Piše: dr. Matevž Tomšič
Splošno razširjeno je prepričanje, ki ga ustvarjajo oblikovalci dominantnega javnega diskurza, naj se politika ne ukvarja s preteklostjo (da jo je treba »prepustiti zgodovinarjem«). Taisti pogosto očitajo onim na desnem političnem polu, da za svoje partikularistične namene »ponarejajo zgodovino«. A gre za sprevračanje dejstev. V resnici to počnejo na levici, še posebej tisti, ki se imajo za »ponosne naslednike zveze komunistov«. Še vedno namreč prisegajo na interpretacijo dogajanja med drugo svetovno vojno in po njej, kot jo je ustvarilo režimsko zgodovinopisje iz časov komunističnega režima. Velik del njegovih zgodb bi glede na faktično (ne)verodostojnost lahko mirno uvrstili v kategorijo »lažnih novic«.
Nov poskus zgodovinsko-ideološke manipulacije predstavlja predlog dopolnitve kazenskega zakonika, ki ga je pripravila največja vladna stranka, po katerem bi sankcionirali poveličevanje nekaterih totalitarnih ideologij. A ne vseh! Prepovedano bi bilo slavljenje nacizma in fašizma, ne pa komunizma. Nadalje bi bilo prepovedano javno razkazovanje simbolov organizacij, ki so domnevno bile v službi prvih dveh. Povsem absurdno je, da mednje uvrščajo tudi Jugoslovansko vojsko v domovini (po domače slovenske četnike, ali kot so jih označevali njihovi medvojni nasprotniki, »plavo gardo«). To je bila namreč prva organizacija na ozemlju tedanje Jugoslavije, ki je bila po navodilih kraljeve vlade (v izgnanstvu) ustanovljena z namenom odpora proti okupatorjem – v času, ko so bili nacisti in komunisti na podlagi pakta Hitre-Stalin še zavezniki.
Zagovorniki preganjanja nacizma in fašizma na eni strani in dopuščanja komunizma na drugi trdijo, da med njimi ni mogoče potegniti enačaja. Da sta prva dva slaba sama po sebi, tretji pa ne. Da sta prva dva sovražna, nasilna in zatiralska, medtem ko je ideja komunizma v osnovi nekaj pozitivnega, saj da se zavzema za enakost in osvoboditev zatiranih delov družbe. Šele kasneje naj bi bila v praksi zlorabljena.
Nov poskus zgodovinsko-ideološke manipulacije predstavlja predlog dopolnitve kazenskega zakonika, ki ga je pripravila največja vladna stranka, po katerem bi sankcionirali poveličevanje nekaterih totalitarnih ideologij. A ne vseh! Prepovedano bi bilo slavljenje nacizma in fašizma, ne pa komunizma.
A kaj, ko ni tako. Drži, da se je komunizem predstavljal, da deluje v interesu ljudi. Konkretno, v interesu delavskega razreda. A to je v bistvo veljalo tudi za fašizem, ki je poudarjal dobro italijanske nacije, in nacizem, ki je poudarjal dobro arijske rase. Resda je bil komunizem bolj univerzalen. In da je bila njegova retorika bolj blago zveneča, a je ravno tako kot fašizem in nacizem predpostavljal boj proti sovražnikom oziroma – če smo bolj nazorni – njihovo uničenje. Pri tem ni šlo za posameznike, ampak za cele družbene skupine, ki jih je imel za »razredne sovražnike«. In ciljev, ki so si jih zadali nosilci komunistične ideologije, ni bilo mogoče udejanjiti drugače kot za nasiljem. Ni moglo priti do uvedbe »brezrazredne družbe« drugače kakor z ropanjem premoženja (takrat so se za to uporabljali evfemizmi, kot sta nacionalizacija in kolektivizacija), s politično-ideološkim enoumjem in terorjem nad tistimi, ki so se vsemu temu upirali. Ne, uvajanje prisilne enakostmi med ljudmi ni nikakršna plemenita ideja, kot jo skušajo prikazati tisti, ki s komunizmom še vedno simpatizirajo. Nič skupnega nima ne s svobodo, ne z demokracijo, ne s človekovimi pravicami.
Zamisli o selektivnem preganjanju poveličevanja protidemokratičnih ideologij so v direktnem nasprotju z resolucijo Evropska zavest in totalitarizem, ki jo je leta 2009 sprejel evropski parlament. Le-ta jasno izpostavlja in obsoja tudi komunizem. Zagovorniki omenjene dopolnitve kazenskega zakonika se sicer sprenevedajo, češ da ta resolucija obsoja komunistični režim, ne pa komunistične ideologije. Kot da ideologija ne bi bila integralni del režima. Predstavljala je namreč njegovo legitimizacijsko podlago. Zato zločini komunističnih oblastnikov niso bili nikakršni odkloni, ampak so bili izraz ideološke logike.
