Piše: Gašper Blažič
Za nami je praznik Marijinega vnebovzetja, dan, ki je zaznamovan s številnimi verskimi dogodki po romarskih središčih. Brez glasbene spremljave na orglah seveda ne gre, kajti orgle so kraljica glasbil in ne bi smele manjkati v nobeni cerkvi.
Med poklicnimi organisti mlajše generacije je tudi naš sogovorec Luka Gojkošek, ki ima za seboj bogato študijsko pot na področju glasbe, sicer pa pozorno spremlja tudi družbeno in politično dogajanje v Sloveniji. K pogovoru smo ga povabili prav v teh prazničnih dneh in izvedeli marsikaj zanimivega.
Za orgle velja, da so kraljica glasbil. Pa vendar je posebno poslanstvo, če se nekdo posveti orglam na poklicni ravni. Kdaj ste začutili ta klic?
Zgodba, kako sem pzačel z igranjem orgel, je precej zanimiva. Prihajam s podravskega podeželja in doma smo imeli pianino, ki so ga že pred menoj igrali brat in obe sestri. Tudi sam sem začel s poukom klavirja pod okriljem zasebne Agencije Petka, ki je takrat izvajala pouk v bližnjem kraju. Brat je poleg klavirja igral tudi orgle, in čeprav mi je bila glasba v cerkvi vedno všeč, se za učenje tega inštrumenta nekako nisem navdušil. Potem pa se je zgodilo. Dotedanja glasbena šola je sporočila, da v mojem kraju ne bodo več poučevali. Sam sem s klavirjem na vsak način želel nadaljevati, žal pa so bila povsod v okolici vsa vpisna mesta polna. Samo na takrat novoustanovljeni Zasebni glasbeni šoli v samostanu sv. Petra in Pavla na Ptuju so mi ponudili prosto vpisno mesto za orgle, hkrati tem pa bi mi pripadel tudi nadaljnji pouk klavirja. Ponudbo sem sprejel in še danes sem hvaležen staršem, da so me potem tri leta po trikrat na teden vozili k pouku na Ptuj in v Markovce pri Ptuju. Orgle so mi vedno bolj priraščale k srcu, za kar je najbolj zaslužna moja profesorica Nina Frank, zato sem se s poukom odločil nadaljevati tudi na srednji stopnji na ljubljanskem konservatoriju. Vzporedno sem obiskoval tudi Škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu in potem se je z leti in dosežki postopoma izjasnilo, da mi je namenjena glasbena kariera.
Vam je kateri od znanih slovenskih organistov poseben navdih in zgled?
Priznam, da konkretnega vzornika nikoli nisem imel, vidim pa danes, ko imam dober pregled nad slovensko orgelsko sceno, da je za veliko lepih in pomembnih reči zaslužnih veliko posameznikov. Zgledov torej gotovo ne manjka, bi pa bil krivičen, če bi koga posebej izpostavil.
Navadno orgle povezujemo z glasbo v cerkvah, pri liturgiji. Pa vendar, tudi številni znani skladatelji so ustvarjali glasbo za orgle. Vam je kateri posebej pri srcu?
Res je; orgle so kot nekakšen orkester v enem inštrumentu, zato so bile za številne skladatelje vedno zanimive. Najbolje so jih znali izkoristiti tisti, ki so jih tudi sami dobro obvladali. Johann Sebastian Bach je tak znan primer, ki mi je zelo pri srcu, pa morda še Felix Mendelssohn, večinoma pa prisegam na francoske orgelske velikane, ki pa so širši populaciji manj znana imena, denimo Louis Vierne, Charles-Marie Widor, Marcel Dupré in Maurice Duruflé.
Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije.
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
