Piše: Kavarna Hayek
Pred letom dni, v petek, 14. oktobra 2022, je izginila Lola, 12-letna osnovnošolka. Isti večer so njeno truplo našli v prtljažniku avtomobila. Obdukcija je pokazala, da je bila pred smrtjo posiljena in trpinčena. »Nisem dobro. Popolnoma sem uničen,« danes pravi njen oče Johan Daviet.
Njeno ime bi se moral vsakdo zapomniti. Sredi Pariza so svetlolaso deklico mučili, posilili in umorili. Preiskava je pokazala, da se je upirala. Bojevniško. Kot hčer Evrope. Žal je bila prešibka. Njeno truplo so dali v kovček. Bila je razčlovečena. Imela je 12 let. Storilka in pomočniki storilke so bili stari med 24 in 43 let. In niso Francozi. Niti Evropejci. So iz Severne Afrike.
Če ne bi bilo družbenih omrežij ter redkih desnih in alternativnih medijev, bi umor 12-letne Lole Daviet obtičal v črnih kronikah in šel mimo kot nebodigatreba in dodatna novica. A kaplja je šla tokrat čez rob. »Francozi tokrat ne bodo ostali pri plišastih medvedkih in svečkah,« je zapisal Marc Baudriller, novinar portala Boulevard Voltaire. Žal leto dni kasneje lahko ugptavljamo, da se je zgodilo prav to. Razen redkih medijev, se Lole ni spomnil nihče.
Lani so francoski politiki, ki se oglasijo ob vsaki malenkosti, ko gre za domnevno kršenje pravic migrantov, potrebovali kar tri dni, da soi obsodili zločin. Pa še takrat so opravičevali morilko, češ da je trpela nasilje v družini. Molčal je tudi predsednik Emannuel Macron. Rajši se je na družbenem omrežju Twitter spomnil na brutalno zadušen protest Alžircev leta 1961, ni pa zmogel obsoditi zločina nad deklico, ki se je zgodil nekaj ur prej. Očitno je temu vzrok, da so osumljeni Alžirci.
Podobno je bilo z novinarji in uredniki medijskega mainstreama. Desnico so brž obtožili, da umor izkorišča za protimigrantsko retoriko. Zaradi krutosti umora bi morala desnica držati jezik za zobmi, je zapisala radijska voditeljica pri radiu France Inter Pascale Clark. Pravzaprav je prav ona zamudila priložnost, da bi bila tiho. Spomnimo se, v kakšnem transu …..
Nadaljevanje si lahko preberete TUKAJ.
