkrati pa gradi novo. Od tod Ratzingerjev izraz “diktatura relativizma”. Relativizem, ki spodkopava naše temelje, vendar ima diktatorsko komponento, saj bo sčasoma popustil bolj izraziti diktaturi novih dogem. In potem je tu še zunanja grožnja islama, zamisel, da obstaja civilizacija z drugačnimi idejami o odnosu med ljudmi, enakosti med spoloma, odnosu med ljudmi in božanstvom ali odnosu med verskim in političnim. Islam se pojavlja kot alternativa in je vse bolj prisoten v Evropi in na Zahodu. Če krščanstvo postopoma izumira, ga bo lahko nadomestil, kot trdi Michel Houellebecq v knjigi Podreditev.

Več lahko preberete TUKAJ.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine