Piše: Metod Berlec
O aktualnem družbenopolitičnem dogajanju v Sloveniji smo se pogovarjali s političnim analitikom, publicistom, urednikom revije Zaveza in direktorjem Rafaelove družbe Lenartom Riharjem.
DEMOKRACIJA: Gospod Rihar, glede na to, da smo tik pred državnozborskimi volitvami, bi se najprej ozrla nekoliko nazaj, nato pa dotaknila še aktualnega dogajanja. Naj torej začneva s časom pred dobrima dvema letoma, ko je leva koalicija, leva vlada razpadala zaradi notranjih sporov in je njen predsednik Marjan Šarec vrgel puško v koruzo. Kje vidite vzroke, da je Šarčeva vlada predčasno razpadla?
Rihar: Pri Šarčevem pobegu se največkrat omenja strah pred resnimi razmerami pandemije, ki bi nesposobnost razgalila brez milosti, in to v valuti človeških žrtev. A ni šlo samo za to. Če so neki ljudje pod plaščem politične enoznačnosti, to še ne pomeni, da so zmožni sodelovanja in da med njimi ni antipatij. Celo obratno je res: težko si ne stopajo na kurja očesa, ko se vsi drenjajo na isti razdiralni ideologiji. Vemo, kako je to šlo v partiji. A tudi to še ni vse. Dosežka, da bi se ga danes spomnil, ni bilo nobenega, ministri so odstopali. Če tiste vlade ne bi vezali mediji, namišljen zunanji sovražnik in trda roka prikritih centrov moči, se verjetno ne bi znali niti sestaviti ali pa bi se razleteli že prej. Odstopu je nadalje botrovala računica, da bodo z njim sprovocirane predčasne volitve z mamljivimi rezultati, ki so jih zlasti Šarcu obljubljali režimski mediji.
DEMOKRACIJA: S potrditvijo in prisego tretje Janševe koalicijske vlade, ki so jo sestavile stranke SDS, SMC, NSi in DeSUS, 13. marca 2020 zvečer, ob izbruhu epidemije novega koronavirusa, se je vlada takoj soočila z nastalo krizo. Kako ocenjujete dveletno delo te vlade?
Rihar: Zame, ki polnokrvnost politike merim na podlagi njenega odnosa do totalitarizmov oz. demokracije, je bilo največje pozitivno presenečenje to, da so se v DeSUS in SMC našli ljudje, ki so kljubovali strašnim pritiskom, šli (iz različnih motivov) v vlado in mnogi tudi vztrajali do konca. Tako smo dobili mešano koalicijo, katere značaj sicer onemogoča odločnejše korake na mnogih ključnih področjih, a je Slovenija vseeno vzcvetela tako rekoč v hipu. Kar zadeva epidemijo, je sposobnost vlade najbolj nazorno pokazal prvi val. Iz nič, v prerivanju največjih svetovnih igralcev je pridobila nujno opremo. V kombinaciji s strahom pred neznanim so bile sabotaže vladnih ukrepov izničene in tako smo iz tistega vala odšli prvi. V nadaljnjih valovih se je proti ukrepom dvigovalo vse od (para)politike, medijev, sodišč in različnih »neodvisnih« institucij, pa je vlada epidemijo kljub temu nevtralizirala zavidljivo.
DEMOKRACIJA: Verjetno je ob tem treba dodati še uspešno slovensko predsedovanje Svetu EU?
Rihar: Seveda, vlada se ni ukvarjala samo z epidemijo, pač pa je poleg dušenja epidemije delo intenzivirala domala na vseh resorjih. Hkrati pa se je morala pripraviti še na predsedovanje. Spet ob izmišljevanju in izvažanju škandalov, za kar so spet skrbeli veliki mediji in opozicija. Slovensko predsedovanje je pokazalo, da Evrope ni nujno ena sama vrednotno dezorientirana sredobežnost, ampak da jo je mogoče usmeriti k pomembnim vprašanjem. Po letih, ko so se leve vlade klanjale Moskvi, smo bili državljani ob predsedovanju in sploh ob dejavni zunanji politiki končno spet ponosni!
DEMOKRACIJA: Kako bi na drugi strani ocenili levo opozicijo, ki se tudi v času krize ni izkazala s konstruktivnostjo, z državotvornostjo, saj je že zelo kmalu s pomočjo sebi zvestih medijev in omrežij iz ozadja na vse mogoče in nemogoče načine skušala zrušiti vlado? In to v času epidemije …
Rihar: Ti ljudje so predvsem brez osnovnega človeškega občutka za sram. Vladali so od leta 1945 naprej s komaj kakim presledkom. Tudi svojo zadnjo vlado so razkrojili sami. Potem pa se delajo, kot da se jim dela strašna krivica, ker za hip oblasti ne obvladujejo 150-odstotno. Ne spomnim se ene same gentlemenske geste do politične konkurence, ki je po njihovem odstopu reševala državo in ljudi. Neprestano nagajanje, neprestana laž, neprestana manipulacija.
DEMOKRACIA: Kako ste ob tem videli, doživljali nestrpne in primitivne levičarske proteste proti vladi in celo pozive k ubijanju?
Rihar: Poglejte Ukrajino v vojnih razmerah. Ljudje in politika večinoma držijo skupaj. Ko je bila Slovenija takole napadena med drugo svetovno vojno, so ideološki očetje današnje opozicije to zlorabili in narod napadli še sami. Epidemija se je sicer odvijala v mirni dobi, a je vseeno vnesla izredne razmere. In postsocialistične stranke so jo skupaj s svojimi mediji ne glede na smrtne žrtve znova do konca zlorabile, da bi nazaj vzpostavile stanje vsestranske prevlade.
DEMOKRACIJA: No, očitno smo tudi letos pred volitvami priča fenomenu t. i. novih obrazov, čeprav vemo, da recimo Robert Golob ni nov politični obraz. Kako bi razložili dejstvo, da je s svojim Gibanjem Svoboda po raziskavah Mediane in Ninamedie že na vrhu priljubljenosti med političnim strankami, čeprav so v tem gibanju zbrani ljudje z vseh vetrov, ki jim gre dobesedno res samo za stolčke, privilegije, saj niti resnega programa nimajo?
Rihar: Držijo se recepta, ki se jim že dolgo splača. Že povprečnemu razumu se to upira, tako da je ob vsakih volitvah to predmet posmeha, češ, saj ne bodo šli še enkrat na to. Pa grejo. Na limanice gre vedno znova tudi osrednji protagonist, čeprav vidi, kakšnemu scenariju so (bili) podvrženi predhodniki.
DEMOKRACIJA: No, vstop Roberta Goloba v volilno tekmo pa je močno premešal karte na levici. Kako si razlagate to, da nekaterim strankam koalicije KUL zaradi tega grozi, da se še v parlament ne bodo prebile, čeprav ima Golob na svojem hrbtu očitno tudi korupcijsko prtljago …
Rihar: To je še en zanimiv vidik, saj odpira vprašanje etabliranja strank na levici. Človek mora pomisliti, da je tu na delu neka groba sila, neka perverzija pepelnične srede, ki kot memento šepeta vsakomur teh igralcev na uho: prah si in v prah se povrneš – kadar koli hočemo.
Z Golobom je ta novoobrazna volilna tehnologija sploh prignana do absurda. Kolikor ni z vedno novo epizodo »na isto foro« absurdna že sama po sebi. Pa vendarle, neki Šarec pa Cerar in drugi so bili ob vstopu na državni politični parket vendarle novi politični obrazi. Golob pa je bil skoraj predsednik (podpredsednik) razmeroma velike politične stranke in skoraj minister (državni sekretar) slovenske vlade. Hkrati, kot opozarjate z vprašanjem, pooseblja protislovja, brezmejno diskrepanco med govorjenjem in realnostjo, svoje ideološke skupine. Skratka, ta nanizanka na žalost največ pove največ o volilnem telesu. Če bi bilo to odraslo, skriti odločevalci na take igrice niti pomislili ne bi.
DEMOKRACIJA: Kako pa ocenjujete priprave, položaj sredinskega, desnosredinskega tabora na volitve? Očitno je, da se SDS bori za prvo mesto med vsemi političnimi strankami, medtem ko ankete Novi Sloveniji, skupni listi Povežimo Slovenijo in Naši deželi kažejo zelo različne odstotke podpore …
Rihar: Vsaka stvar ima svojo dobro plat. Tudi vse te grde manipulacije s predvolilnimi anketami, ki se kot novi obrazi ponavljajo iz volitev v volitve. Ne rečem, da ne bodo opravile svojega manipulativnega posla, a vseeno nam ostaja izkušnja, da ne bomo presenečeni, če jim umazanega dela ne bo uspelo prevesti v dejanske rezultate. Tako je tudi precej jasno, da se bo navzlic anketam v parlament, morda celo s solidnim odstotkom, prebila koalicija Povežimo Slovenijo. Slednjo bi posebej pohvalil zato, ker so zdržali. To je zame ena najsvetlejših točk priprav na volitve. Še zdaleč nisem bil prepričan, da se ne bodo sprli in razleteli. Kdor pozna prvo desetletje tranzicije, se bo spomnil bolečega razdiranja in razpadanja Demosa. Ali klavrnih poskusov združevanja SKD in SKZ. Od takih primerov se nam je vcepil alergen strahu, da vedno zmagata lažni prestiž in sebičnost. Sicer pa bo ta preizkušnja za to skupino strank še veliko bolj priostrena po volitvah, zlasti če se bo zaradi rezultata znova začelo kupovanje ali izsiljevanje posamičnih poslancev.
DEMOKRACIJA: Kako pri tem vidite vlogo slovenskih dominantnih medijev? In recimo dejstvo, da bi nekateri zaposleni v osrednji slovenski medijski hiši, ki je javni zavod, še naprej radi izkoriščali RTV Slovenija za svoje aktivistične potrebe in celo grozijo svojim sodelavcem ter vodstvu RTVS z obračunom, če ne bodo poročali in se obnašali tako, kot bi si oni želeli?
Rihar: Ob takih vulgarnih očitnostih je težko sploh kaj reči. V normalni družbi bi bil takle izpad neposredna samoprijava: »Glejte nas, mnenjski pluralizem nam je španska vas, tu smo praktično samo enobarvni levičarji, prišlepani iz prejšnjega režima oziroma iz njegove miselnosti, in ne prenesemo niti tistih nekaj posameznikov, ki stavijo na slovensko pomlad.« Kar je hudo, je to, da je vse res. In kar je še huje; s podobno upravičenostjo bi lahko iste besede izbruhali tudi predstavniki drugih državnih podsistemov.
DEMOKRACIJA: Približujeva se koncu najinega pogovora. O čem bomo torej odločali na volitvah v nedeljo?
Rihar: Demokratična stran v Sloveniji ima notranjo moč, nima pa zunanje. To lepo odraža tudi situacija, o kateri sva pravkar govorila. Zanimivo je, da je posttotalitarna stran pravzaprav prva začela govoriti o prelomnosti volitev. In enkrat za spremembo jim kaže verjeti. Z dobrim rezultatom se bo Slovenija morda le začela nekoliko resneje otresati preteklega balasta, ki ji onemogoča pravi vzgon. Nekaj najlepšega je bilo v zadnjem času to, da smo denimo za dan državnosti na slovesnosti lahko začutili blagodejen pomladni piš z začetka devetdesetih. Z druge strani mesta pa se je razlegalo strašljivo rjovenje … Kar veren prikaz ločnice oziroma tega, med kakšnima Slovenijama se bomo odločali v nedeljo.
DEMOKRACIJA: V času tranzicije smo imeli sredinske oziroma desnosredinske vlade samo po en mandat, nato so vedno sledile leve vlade. Zakaj je pomembno, da končno, prvič po demokratizaciji in osamosvojitvi, dobimo drugič zapored sredinsko oziroma desnosredinsko vlado? Verjetno tudi zato, da se končno razkrojijo ti vzporedni mehanizmi globoke države …
Rihar: Pri nas je 45 let vladalo enoumje, ki je, ko mu je konec osemdesetih let tekla voda v grlo, začelo proces »sestopanja z oblasti«. Ta svoj manever je izvajalo tako, da je ostalo na oblasti. V svojem vprašanju govorite o redkem vplivu demokratične strani, pa še to velja le za ozko politično, parlamentarno življenje. Mnogi drugi sistemi, zlasti gospodarske mreže, največji mediji in pravosodje delujejo po inerciji ali vsaj po sorodni mentaliteti nemoteno naprej. To nas hromi, to nas izčrpava, to nas zavira, to nam jemlje polet. Kako Slovenija pospeši, ko jo vodi vlada, ki ni sestavljena iz samih levičarskih strank, smo lahko opazovali zadnji dve leti. Vsem državljanom se to pozna.
DEMOKRACIJA: In res čisto za konec. Ali mislite, da bo ruska agresija na Ukrajino, vojna v Ukrajini, kakorkoli vplivala na izid volitev v Sloveniji?
Rihar: Morala bi. Slovenija ima tu zares vlogo svetilnika med državami sveta – z jasnimi pojmi in konkretnimi, pionirskimi dejanji. A kot opozicija in mediji sprevržejo vse domače uspehe, tako zlorabljajo tudi vojno. Ob vsakem vidnejšem gibu, ki ga Slovenija napravi za Ukrajino, pametujejo, predvolilno minirajo vlado in pravijo, da ona dela predvolilno kampanjo. Dolgočasno, prozorno. Pri tako očitni razdelitvi vlog med opozicijo in vlado bodo volitve jasno pokazale, kolikšen odstotek volilnega telesa je dejstvom navkljub zmanipuliran.
Biografija
Lenart Rihar se je rodil leta 1971 v Polhovem Gradcu, kjer tudi živi. Diplomiral je na Teološki fakulteti v Ljubljani iz življenja in dela ekonomista, filozofa in pisatelja dr. Marka Kremžarja. Še kot študent je med drugim v ključni vlogi sodeloval pri ustanovitvi več novih edicij, ki so delovale pod okriljem Študentske založbe, denimo Claritas in Beletrina. Bil je odgovorni urednik revije Tretji dan. Ureja revijo za Slovence po svetu Naša luč, ki ima sedež na Rafaelovi družbi. Leta 2013 je prevzel urejanje revije Zaveza. Bil je tudi svetovalec v državnem zboru in šef kabineta ministrice za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Mojce Kucler Dolinar. Vodja kabineta je bil tudi na ministrstvu za pravosodje in javno upravo. Je direktor Rafaelove družbe, ki kot ustanova svojo glavno skrb namenja slovenskim izseljencem, zdomcem in zamejcem.
