Piše: Gašper Blažič
Verjetno ste, drage bralke in bralci, že večkrat opazili, da v našem javnem prostoru ni ravno najlažje govoriti o Bogu, veri, Cerkvi in podobnih zadevah. In tudi ne najbolj varno, saj je v nekem javnem prostoru to skoraj nemogoče izgovoriti, ne da bi te ob tem naskočilo nekaj popadljivih antiteističnih fundamentalistov, ki so si vzeli v roke pravico, da državo ohranijo v »sterilnem« stanju, brez domnevne mentalne okužbe, ki se ji reče »verovanje v Boga«.
Da, prav zato je tudi treba iz javnosti izganjati Boga, še zlasti pa iz parlamenta in iz (javnega) šolstva. Že precej let je minilo od tega, ko je neokomunističnim oblastnikom uspelo sprejeti šolsko zakonodajo, ki prepoveduje konfesionalne dejavnosti – in to ne samo v javnem šolstvu, ampak celo v tistih zasebnih šolah, ki izvajajo javno veljaven program in za to dobivajo finančna sredstva. Kar se tiče financiranja zasebnega šolstva: ste opazili, da odločba ustavnega sodišča o financiranju zasebnih osnovnih šol, ki izvajajo javno veljavni program, še vedno ni uresničena?
Gaber in njegova ideološka nevtralnost
No, pred tolikimi leti se je tedanji minister za šolstvo in šport Slavko Gaber tudi zaklinjal pred javnostjo, češ mi smo za laično ter ideološko nevtralno šolo, verouka v šolah torej ne bo. Ja, in? Za ideološko nevtralno šolo sta si v svinčenih sedemdesetih letih prizadevala, ne boste verjeli, dva katoliška klerika, ki sta pozneje postala celo škofa, to sta Franc Perko in Franc Rode. Slednji je danes celo kardinal. Na žalost (ali pa na srečo?) pa kolektivni spomin psevdolevičarsko usmerjenih popadljivih varuhov duhovne sterilnosti slovenske družbe nekdanjih prizadevanj teh dveh škofov ne beleži. Sicer bi se nemara še kdo spomnil, kako je pred dvema desetletjema nedavno umrli Delov kolumnist Boris Jež v svojem pamfletu »Ali bo Cerkev začela izstreljevati rakete« napadel slovensko Cerkev in škofe zaradi pastirskega pisma o šolstvu pred začetkom šolskega leta 1998/99 ter o krščanstvu pisal kot o stvari, ki se je dogajala pred dva tisoč leti nekje v zagamanih libanonskih hribih. Takrat je s katoliškega tednika Družina prišel kar trojni odgovor na omenjeno »ježevščino«: poleg profesorja Alojza Rebule in sedaj že pokojnega duhovnika Branka Rozmana je najdaljši in verjetno tudi najbolj zanimiv odziv na Ježev pamflet napisal publicist in prevajalec Matej Leskovar (»Ježa ježa na Parnas ali Destrukcija destrukcije«). In verjetno bi se kakšen poznavalec zgodovine filozofije res vprašal, kje je takrat Jež našel imena nekih slavnih junakov, kot sta Aeropagiat in Tomaž Kuzanski. No, morda je mislil na dve znameniti krščanski osebnosti, kot sta mislec, ki se je podpisoval z imenom Pavlovega učenca Dionizija Areopagita, ter kardinal Nikolaj Kuzanski.
Več TUKAJ.
