9.7 C
Ljubljana
četrtek, 25 februarja, 2021

Mag. Igor Omerza: Moteče je to, da je na teh sestankih Janez Stanovnik fanatično branil Avnojsko, torej Titovo Jugoslavijo.

Pogovarjali smo se z raziskovalcem udbovskih arhivov, ekonomistom mag. Igorjem Omerzo, ki je na večer dneva slovenske državnosti na tiskovni konferenci v Ljubljani predstavil svojo novo knjigo Udba in akcija Sever.

DEMOKRACIJA: Gospod Omerza, lani ste izdali knjigo Temna stran Dela – Osupljiva anatomija režimsko-udbovskih labirintov. Napovedali ste še drugi in tretji del, a vmes ste očitno naleteli na druge zanimive dokumente, ki so vas pritegnili … V vaši najnovejši knjigi Udba in akcija Sever imate tako vrsto dokumentov, ki doslej še niso bili objavljeni …

OMERZA: V vseh mojih knjigah o Udbi objavljam že desetletje večinoma še nikoli predstavljene dokumente. Ker je udbovski del državnega arhiva odprt že od leta 2006, na predlog Janševe vlade je bil sprejel ustrezen arhivski zakon, je prav neverjetno, da jaz kot ne-zgodovinar počenjam to v tako velikem obsegu. Drugje po svetu, ko se odprejo arhivi tajnih služb, zgodovinarji stojijo zjutraj v vrsti pred arhivi, ker bi radi čim prej prišli do novih dokumentov in se tako uveljavili. Pri nas pa ni v tem oziru nobene gneče! Dobro je dejal nemški pisatelj Ohler, da je zgodovina predagocena, da bi jo prepustili zgodovinarjem.

DEMOKRACIJA: Vaša knjiga Udba in akcija Sever na kratko rečeno govori o političnih in udbovskih ozadjih, ki so tesno povezana s tremi načrtovanimi srbsko-črnogorskimi mitingi v Sloveniji konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. Za njimi pa je, kot jasno razkrivate, stal srbski voditelj Slobodan Milošević, ki si je s pomočjo mitingov najprej utrdil oblast v Srbiji, potem pa je s tem skušal nadaljevati tudi po drugih delih Jugoslavije.

OMERZA: Eden od voditeljev mitingov Srb Miroslav Šolević (TV-mehanik s Kosovega polja) je leta 1993 dejal, da je bil Miloševićeva mitingarska pest. Mitingarski dirigent Milošević se je v času mitingov konec 80. let prejšnjega stoletja, ko mu je tako uspelo zrušiti vojvodinsko in črnogorsko vodstvo, skrival v ozadju; no, zvezna Udba, ki ji je takrat načeloval Hrvat Zdravko Mustač, je posnela telefonski pogovor člana centralnega komiteja srbskih komunistov Draška Miličevića, kako kolovodji mitingarjev Miroslavu Šoleviću tajno prenaša Miloševićeva sporočila, kaj vse morajo protestniki postoriti! O tem je obvestila takratnega predsednika SFRJ Raifa Dizdarevića. Tako da je vrh jugoslovanske politike dobro vedel, kdo vleče mitingarske niti iz ozadja.   

DEMOKRACIJA: No, zelo napeto pa je bilo predvsem pred tretjim mitingom, ki je bi napovedan za 1. december 1989 v Ljubljani. Se pravi na dan, ko je prišlo leta 1919 do združitve Države Slovencev, Hrvatov in Srbov s Kraljevino Srbijo, ko je torej nastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev in se leta 1929 preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo. Mitingarji so leta 1989 grozili celo s prelivanjem krvi …

OMERZA: Že sam datum je bil nesprejemljiv za takratno slovensko komunistično vodstvo, saj so prav slovenski komunisti skupaj z drugimi jugoslovanskimi komunisti zrušili Kraljevino Jugoslavijo in so prvi december imeli za nastanek nacionalne ječe narodov na teh prostorih. Sedaj pa so srbsko-črnogorski mitingarji izbrali prav ta datum za svoj veleslovenski miting. Dobro, toliko o datumu. Drugače pa so voditelji mitingov napovedovali ogromno množico, Bogdan Kecman je celo govoril o treh milijonih protestnikov, ki bodo v Ljubljano prišli tudi s čarterskimi leti iz ZDA in Kanade! To je bilo strahotno pretiravanje, toda realno bi lahko prišlo 10.000 protestnikov. Poleg tega je tajnik prirediteljev Milanko Buljugić nekaj dni pred mitingom za Delo brez dlake na jeziku bleknil: »Mi smo pripravljeni na spopad. Naj bo tudi deset mrtvih …« To je bil že tako ali tako razburjeni javnosti, alternativi in političnemu vrhu še zadnji razlog, da so začeli totalno zavračati »miting resnice«.

DEMOKRACIJA: Kot je razvidno iz vaše knjige, je Udba v tistem času natančno spremljala morebitno peto kolono v Sloveniji. Milošević pa je skušal v Sloveniji najti garnituro, ki bi mu bila po volji.

OMERZA: Če je bila Udba za kaj dobro usposobljena, je bila vsekakor za zalezovanje vrhu režima »sovražnih« posameznikov ali vrhu režima nevarnih asociacij. In takrat so bili vsi, ki so v Sloveniji podpirali miting, nevarni za obstoj takratnega slovenskega komunističnega vodstva. Toda v tem »antimitingarskem« zalezovanju je delovala Udba obrambno in ne kot klasična politična policija, saj je hkrati s ščitenjem političnega vodstva ščitila tudi Slovenijo pred sovražnim prevzemom Slobodana Miloševića. Moramo pa vedeti, da je Udba hkrati, ko je delovala obrambno na tem segmentu, še tajno politično zalezovala tudi slovensko alternativo in slovensko politično emigracijo ter našo Cerkev in je to počela praktično do nastopa demokratične Demosove vlade. Kakorkoli že, Udba je locirala in natančno spremljala vse posameznike, ki so v socialistični Sloveniji podpirali mitingarsko politiko Slobodana Miloševića. To opis je tudi najbolj obsežen del moje knjige. Največja težava mitingarjev je pravzaprav bila, kako najti nekoga, ki bi v imenu Slovencev govoril na mitingu. V obupu, ker takega niso našli, so se zatekli k Slovencu Ivanu Jeriču, ki je že 50 let živel na Kosovu in ki je celo že pozabil govoriti slovensko. Hm, kako bi pa Slovenci sprejeli nekoga za svojega, pa čeprav bi bil po rodu naše gore list, ki bi sredi bele Ljubljane govoril v srbščini!?

DEMOKRACIJA: Odziv na ta napovedani miting v Sloveniji pa je bil, lahko rečemo, vsaj uradno precej enoten; tako slovenska komunistična oblast kot demokratična opozicija sta bili proti temu velikosrbskemu mitingu v Ljubljani. Slovenski komunistični oblastniki so se verjetno v prvi vrsti ustrašili za svoje položaje …

OMERZA: Seveda. Videli so, kako so mitingarji pometli z vojvodinskim in s črnogorskim vodstvom. Na drugi strani smo v demokratični opoziciji seveda nasprotovali temu, da bi nekdo zunaj Slovenije zamenjeval naše enopartijsko vodstvo, kajti to nalogo smo si zadali sami. Poleg tega je skušal Milošević centralizirati Jugoslavijo, odvzeti politično moč republikam, kar bi seveda otežilo osamosvojitev Slovenije, ki pa  je bila že močno navzoča težnja, ne v režimskih strukturah, ampak v demokratični alternativi.

DEMOKRACIJA: Iz vaše knjige je razvidno, da so bile med slovenskimi političnimi funkcionarji tudi precejšnje razlike, kako se odzvati na napoved mitinga. Recimo med Kučanom, ki je bil takrat šef CK ZKS, in Jožetom Smoletom, ki je bil prvi človek SZDL.

OMERZA: Žal manjka nekaj dokumentov, da bi to lahko podrobneje in bolj dokumentirano osvetlil, a vse kaže, da so bili eni bolj vneti za ustavitev mitingarjev na slovensko-hrvaški meji (»meja na Kolpi«), drugi pa so se bolj nagibali k temu, da bi jih onemogočili šele v Ljubljani. No, v končni fazi so vsi pristali na »mejo na Kolpi«, ker bi bilo prenevarno ravsati se z mitingarji v Sloveniji. Vsekakor sem z užitkom bral (in to tudi objavljam) bleščeč nastop Jožeta Smoleta na »mitingarskem« sejanju partijskega vrha, ob katerem so se zdele Kučanove govorance zelo mlačne in neodločne.

DEMOKRACIJA: Kakšno pa je bilo stališče takratnega predsednika republiškega predsedstva SRS Janeza Stanovnika? Ob njegovi smrti so ga slovenski dominantni mediji imenovali »oče naroda«, pa čeprav je bil vse prej kot to. Kot vemo, je recimo v začetku leta 1989 izjavil, da bi bila osamosvojitve Slovenije samomor.

OMERZA: Ob mitingu resnice se je dobro postavil. Moteče je to, da je na teh sestankih fanatično branil Avnojsko, torej Titovo Jugoslavijo. Tega mu ne moremo očitati, saj je bila to legitimna, a napačna politika. Že iz tega razloga je Stanovnikovo poimenovanje za očeta naroda napačno in zavajajoče.

DEMOKRACIJA: Vemo, da so bili odločno proti mitingu slovenski železničarji, strojevodje pod vodstvom Slavka Kmetiča, in da je predsednika CK ZKS Milana Kučana zelo razjezila Kmetičeva napoved, da bodo s stavko izpeljali blokado prihajajočih mitingarskih vlakov…

OMERZA: Res, Milan Kučan si je dal kar preveč opravka s Slavkom Kmetičem, in to že ko je bilo jasno, da Kmetičevemu sindikatu ne bo treba samoiniciativno ustavljati vlakov, saj se je vrh režima odločil, da jih bo ustavil kar sam. Je pa gotovo Kmetičeva javna napoved, da slovenski železničarji ne bodo dopustili, da se bodo mitingarji prevažali po slovenskih tirih, močno pripomogla, da se je vrh takratnega režima, tudi seveda pod pritiskom javnosti, alternative in v strahu za svoj položaj, odločil nepredušno zapreti sicer uradno neobstoječo »mejo na Kolpi«.

DEMOKRACIJA: Kako in zakaj je potem prišlo do odločitve, da mitingarje ustavijo že na meji?

OMERZA: Vse to se je zgodilo v enem dnevu. Najprej sta se zjutraj 27. decembra 1989 sešla Svet za varstvo ustavne ureditve (po domače nadzorniki in politični usmerjevalci Udbe) in Svet Predsedstva SRS za ljudsko obrambo. V svojih stališčih in predlogih sta še cincala in še nista predlagala, da se mitingarji ustavijo na meji. Obema svetoma pa je sledilo prrdsedstvo, ki pa je bilo bolj odločno, čeprav so v razpravi tudi kolebali, ali postaviti »mejo na Kolpi«, a je v končni fazi vendarle naložilo izvršnemu svetu, naj sprejme odlok, katerega bistvo je bilo, da notranji minister lahko kadarkoli omeji gibanje in združevanje ljudi, torej še preden bi vstopili v Slovenijo! Tako bi (in je) dobil Ertl v roke mogočno in legalno orožje, da bo, ko se mu bo zdelo potrebno postaviti »mejo na Kolpi«, ne za vse potnike, ampak za tiste, ki so se namenili na miting v Ljubljano, to lahko nemudoma storil. Še isti dan je tak odlok izvršni svet sprejel in še isti dan se je s tem seznanila in z njim soglašala tudi slovenska skupščina.

DEMOKRACIJA: No, in potem je prišel 1. december 1989, dan mitinga.  Vi ste temu poglavju v knjigi dali naslov »Sodni« dan in čas pozneje. Največ pozornosti je ob tem verjetno pritegnil Dragiša Marojević.

OMERZA: Preden sem napisal to knjigo, sem menil, da je bil Marojević podaljšek mitingarjev. A ni bilo čisto tako. On je hotel biti voditelj Srbov v Sloveniji in ne samo podaljšek mitingarske politike, ker je vedel za razpoloženje Slovencev in Slovenk glede mitinga in tudi to, da bo miting močno škodoval Srbom in Črnogorcem, ki so živeli in delali v Sloveniji, tako kot npr. muslimanski samomorilci škodujejo miroljubmim muslimanom. Vodstvo mitingarjev je hotel prepričati, naj imajo raje okroglo mizo v Sloveniji, kjer bi pred TV-gledalci predstavili svoje poglede na kosovsko vprašanje, kot pa da vztrajajo pri mitingu.

DEMOKRACIJA: No, na podlagi vseh teh udbovskih dokumentov, ki ste jih našli v arhivu, pa v zadnjem poglavju in Epilogu ugotavljate, da preprečitev mitinga ni bilo osamosvojitveno dejanje,  kot ga skuša prikazati Združenje Sever, ampak predvsem obramba slovenskega komunističnega režima.

OMERZA: To natančno in obilno dokumentiram. Pokažem, kako je slovenska milica, ki se je sicer odločno postavila proti mitingarjem, bila pred mitingom in tudi še po njem v enem svojem segmentu podaljšek tajne politične policije in da jo je notranji minster Ertl tega odvezal šele 16. aprila 1990, že po izvedenih večstrankarskih volitvah v slovenski parlament. Poudarim pa tudi, da je po nastopu Demosove vlade in pod ministrovanjem Igorja Bavčarja (17. maja 1990) milica postala prava in mogočna demokratična ter osamosvojitvena sila, kar je v polnosti in veličastno dokazala predvsem v osamosvojitveni vojni, ki je sledila.

DEMOKRACIJA: Pri tem ste kritični do odlikovanja, ki ga je dal decembra 2009 takratni predsednik republike Danilo Türk Tomažu Ertlu, zadnjemu slovenskemu socialističnemu sekretarju za notranje zadeve.

OMERZA: Ertl je bil prepričan, da bodo njega in druge pomembne režimce za lase vlekli  po Titovi cesti, a ga je Türk nagradil za njegov prispevek k osamosvajanju Slovenije in izjemni čut za odgovornost, strokovnost, patriotizem in desetletne izkušnje!!? Jaz v Epilogu dokumentirano osmešim te razloge in ugotovim, da bi ga morali najmanj preiskovati in mu potem, če bi zbrali dovolj dokazov (v državnem arhivu jih je več kot dovolj!!!), tudi soditi kot domačega uničevalca arhivov in mednarodnega državnega terorista!

DEMOKRACIJA: No, zanimivo misel o tem je v spremni besedi vaše knjige zapisal Igor Bavčar. Navajam: »Edini, ki bi Türkovo odlikovanje za akcijo Sever res zaslužil, je Milan Kučan, le obrazložitev bi se morala glasiti drugače – za neumorno in vztrajno prizadevanje za Avnojsko Jugoslavijo, ki je na koncu propadla. Se strinjate z njim?

OMERZA: V času mitinga in še nekaj časa po njem je bilo tako. A hkrati je treba povedati, da so se vse slovenske politične stranke in politiki (tudi Kučan) v času plebiscita odločili, in velika večina prebivalcev Slovenije, se pravi konec leta 1990, da odločno podprejo slovensko osamosvojitev. Tu bi lahko po Prešernovo rekli »strahljivca v celem ni bilo števili«.

DEMOKRACIJA: Iz vaše knjige je dobro razvidno, kako natančno je Udba v prejšnjem režimu nadzirala vse pore slovenske družbe, pravzaprav vse, ki bi kakorkoli lahko ogrozili prejšnji slovenski komunistični režim. Če se naveževa na aktualno politično dogajanje v Sloveniji, kako močne so po vaše nekdanje udbovske strukture danes oziroma lobiji, ki so nastali iz nje?

OMERZA: Naša družba je postavljena drugače kot prejšnja in pri nas ni nobene asociacije ali institucije, ki bi bila podobna Udbi. Seveda pa vsak desetletja trajajoči enostrankarski režim ohrani nekaj usedlin, ki ohranjajo svoj vpliv in moč, predvsem prek skritih finančnih zalog,  kar raziskuje Rado Pezdir, tudi v spremenjenih in demokratičnih razmerah.  

DEMOKRACIJA: No, to vas sprašujem tudi zato, ker se je prejšnji teden po mnenju številnih zgodil praktično nekakšen državni udar t. i. globoke države, ko so kriminalisti Nacionalnega preiskovalnega urad med politično motivirano preiskavo, začasno odvzeli prostost ministru Zdravku Počivalšku. Je mogoče reči, da nekateri državni podsistemi še vedno delujejo od vplivom nekdanjih udbovskih struktur oziroma struktur, ki so ideološko in sorodstveno povezane z njimi?

OMERZA: Če me spomin ne vara, je bilo že mnogo odmevnih hišnih preiskav in odmevnih pridržanj, zato tega ne ocenjujem kot državni udar. Počivalšek je celo pohvalil delo preiskovalcev, a je namignil, da je šlo za politično motivirano preiskavo. Mislim, da moramo počakati, kako se bo zadeva razvijala naprej. Zame je bolj moteče kot ta preiskava to, da nekatere hišne preiskave dvignejo mnogo prahu, a ne dobijo epiloga oz. leta in leta ne pride do razsodbe, kar škoduje tako pravosodju kot tudi tistim, ki so osumljeni v teh postopkih in ne morejo doživeti epiloga v razumnem času. Ali nekateri državni podsistemi še vedno delujejo pod vplivom nekdanjih udbovskih struktur, pa ne morem kvalitetno odgovoriti, ker nimam vpogleda v te podsisteme niti se s tem ne ukvarjam, sem pa že v prejšnjem odgovoru nakazal, da obstojijo usedline prejšnjega režima, ki so zmožne še dandanes, tudi z denarjem, vplivati na našo družbo.

DEMOKRACIJA: In še za konec. Zgodovinar in novinar dr. Jože Možina je ob izidu svoje knjige Slovenski razkol dejal, da s tem prispeva k celjenju ran, travm preteklosti. Če prav razumem vas, pa s svojim pisanjem o Udbi prispevate k temu, da se ta sistem dokončno razkroji, da se nič več ne ponovi in da se prekine vladavina strahu, ki je pri nekaterih še danes vidna?

OMERZA: Gotovo mi gre za to, da se Udba nikoli več ne ponovi, kajti taka nevarnost permanentno obstaja. Zato jaz v svojih knjigah skušam, kolikor je le mogoče, pisati na način, kako skozi zgodbo ugrabitve, umora, bombnega atentata, montiranega procesa itd. pritegniti čim več bralcev in bralk ter jim tako nezavedno privzgojiti odpor do tajne politične policije. Uspešnosti takega svojega početja pa ne morem oceniti jaz, ampak le moji bralci.   

 Biografija

Igor Omerza se je rodil leta 1950 v Ljubljani. Je magister ekonomskih znanosti. V 80. letih prejšnjega stoletja je bil aktiven predstavnik opozicije prejšnjemu režimu in aktiven politik po padcu socializma in osamosvojitvi Slovenije. Bil je poslanec v slovenskem parlamentu in podžupan Ljubljane. Je avtor številnih člankov o politiki in ekonomiji ter devetnajstih knjig, večinoma o slovenski tajni politični policiji (Udbi). 

Kontakt za naročilo knjige

Knjigo Igorja Omerze Udba in akcija Sever lahko naročite pri Založbi Nova obzorja po elektronski pošti [email protected], ali pa nas pokličete na telefonsko številko 01 24 47 200.

 

Zadnje novice

Sorodne vsebine