Piši: Ivo Žajdela
Neznanca sta 25. oktobra 1949 v prekmurski vasi Melinci, ki leži ob Muri, streljala na domačina Franca Tuškeja, visokega operativca Udbe, in ga huje ranila. V naslednjih treh tednih je Udba s 60-glavo vojsko obkolila vas, jo spremenila v koncentracijsko taborišče in hudo mučila vaščane. Storilca niso našli.
Ivan Duh iz Melincev je napisal Kroniko vasi Melinci, ki je objavljena na spletu. Eno od poglavij nosi naslov Tuškejev misijon. V njem je opisal nasilje, ki ga je Udba izvajala nad vaščani konec leta 1949.
Začelo se je s tremi dogodki. 20. oktobra je nekdo oropal vaško trgovino v zadrugi. Tri dni pozneje, 23. oktobra, je v reki Muri, ki teče blizu vasi, utonil Vinci Kolenko, občinski sluga, komunist in ovaduh, bil pa je tudi alkoholik. Tretji, najpomembnejši dogodek se je zgodil dva dni za tem, 25. oktobra. Pozno ponoči je prišel na svoj dom Franc Tuškej. Bil je visoko v hierarhiji takratnega komunističnega režima v Prekmurju in uslužbenec Udbe.
Poglejmo najprej, kako je do tja »priplezal«. Podatke povzemam iz knjige Melinci 1900–2015, ki jo je leta 2017 v samozaložbi izdal p. Janez Sraka, ki je v tej 923 strani debeli knjigi napisal večji del besedila.
Pri frančiškanih
Franc Tuškej se je rodil leta 1925 v Melincih. Osnovno šolo je končal v rojstni vasi, nižjo gimnazijo pa je začel obiskovati leta 1937 v Mariboru. Stanoval je v internatu pri frančiškanih. Po madžarski okupaciji Prekmurja aprila 1941 se je vrnil v Prekmurje in tam ostal.
Julija 1941 je kot dijak sodeloval pri raznašanju letakov protimadžarske vsebine. Akcijo so organizirali prekmurski študentje v času velike manifestacije ob novomašniškem proslavljanju (premiciji) salezijanca Miška Brunca v Beltincih in v Melincih. Madžarski žandarji so organizatorje razpečavanja letakov odkrili, jih postavili pred sodišče in jih nato poslali v internacijsko taborišče.
Jeseni 1941 se je hotel vpisati na gimnazijo v Murski Soboti, vendar ga zaradi suma o sodelovanju pri razpečevanju letakov protimadžarske vsebine in ker se ni hotel udeležiti obveznega učenja madžarščine na Madžarskem, niso sprejeli.
V internaciji na Madžarskem
Namesto nadaljevanja šolanja so ga jeseni 1941 poslali na obvezno delo na Madžarsko. Bil je v skupini 18 delavcev iz Prekmurja, ki so delali v tovarni sladkorja Bicske. Ker so bili vsi delavci slabo oblečeni in obuti in so pri obiranju sladkorne pese zmrzovali, so prosili vodstvo tovarne, da jim priskrbi primerno obleko in obutev, a jih ni uslišalo. Ker je v naslednjih dneh pritisnil še močnejši mraz, je ta skupina delavcev za en dan prekinila delo. Zaradi tega so naslednji dan prišli žandarji, celotno skupino delavcev vklenili in odpeljali na sodišče v Szekerfehervar, kjer so jih obtoževali, da so jugoslovanski četniki. Po zaslišanju je sodišče za vse prijete izreklo kazen, in sicer dve leti internacijskega taborišča v Koloszvarju. Tam so se srečali s študenti, ki so organizirali razpečevanje letakov julija v Beltincih.
Od aprila 1942 doma
Franca Tuškeja so izločili iz skupine in ga kot mladoletnika poslali v zapor v Budimpešto. Razmere v zaporu so bile težke. Pretepli so ga, v prostoru skupaj s 30 zaporniki je ob pičli hrani ležal na betonu, pokrit s tankim kocem. Vsak dan so ga zasliševali in hoteli izvedeti, ali je bil član kakšne protimadžarske organizacije. Ker po enomesečnem zasliševanju v zaporu niso odkrili ničesar, so ga poslali v internacijsko taborišče v Kistarcso, kasneje pa v Nagykanizso.
Aprila 1942 so ga kot mladoletnika po šestih mesecih izpustili iz zapora. Vrnil se je v Melince. Naročili so mu, da se mora vsak teden javiti na žandarmerijski postaji v Beltincih. Po nekaj mesecih so podaljšali javljanje na en mesec, od januarja 1943 pa se mu ni bilo treba več javljati.
Na kopanje ovir
Po vrnitvi iz zapora aprila 1942 se je kot fizični delavec zaposlil pri regulaciji Mure, kjer je ostal do oktobra 1944. V tem času je navezal stike s partizani, ki so delovali na štajerski strani Mure. Sodeloval je pri prevažanju partizanskih kontrol s čolnom čez Muro v Prekmurje. V tem času so madžarske oblasti izvedle splošno mobilizacijo za obveznike, starejše od 16 let. Mobilizaciji se je izognil in tako je bil od oktobra 1944 v ilegali.
Pri eni večjih racij so ga madžarski stražarji ujeli in ga kot dezerterja postavili pred vojaško sodišče v Kormendu. Obsodili so ga na deset let zapora po vojni in takoj poslali na fronto kopat strelske jarke za zadrževanje prodora Rdeče armade.
S Sovjeti v Prekmurje
Ko se je grmenje ruskih topov vedno bolj bližalo, sta s prijateljem Franjom Reškom iz Beltinec zapustila delo in pobegnila. V bližnji madžarski vasi sta se na neki kmetiji skrila v parmo in čakala na prihod vojakov ruske armade. Ko sta zaslišala, da so prišli na dvorišče, sta šla do njih in povedala, da sta Jugoslovana, ki sta kot obsojenca pobegnila iz taborišča. S seboj sta imela gimnazijska spričevala, ki so bila natisnjena tudi v cirilici. Verjeli so jima in ju vključili kot prevajalca. Tako sta prišla skupaj z ruskimi sovjetskimi enotami aprila 1945 v Prekmurje. Pri Prosenjakovcih sta se ločila od ruskih enot in se priključila prekmurski partizanski četi, ki je tam že delovala.
Franca Tuškeja so dodelili v vaško stražo v Melincih, ki je patruljirala skupaj z ruskimi vojaki med vasmi Ižakovci, Melinci in Gornja Bistrica. Štab ruske komande je bil v Melincih v hiši Štefana Maroša, vodstvo vaške straže pa v osnovni šoli v Melincih.
Med Sovjeti in Madžari
V Melincih je bila pred prihodom ruskih enot nastanjena madžarska graničarska četa, ki se je nato umaknila na štajersko stran Mure, v vasi Cven, Mota in Ljutomer. Aprila 1945 so madžarski vojaki, ki so bili nastanjeni na štajerski strani, ponoči s čolni prišli na prekmursko stran z namenom, da napadejo rusko komando v Melincih. Iz dinamike napadov je bilo videti, da so bili Madžari dobro obveščeni, kje je ruski štab.
Med prvim prihodom čez Muro v Melince so Madžari ujeli dva domačina, Ignaca Geriča in Ivana Škafarja, in ju odpeljali čez Muro na štajersko stran. Verjetno so želeli z zasliševanjem dobiti čim več informacij o stanju na levem bregu. Oba so zadržali. Po koncu vojne se je Gerič vrnil iz zapora domov, Ivan Škafar pa je kasneje povedal zavezniškim oblastem, da se je rodil v Ameriki. Na osnovi tega so mu dali možnost, da je s skupino emigrantov odpotoval v ZDA.
Vdor v Melince
Drugi napad na Melince sta izvedli dve skupini madžarskih vojakov sredi aprila 1945 z namenom, da uničijo rusko komando. Tisto noč, ko so vdrli v Melince, so Madžari preiskali hiše v bližini Mure, vendar v njih stanovalcev ni bilo. Ko so pa prišli do hiše Vincija Smodiša, so slišali pasji lajež in tako sklepali, da so v hiši ljudje. Potrkali so, se predstavili, da so ruska patrulja, in zahtevali, naj jim odprejo. Govorili so rusko. Ko je Vinci Smodiš odprl vrata, so naperili vanj puške in po madžarsko zahtevali, naj dvigne roke. Nato so preiskali stanovanje in našli Franca Tuškeja, ki je spal v postelji. Tisto noč namreč ni bil v službi in je prespal pri prijatelju. Franca so kar v spodnjem perilu vzeli s seboj. Z dvignjenimi rokami je moral po sredi ceste korakati pred njimi, da bi jim pokazal, kje je šola.
Druga madžarska patrulja je ujela vaščana Ivana Tkalca in od njega zahtevala, da jim pokaže, kje je nastanjena ruska komanda. Tkalec, ki je bil bližnji sosed Štefana Maroša, kjer je bila nameščena ruska komanda, je madžarske vojake pripeljal do Maroševe hiše in ruskemu stražarju zavpil, naj strelja, ker so zadaj Madžari. Takoj se je začelo streljanje.
Začetek vzpona
Med tem časom je prišla tudi skupina Madžarov, ki jo je moral voditi Franc Tuškej. Izkoristil je zmešnjavo, ki je nastala zaradi streljanja, planil v noč, po sadovnjakih pritekel do šole in obvestil komando vaške straže, da so v vasi Madžari. Pripadniki vaške straže so takoj stopili v akcijo, da bi Madžare ujeli. Med streljanjem pa so Madžari ujeli dva člana vaške straže, ju razorožili in ju odpeljali na drugo stran Mure, na Moto, kjer je bilo njihovo poveljstvo. Oba ujeta člana vaške straže so ustrelili.
Po 9. maju 1945 je bila vaška straža razpuščena, pripadnike te straže pa so razporedili v redne vojaške enote. Franc Tuškej je bil kot vojak razporejen v 2. bataljon 3. brigade korpusa narodne obrambe, katere štab je bil v Murski Soboti.
Decembra 1945 so ga demobilizirali. Po demobilizaciji so ga v začetku leta 1946 imenovali za tajnika krajevnega ljudskega odbora Melinci. Predsednik odbora je bil Jože Brunec, odborniki pa Mihael Zadravec, Andrej Poredoš in še nekaj drugih občanov. V prvi polovici leta 1947 so ga premestili na okrajni ljudski odbor v Murski Soboti. Tam je opravljal različne upravne zadeve. V začetku je bil predsednik okraja Bela Brglez, kasneje pa poleg drugih tudi Rudi Čačinovič.
Kaj je počel?
Avgusta 1949 so ga iz okrajnega ljudskega odbora premestili v upravo za notranje zadeve v Murski Soboti in imenovali za kriminalističnega referenta.
Tu sem lahko le nanizal njegovo pot in funkcije, nič pa ne vemo, kaj je, še posebej v letih po vojni, vse počel. Nekaj je gotovo, kot zaupanja vreden kader je moral početi marsikaj. Najhujše nasilje, ki ga je komunistični režim takrat izvajal nad Prekmurci kot tudi drugod, še posebej nad kmeti, je bila tako imenovana obvezna oddaja. Z njo je režim z nasiljem prihajal do prehrambenih pridelkov in tudi denarja, kar je bilo čisto ropanje države nad preprostimi ljudmi. Kmetom so odmerjali zelo visoke obveze, koliko morajo predati pobiralcem teh »davščin«. Veliko kmečkih družin je stradalo, ker so jim odvzeli preveč. Če je kdo pridelano hrano ali meso skrival in so to odkrili, je sledila »kazen« v denarju, pa tudi z zaporom.
Napad na Tuškeja
V takšnih okoliščinah se je pozno ponoči 25. oktobra 1949 znašel soboški udbovec Franc Tuškej na svojem domu v Melincih. V kuhinjo, kjer je večerjala Tuškejeva družina, sta vdrli dve oboroženi osebi, naperili orožje proti Francu Tuškeju in zahtevali, da se jima preda. Tuškej je hitro reagiral in odrinil napadalca. V tem je eden od napadalcev sprožil orožje. Ker sta videla, da je Tuškej padel in da je krvav, sta mislila, da sta ga ubila, in izginila sta v noč. Hudo ranjenega Tuškeja so sosedje odpeljali v murskosoboško bolnišnico, o napadu pa obvestili postajo milice v Beltincih. V murskosoboški bolnišnici so mu s hitro medicinsko pomočjo rešili življenje. Po krajšem okrevanju so ga v kliničnem centru v Ljubljani operirali in mu odstranili kroglo.
Vas so nepredušno zaprli
Komunistični režim se je v letih pred tem usposobil za najrazličnejše oblike nasilja. Komunisti so ubijali med vojno, ropali, lagali, po vojni izvajali množične pokole, množično, z »državnim terorjem«, plenili lastnino, podjetja in zemljo, množično zapirali ljudi, izvajali montirane sodne procese, kjer so izrekali dolge zaporne »kazni«, v nekaj letih jim je uspelo uničiti odporniške skupine Matjaževe vojske …
Tako so po napadu na Tuškeja udbovci naslednji dan, 26. oktobra 1949, prišli iz Dolnje Lendave, Murske Sobote in Maribora ter s seboj prignali še vojsko (62 vojakov), obkolili so vas Melince in vdrli vanjo. Vas so nepredušno zaprli, nihče je ni smel zapustiti, če je kdo prišel vanjo, je ni mogel več zapustiti.
Vaščani pred udbovci
Vaški kronist Ivan Duh je dogodke v Melincih zapisal in jih tako ohranil za zgodovino. Udba je organizirala, da so na dvorišču gostilne Kuhar in na dvorišču osnovne šole zakurili ogenj, gorelo je noč in dan. Plamen je švigal nad tri metre visoko, je zapisal Duh. Udbovci so imeli štab v šoli in tudi »sodnijo«.
Okoli 8. ure zvečer je moral občinski sluga z bobnom po vasi naznaniti ljudem, da morajo po ukazu Udbe iz vsake hiše brez izjeme ljudje v šolo. Vaščani, ki so morali čakati na zaslišanja, so, zastraženi z vojaki, stali okoli ognja. Za vse so bili šolski prostori premajhni. Udbovci so jim grozili in jih obtoževali: Tuškeja ste ustrelili, Kolenkota ste ubili in zadrugo ste oropali. Zahtevali so, da jim do jutra do osme ure predajo krivce.
Kdo je bil tu bandit?!
Mlinarje in druge bolj sumljive so zadržali v šoli in jih zasliševali vso noč. Ker niso mogli od njih nič izvedeti, so jih zvezali in odgnali v zapor v Lukavce. Morali so pisati svoj življenjepis.
Moške in ženske so nato zasliševali cele dni in noči. V šoli so morali moški stati cele noči z zadaj zvezanimi rokami Nekatere so odgnali za mlinarji in brodarji v Lukavce. Nekatere so zaprli celo v svinjake.
Ljudje so morali drug drugega zasliševati in pisati zapisnike o tem, kaj bi kdo vedel o banditih. Naredili so skupine od deset do petnajst ljudi in v teh skupinah so se morali »pogovarjati« ter posvetovati o tem, kdo bi lahko bil zločinec oziroma bandit, to pa so morali v določenem času sporočiti zasliševalcem. Župan je moral za vso vojsko (več kot 60 oseb) priskrbeti hrano in jo streči »noč in dan«, kot je zapisal Duh, z racami, s kurami, z gosmi, mesom iz čebra, s klobasami, z domačim vinom klintonom, po strogi zapovedi je moralo biti vsega dovolj. Ko je hrane zmanjkalo v Melincih, so morali tako hrano dobavljati iz sosednjih Ižakovec.
Konec prihodnjič
