Piše: Andrej Lokar
Vse bolj neutajljivim škandalom, ki pretresajo »vodstvo« slovenske kulture, se v zadnjih urah pridržuje zaenkrat še nepotrjena (a zato nič manj nezaslišana)vest o domnevnem »neuradnem« izplačilu denarne vsote Prešernove nagrade Svetlani Makarovič s strani minresnice na Maistrovi Aste Vrečko.
Če naj bralcem nekoliko osvežimo spomin, gre za priznanje + denarno nagradno vsoto, ki naj bi bila leta 2000 podeljena Svetlani Makarovič, a jo je ta odločno zavrnila z besedami (navajam po spominu): »Nagrado pa seveda zavračam«. Po »aferi Rupnik« – Prešernova nagrada je bila Svetlani Makarovič podeljena istega leta kot je bila podeljena slikarju in »duhovniku« Marku Rupniku (za mozaik v papeževi kapeli Redemptoris Mater v Vatikanu), to pa je bil tudi razlog za njeno zavrnitev (»ne bom segla v roko sluzastemu farju«) – so se stališča Svetlane Makarovič nekoliko spremenila. Izbruh afere v zvezi s spolnimi zlorabami Marka Rupnika je namreč Svetlani Makarovič ponudil izgovor za zahtevo, da bi ji Republika Slovenija ponovno podelila nagrado, ki jo je sama zavrnila in ji ni bila nikoli odvzeta.
Seveda ni vrag, da bi ob njenem nadvse problematičnem vzponu na oblast vseresorska kondukatorska vnema ministrice Aste Vrečko ne začutila potrebe, da bi v skladu z nasilnostjo njene ideologije (pred nekaj dnevi je na festivalu revolucionarnega filma Kameratt predavala o nujnosti razrednega boja na naših tleh) ne pristavila svojega piskrčka pri razdvajanju slovenskega naroda in uvajanju »diferenciacije«, preizkušene družbenoaktivistične prakse, ki si prizadeva prek nasilja in zločinov dobesedno iz ničesar ustvariti razrednega sovražnika, zoper katerega je potem mogoče napovedati razredni boj ter ga taktično razširiti v državljansko vojno.
Javno dogajanje, ki ga je v zvezi s tem zrežirala Asta Vrečko, je vsem znano: strateško zasnovani načrt na osvobojenem ozemlju na Maistrovi se je utelesil v vzponu na oder Cankarjevega doma treh »zanemarjencev«, pravih »kraljev ulice«, ki so s svojimi grotesknimi pojavami in branjem »preroških« verzov dodali svoj prispevek že tako bagatelizirani, razvsebinjeni in globoko pootročeno senilni sodobni slovenski kulturi. Toda navzlic svoji komičnosti je dogodek v Cankarjevem domu vseeno razkril strategijo minresnice Vrečkove ter četice buržujskih maminih sinčkov, ki se je parazitsko zaredila na slovenskem kulturnem ministrstvu: njeno kaznivo kršenje zakonodaje, njeno avtokratsko samovoljo, njeno uporabo fizičnega nasilja kot kulturocidnega sredstva za javno likvidacijo vseh, ki ogrožajo njeno nenasitno oblastniško željo v kulturi kot odločilnem sredstvu pri tvorjenju javnega mnenja na Slovenskem.
Po govoricah, ki se širijo v slovenskih kulturnih krogih sodeč, je svojemu doslejšnjemu nenehnemu kršenju zakona minresnica Asta Vrečko dodala še eno cvetko: iz neznanih ali vsaj neprijavljenih virov naj bi izplačala Svetlani Makarovič denarni znesek nagrade, ki jo je le-ta zavrnila in je potemtakem zakonito ne more in ne sme več prejeti.
Če vse omenjeno drži, bi to bil še eden izmed številni »revolucionarnih« podvigov minresnice Aste Vrečko s partizanskim imenom Morana, z novim cekajevskim bivališčem na Bazi 23 na Maistrovi ulici tik Friškovca. V mislih imam niz nizkotnih zatrtij političnih nasprotnikov, zavračanja uradne komunikacije, zavračanja socialnega dialoga, polzakonitega ustanavljanja slamnatih institucij (sindikat Zasuk), oblastniške samopašnosti, šikaniranja in maltretiranja uglednih kulturnikov ter intelektualcev, ki se ne prepoznavajo v progresističnem svetovnem nazoru, sejanju sovraštva, hujskanju k nasilju, sistematičnem pokončevanju pobud, vezanih na visoko kulturo, očitni nedoraslosti lastnemu položaju, ki se kaže v nesposobnosti javnega soočanja mnenj, značilno partijskemu pomanjkanju sočutevanja do drugih človeških bitij, poskusom revizije najnovejše slovenske zgodovine, maščevalnosti in naravnost sadističnemu znašanju nad posamezniki ter skupinami.
Če torej vse omenjene lastnosti povzamemo, se nam v liku Aste Vrečko razkrije prava paradigma lika iz delovanja slovenskega komunista v dvajsetem stoletju: človeka in gibanja, ki je s polovičnim uspehom poskusilo uničiti naše izročilo in to začinilo z obilnim prelivanjem krvi. Zdaj še ni prepozno, da bi temu odločno rekli: ne. S svojim protizakonitim ravnanjem nam Asta Vrečko neprestano ponuja priložnosti, da enkrat za vselej naredimo s tem konec. Toda za to je potrebna srčnost, ki jo človeku lahko podeli le brezprizivno služenje resnici.
Vir: www.kud-kdo.si
