Piše: Andrej Sekulović
Upokojenka in nekdanja sodnica Marjeta Muck nam je zaupala svojo zgodbo o tem, kako so komunisti po krivem terorizirali in izgnali njeno družino leta 1946, s čimer so celo kršili lasten odlok, ki ga je sprejel Avnoj.
Med pričami krivic in grozodejstev, ki jih je komunistični režim po drugi svetovni vojni zagrešil nad Slovenci, je tudi upokojenka in nekdanja prekrškovna sodnica Marjeta Muck, ki nam je zaupala svojo zgodbo. Sicer rojena Ljubljančanka je kot deklica po koncu vojne leta 1946 živela v Celju. Tam je njeno družino zadela tragedija, ki jo je povzročila zloglasna Udba. Njena mama je bila rojena Kranju, oče, Ernest Jungdorfer, pa je bil kot nezakonski sin neke Avstrijke rojen v Avstriji, zaradi česar se je skupaj z družino znašel v nemilosti novega rdečega režima. Njegova mati in Marjetina babica se je kasneje, ko je bil oče star sedem let, poročila s Slovencem, ki je takrat v Gradcu študiral gradbeništvo. Od sedmega leta naprej je tako oče živel v Ljubljani. Slovenijo je močno vzljubil, predvsem pa je vzljubil planinstvo in mogočne gore, po katerih je kot hribolazec rad pohajal.
Komunisti kršili lasten odlok
Kasneje se je Ernest preselil v Celje, kjer pa je skupaj z družino po koncu vojne od Udbe prejel odločbo, da so on, njegova žena in tudi hči nemški državljani, čeprav je bil le Ernest avstrijskega rodu, a se je imel za Slovenca. Ob tem Marjeta Muck poudarja, da doma niso nikoli govorili nemško in so se imeli, kot pravi, za »stoprocentno« slovensko družino. Ne glede na to so se komunisti, ki so po vojni sicer na tisoče Nemcev pregnali iz novonastale socialistične Jugoslavije, odločili, da gre za nemško družino, ki se je je treba znebiti. Najhuje pa je bilo to, da so, kot pravi gospa Muckova, s tem kršili lastne zakone, saj je Antifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ) leta 1946 sprejel odlok, ki je določal, da oseb nemške narodnosti, med katere je, kot so menili komunisti, spadal njen oče, ki so poročene z osebami slovenske narodnosti, kar je bila njena mati, ne smejo izseliti. »Kršili so lasten odlok in izselili mojo družino,«, nam je zaupala gospa Muckova.
Sredi noči vdrli v hišo
Zaradi odločbe, da gre za družino nemške narodnosti, so neke noči petletno Marjeto prebudili uniformiranci z mitraljezi in družini ukazali, naj v petih minutah zbere vse svoje stvari. »Z mitraljezi so vdrli v stanovanje in rekli: imate pet minut, da vzamete najnujnejše stvari,« se za njeno družino usodne noči spominja danes 83-letna Marjeta Muck. Ob tem so jih grobo porinili na tla, zaradi česar je bila njena mati oblita s krvjo. Potem so jih peljali do neke asfaltne ceste, gospa Marjeta pa še vedno v svojih spominih jasno vidi svojega očeta Ernesta, ki je v mesečini odvrgel njihovo prtljago, saj je ni mogel več nositi. Potem so jih »osvoboditelji« gnali v hrib, na vrhu pa so družino postrojili, kot da jih hočejo postreliti. Zato je Marjetin oče, prepričan, da je napočila njegova zadnja minuta, Marjeti dal poročna prstana, saj je upal, da komunisti ne bodo ubili tudi petletnega otroka. Vendar pa so se uniformiranci v zadnjem trenutku premislili in prizanesli družini. Namesto tega so jih nagnali na drugo stran hriba, kjer je bila že Avstrija. Tam se je prestrašena družina znašla v taborišču v Gradcu.
Življenje v taborišču
Grozote so se v taborišču za družino nadaljevale. Muckova se spominja, da tudi zavezniški Angleži niso bili preveč naklonjeni taboriščnikom. Tako pripoveduje, da je njena mati pripadnike zavezniške angleške vojske nekoč, ko so hoteli v smeti vreči zažgano pecivo, prosila, naj ga dajo njej za petletno hčerko, vendar so ga raje vrgli stran, do njih pa so se obnašali, kot da gre za zločince. Danes seveda vemo, da so Angleži tudi domobrance vrnili v kremplje komunističnim krvnikom. Kot deklica je Muckova preživela tudi mnoge druge strahote. Med drugim je v taborišču morala spati na tleh na slami, poleg nje pa je spal neki moški, ki je imel epileptične napade in je ponoči po njej uriniral. K sreči je oče Ernest v Avstriji poznal neko žensko, ki se je danes Muckova spominja le kot »tete Fini«, pri katere starših je bil oče kot otrok v reji, ko je njegova mati hodila v službo. Tako se je družina iz taborišča preselila k očetovi rejnici v enosobno stanovanje, kjer jih je, ker je imela njihova gostiteljica družino, spalo kar šest v tej eni sobi. Zaradi gneče pa njihovo bivanje v tem stanovanju ni dolgo trajalo. Kmalu so se preselili v nedokončano novogradnjo. Marjeta je komaj preživela, je pa kljub pomanjkanju njen oče poskrbel za njeno izobrazbo, saj jo je vpisal v ugledno osnovno šolo, kjer je v nemščini končala prva dva razreda. Kasneje so se za Marjeto in njeno družino stvari začele obračati malce na bolje, saj so se vrnili v Slovenijo.
Vrnitev v Slovenijo
Očim njenega očeta je bil bolj levo usmerjen in hkrati prijatelj Josipa Vidmarja. Tako mu je uspelo, da se je družina vrnila nazaj v domovino Slovenijo, česar so si vsi, še najbolj pa Ernest, nadvse želeli. Preselili so se v Ljubljano, kjer so stanovali pri Ernestovemu očimu. Družina je morala še naprej živeti zelo skromno in v pomanjkanju. Vendar pa je Ernest, ki je bil po poklicu višji gradbeni tehnik, počasi le napredoval. Dobil je dobro službo v gradbenem podjetju, kjer je sklepal pogodbe z obrtniki v Ljubljani, družina pa se je preselila v službeno stanovanje. Mlado Marjeto je oče vpisal na klasično gimnazijo, in ki jo je končala, se je vpisala na pravno fakulteto. Po končanem študiju je postala sodnica, čeprav je bilo takrat za sodnike skoraj obvezno, da so bili v partiji. Vendar pa je ostala edina kandidatka za službo prekrškovne sodnice, službo dobila in jo opravljala 25 let. Marjeta Muck je, kot pravi, zahvaljujoč Demosu, v samostojni Sloveniji dobila simbolično odškodnino za nasilje, ki ga je preživela v otroštvu, in za odvzeto premoženje.
Danes nam vladajo postkomunisti
Marjeta Muck se še vedno svoji starosti živo spominja vseh grozot, ki jih je njena družina morala preživljati samo zato, ker so udbovci kršili lastne odloke. Hkrati je zaskrbljena, saj se ji zdi, da se danes vse bolj vračamo v čase totalitarizma. »Danes nam vladajo postkomunisti, vse se vrača,« nam je dejala in dodala, da ji je bilo kot žrtvi udbovskega terorja, ki je njeno družino obsodil na izgnanstvo celo mimo lastnih odlokov, zelo hudo gledati, kako so nekdanjega šefa Udbe Janeza Zemljariča nedavno pokopali z vojaškimi častmi. Prav tako ji je bilo težko pri srcu, ko je zvedela, da so ukinili Muzej slovenske osmosvojitve. »To so zelo grde stvari,« je dejala.
Marjeta Muck je torej le ena od mnogih ljudi, ki so po drugi svetovni vojni preživeli pekel samo zato, da bi pred njihovimi očmi 32 let po slovenski osamosvojitvi v naši domovini še vedno skoraj fanatično častili klavce slovenskega naroda in hujskali ljudi proti vsem, ki opozarjajo na enostranskost in ideološkost našega zgodovinopisja, ker poveličuje tiste, ki so odgovorni za smrti njihovih bližnjih in za grozote, ki so jih morali preživljati, ker v »socialističnem raju« zanje očitno ni bilo prostora.
