Piše: G. B.
Naši zamejski rojaki so skozi desetletja po določitvi meja, pa tudi že prej, doživljali številne preizkušnje. Predvsem nacionalistične pritiske s strani lokalnih, tu in tam tudi državnih oblasti v Italiji in Avstriji.
Danes se je pojavil žaljiv napis na plakatu, napisanem z roko s flomastrom in pritrjenem z rdečim lepilnim trakom na tablo vhodnih vrat slovenskega konzulata v Trstu. Napis se je glasil: “Consolato dei Slavi di merda” (Konzulat usranih Slovanov). Seveda je bilo jasno, da so s “Slovani” mislili predvsem Slovence.
Dejstvo pa je, da se takšni provokativni napisi že zelo dolgo niso pojavili. Dokler je Slovenija imela ugled, so nam bile prihranjene zlobne pripombe o “ščavih” in “slavokomunistih”, vsaj po aferi, s katero so hoteli v času prve Janševe vlade italijanski nacionalisti v navezi s slovenskimi “rdečesrajčniki” umazati vlado s provokativnim filmom “Srce v vodnjaku”. Kar je bila pravzaprav samo repriza škandala iz leta 2000, ko je tedanji koroški deželni glavar, sedaj že pokojni Jörg Haider terjal razveljavitev avnojskih sklepov, kar je Milan Kučan izkoristil za napad na tedanjo Bajukovo vlado.
Dejstvo pa je tudi, da so bili zamejski Slovenci za komuniste velikokrat enkrat sredstvo ideoloških dejanj, drugič pa kolateralne škode. Spomnimo se razvpite bombe v Velikovcu, o kateri je Igor Omerza izdal knjigo. Bombo je namreč podstavil pripadnik jugoslovanske komunistične tajne policije, kar je bil le vrhunec politike jugoslovanskega titoističnega režima, ki je pripomogel k asimilaciji slovenske manjšine na Koroškem. Na to je v nedeljskem intervjuju povedal tudi znani koroški Slovenec Vladimir Smrtnik. Glede bombe v Velikovcu je dejal: »Po tem marsikdo ni hotel več biti Slovenec.« Posledice so bile namreč porazne. “Jugoslavija ni imela interesa, da bi se narod okrepil, interes je bil, da bi se ideologija širila tudi v zamejstvu in žrtve vsega tega smo mi, koroški Slovenci. Zato ni čudno, da je ta asimilacija na Koroškem nadnaravno močna.”
Pravo prerojenje za slovensko manjšino je pomenil padec komunizma in osamosvojitev Slovenije, ko so se začela nasprotja stapljati. Vendar je bila škoda, narejena v prejšnjih desetletjih, tako velika, da ima trajno negativne posledice. Slovenski jezik je še naprej v upadu in tu čaka manjšino velik izziv, je intervju s Smrtnikom povzel Jože Možina.
Nedavni incident s prepovedjo slovenskega jezika v nogometni ekipi v Celovcu kaže, da se zaradi politike sedanje slovenske oblasti status Slovencev izven matične poslabšuje, saj je tudi ugled Slovenije slabši. Pred kratkim je prišlo do reakcije avstrijske policije na posestvu pri Peršmanu na Koroškem, kjer naj bi se dogajal “antifašistični tabor”. Izkazalo pa se je, da so imeli tam svoje dejavnosti pripadniki razvpite organizacije Antifa, ki pa niso domoljubi, pač pa tipični internacionalisti, kar so kazali tudi njihovi napisi, ki so jih izobesili, saj so se norčevali iz narodne zavesti. Šlo je za zavestno provokacijo, s katero so izzivali avstrijsko policijo, dogodek pa sta predsednica Nataša Pirc Musar ter Golobova vlada spolitizirali in s tem po nepotrebnem poslabšali odnose z Avstrijo. Slovenske oblasti so se tako izkazale kot nekakšna odvetniška družba, ki brani skrajno organizacijo Antifa.
Je pri vsem tem čudno, da narašča protislovensko razpoloženje v našem zamejstvu? No, pa tudi na Hrvaškem ni dosti bolje …
