Kučanovo pismo Pahorju je eden večjih političnih škandalov pri nas

Pismo, ki ga je Milan Kučan javno naslovil na Boruta Pahorja, je eden večjih političnih škandalov pri nas. V resnici gre za poskus miniranja Pahorjeve predsedniške kandidature, za nekakšno pisemsko zaroto.

 

Kučan se je tako zelo neposredno vmešal v drugi krog predvolilne kampanje zato, ker njegov varovanec Danilo Türk iz dneva v dan bolj izgublja, Türku ni naredil ne vem kakšne usluge, nasprotno, trdim, da mu je močno škodoval, Pahorju pa v resnici koristil. Kučan skuša s to zahrbtno potezo spodbuditi in animirati tako imenovano levo volilno telo, ki Pahorja podpira, da prepozna ”resničnost” vodečega kandidata Pahorja, ki da se udinja politični desnici in zaradi česar naj bi bil Kučan in še kdo, je zapisal, nekakšna postranska škoda takšnega Pahorjevega ravnanja. Če bi zdaj našteval vse postranske škode Kučanovega političnega delovanja in ravnanja v bivšem režimu, med osamosvajanjem in tudi v zadnjih dvajsetih letih, potem bi to bila zajetna in tudi žalostna zgodovina o političnih žrtvah režima, v katerem je imel Kučan visoke funkcije, in kasneje njegovega ideološkega omrežja. In pri čemer mu ni šlo za načelnost, ker je komunizem pač ni premogel, ampak za njegovo lastno politično preživetje. Zato je zadnji, ki bi lahko pa četudi Pahorju očital nenačelnost. In če ga zdaj parafraziram: od svojih političnih uspehov je imel koristi samo sam s svojim ozkim ideološkim krožkom, od njegovih političnih stranpoti pa so trpeli številni posasmezniki. Recimo Stane Kavčič, ki ga je Kučan pomagal politično uničiti in osamiti. Potem pa je pred leti ponosno pomagal odkrivati doprsni kip svoje lastne žrtve. Ali pa njegova vloga pri procesu JBTZ.

Kučanovo pismo še najbolj spominja na znameniti posnetek, na katerem takratni predsednik vlade Tone Rop žuga Zoranu Jankoviću in mu v obraz sika: jaz sem te naredil, jaz sem te naredil. Tako tudi Kučan skozi pismo spregovori, da je on tisti, ki je naredil Boruta Pahorja, ga negoval , zalival in hranil vse dokler ni zrasel v predsednika vlade. In ko ni bil več zadovoljen z njim, mu je pomagal – milo rečeno – sestopiti. V resnici so ga po tistem vladnem polomu hoteli dokončno uničiti. Pahor pa se ni dal in zdaj svojega političnega mentorja ne posluša več in kar kandidira za predsednika republike.

Milan Kučan pa seveda je tisti stric iz ozadja, ki je pomagal narediti eno najbolj katastrofalnih koalicij v naši dvajsetletni zgodovini samostojne države – koalicijo KGB. In zanimivo, ko zdaj kritizira Pahorja in mu v obraz meče, da ga je pač nehal podpirati kot predsednika vlade, ne pove nič o tistih členih te vlade in koalicije, ki so bolj kot Pahor krivi za posledice tiste vladavine. To sta Katarina Kresal in Gregor Golobič. To so liberalni demokrati in stranka Zares. Strici iz ozadja so takrat naredili to koalicijo in tisto vlado zase in za varovanje lastnih privilegijev. In zraven je bil v prvi vrsti tudi Kučan (poleg na primer Türka in Jankovića) s svojim Forumom 21, ki je tisti koaliciji nudil več kot samo logistične usluge. Mimogrede, Kučan bi se prav zaradi tega, ker je bil stric tiste koalicije, državljanom in državljankam moral opravičiti, kot bi se moral opravičiti tudi zaradi foruma, v katerem so bili danes kriminalizirani in obsojeni managerji. V tem forumu je Kučan v resnici zbral stare politične, ideološke in finančne zaveznike in podpornike. To je bilo omrežje – in seveda do neke mere je še – iz ozadja katerega se je urejal in preurejal slovenski politični in ekonomski prostor. To je omrežje, ki je po svoje pisalo polpreteklo zgodovino in varovalo izročila zveze komunistov in njenega načina delovanja. Delovanja iz ozadja. Zato je Milan Kučan definitivno stric iz ozadja.

Kučan je že na volilno nedeljo, ko je bilo jasno, da je njegov protežirani kandidat Danilo Türk v prvi rundi izgubil, pred kamerami pokazal, kaj zanj osebno in zagotovo za njegovo omrežje (pokojni Danilo Slivnik ga je poimenoval Kučanov klan) pomeni že samo to, da Türk ni zmagal že kar v prvem krogu. Kučan je bil pretresen, zatikalo se mu je in se je tresel. Zgodilo se je torej nekaj, kar ga je povsem vrglo iz tira. Kučan se je zavedal, kaj za njegova ozadja in omrežja pomeni Türkov dokončni poraz – pomeni to, kar se mora zgoditi in kar koristi državi, domovini in državljanom: to pomeni odhod starokomunističnih navez v politični pokoj, kamor nikdar niso šle ne glede na svoje upokojenske privilegije. To pomeni, da bi se na personalni ravni znebili vrhov bivšega političnega režima. To bi simbolično res pomenilo pravo in dokončno osamosvojitev.

Po Kučanu Türk doslej ni imel priložnosti javno dokazovati, kaj so njegovi uspehi v petletnem mandatu. Če pa mora nekdo za nazaj verbalno dokazovati svoje uspehe, potem le-teh ni, ali pa so zelo skromni in za Danila Türka to nedvomno velja. Imel je več škandalov kot uspehov, pravzaprav niti ni jasno, kaj so uspehi njegovega predsednikovanja! Za Türka naj bi bilo dovolj že to, da ga – če spet poantiram Kučana iz pisma – etično zavezuje neka tajna ”kamarila”. Strici iz ozadja, kar Kučan je – pa če bo to Pahor javno rekel, ali pa ne; in tete iz ozadja, ki so se v prvem krogu kar same razkrinkale v pojavi Spomenke Hribar.

Zmaga Boruta Pahorja pa bo pomenila tudi jasno ne samo simbolično sporočilo: Milan Kučan, dovolj je ohranjanja starih priviligirancev, starih ideologij in neprestanega vmešavanja v državo in domovino. Kajti Milan Kučan in drugi strici iz ozadja so iz preteklosti. Zato naj ostanejo tam!

Vinko Vasle