Piše: Metod Berlec
V 109. letu starosti je na svojem domu v Trstu umrl veliki slovenski pisatelj Boris Pahor. Vse življenje je opozarjal na nevarnosti totalitarnih režimov, katerih žrtev je bil tudi sam. Njegovo najbolj znano delo je Nekropola, v kateri je opisal taboriščno izkušnjo in s katero je zaslovel tudi po Evropi. V nadaljevanju objavljamo intervju z njim, ki smo ga v reviji Demokracija objavili, 12. avgusta 2010.
Boris Pahor se je rodil v Trstu, 26. avgusta 1913. Po končani osnovni šoli je obiskoval Katoliško semenišče Koper. Leta 1920 je bil priča požigu slovenskega Narodnega doma v Trstu, ki so ga izvedli fašisti, kot Tržačan pa tudi drugim zločinom, ki so bili storjeni nad v Italiji živečim slovenskim prebivalstvom. V času 2. svetovne vojne je po propadu Mussolinijeve Italije in nemški okupaciji Tržaške pokrajine ilegalno sodeloval z osvobodilnim bojem. Zadnje leto vojne je preživel v koncentracijskih taboriščih (Natzweiler-Struthof, Dachau, Dora, Harzungen in Bergen-Belsen). Po vojni je zagovarjal potrebo po slovenski demokratični državi in bil ustanovitelj ter urednik revije Zaliv.
Je avtor številnih literarnih del. Dokončno je zaslovel s knjigo Nekropola, ki je bila prevedena v številne jezike. Leta 1992 je prejel Prešernovo nagrado, zadnja leta pa se nagrade kar vrstijo. Ob izdaji že tretjega ponatisa knjige Nekropola (nad 100.000 izvodov v italijanščini) je bil 17. februarja 2008 povabljen na predstavitev na državno televizijo RAI (imela 4,5 milijona gledalcev), kjer je predstavil svoje delo in opozoril na zločine, ki jih je italijanski fašizem storil nad Slovenci v Julijski krajini.
Velja za enega najpomembnejših živečih avtorjev, ki ustvarja v slovenskem jeziku. Nominiran je tudi za Nobelovo nagrado za književnost. Znan je po svoji kritičnosti do fašizma, nacizma in komunizma, govori brez dlake na jeziku. Z njim smo skušali narediti intervju že v času pred referendumom o arbitražnem sporazumu, a se žal ni izšlo. Tako smo se z njim pogovarjali konec julija v kavarni Bar Luksa na Proseku pri Trstu, ki je slovenska vas.
Gospod Pahor, kako ste 13. julija letos videli spravno slovesnost treh predsednikov v Trstu glede na to, da ste kot komaj sedemletni deček videli požig slovenskega Narodnega doma v tem mestu?
Za Primorski dnevnik je mojo zgodbo obnovila novinarka, ki je popisala, kako sem se takrat kot deček s sestro odpravil od doma v središču Trsta, kjer smo živeli, do Trga Oberdan, ki je bil blizu našega stanovanja, pogledat, kaj se dogaja. Videl sem Narodni dom v ognjenih zubljih. Nisem ravno človek za proslave, včasih pa se jim ne da izogniti. Bil sem zadovoljen, da je gospod predsednik kot pogoj za udeležbo na tisti prireditvi postavil spominski poklon ob Narodnem domu. To je bilo dejanje, ki je hvale vredno. A odgovoril bom, kot sem odgovoril za italijansko agencijo ANSA, kar je objavil tudi Il Piccolo: To je zelo lepo, vendar ne zadošča. Požig Narodnega doma je bil samo začetek fašističnega terorja, ki se je nadaljeval potem petindvajset let.
Če človek bere vaše knjige, se mu zdi, da vas je ta požig, da so vas ti ognjeni zublji, ta vsiljena in nepravična rapallska meja, ki je odtrgala primorske Slovence od matice, spremljala in zaznamovala za vse življenje.
Prav gotovo so me ti dogodki spremljali. Ne vse življenje, ampak prav gotovo velik del moje mladosti. To, kar je sledilo požigu, to je bil teror. Po vseh koncih in krajih so uničevali vse, kar je bilo slovenskega. S kamioni so se vozili okoli po slovenskih vaseh in napadali. Šlo je za pravo protislovensko gonjo. To ni bilo eno dejanje, ampak epohalna zadeva, ki so jo začeli dve leti prej, preden je Benito Mussolini prišel leta 1922 na oblast. To so počeli z Mussolinijevim odobravanjem. On je vse tiste ljudi nagradil. Francesco Giunta je bil eden glavnih kolovodij iz Bologne, odvetnik, ki je prišel v Trst in postal kasneje sekretar v vladi.
V tem smislu me je v mladosti vse to zaznamovalo. Oni so nam vzeli slovenske šole. Naredil sem štiri razrede slovenske osnovne šole, potem sem moral to presekati. Nisem bil zmožen, da bi se čutil Italijana, da bi pisal kot Italijan. Nisem razumsko faliral, dejansko pa sem bil faliran študent. Požig Narodnega doma in vse, kar je bilo povezano z njim, mi je pokvarilo mladost. Tako so me dali v semenišče. Upali so, da bodo pri meni poskusili z novimi prijemi, ki me bodo rešili. Šlo je za psihološki problem. Sam sem ga moral reševati, saj so naši slovenski profesorji morali zapustiti Primorsko. Številni so zbežali v Jugoslavijo, drugi so bili premeščeni v notranjost Italije. V Kopru sem tako sam komaj ugotovil, v čem je problem: da moram ostati zvest slovenstvu in da se moram vdati, da bom Italijan toliko, kolikor bo zadostovalo, da bom lahko normalno izdeloval razrede. Ko sem to razumel, sem postal normalen študent. To je bila moja glavna problematika, ki sem jo nosil s seboj. Semenišče je bilo solidno, vendar to ni bila moja izbira, zato sem moral iti svojo pot in to pustiti. Naredil sem sicer dva letnika teologije. Po izstopu sem moral iti v Libijo, saj matura uradno ni veljala nič, bila pa je potrebna za vpis na univerzo. Bil sem vojak, potem sem se znašel v taborišču, potem v sanatoriju, šele ko sem diplomiral leta 1947 v Padovi, sem začel kolikor toliko normalno življenje …
Več si lahko preberete TUKAJ.
