16.1 C
Ljubljana
petek, 23 aprila, 2021

Ko si medijski mainstream domišlja, da lahko določi zmagovalca in odloča o dokazih

Bilo je leta 2000. V noči med 7. in 8. novembrom po srednjeevropskem času je Johannes Rau, takratni nemški predsednik, poslal čestitko Georgeu W. Bushu kot novoizvoljenemu 43. predsedniku ZDA.

Zanašal se je na poročila medijskega mainstreama, ki je Busha razglasil za nedvomnega zmagovalca. Štirideset minut kasneje je tiskovni predstavnik palače Bellevue v Berlinu čestitko umaknil. V podobni zagati so se znašli številni svetovni voditelji, ki so hiteli s čestitkami domnevnemu zmagovalcu. Kaj se je zgodilo?

Zaradi zapletov pri štetju glasovnic na Floridi je Bushev protikandidat Al Gore posumil na volilno goljufijo in napovedal sodni spor. Sledili so dolgi tedni, obtoževanja in večkratna ponovna štetja. Na koncu je v prid Busha odločilo vrhovno sodišče, ki je prekinilo preštevanje glasovnic in zmago na volitvah namenilo republikancu, čeprav je Al Gore v celoti dobil okoli pol milijona več glasov. Tisti, ki so že čestitali Bushu, so si oddahnili. Prav lahko bi se zasukalo drugače in osramočeni bi se morali posuti s pepelom. Drugi so z uradnimi čestitkami počakali na odločitev sodišča, ki je obveljala kot razglasitev zmagovalca. Izpadli so modri in gospodje.

Ameriški volilni sistem je elektorski. Kar pomeni, da zmagovalca odločijo elektorji, ki običajno sledijo volji ljudstva v posameznih zveznih državah. Ni pa nujno. Ker obstaja možnost, da bi glasovi elektorjev (še posebej, če je izid tesen) šli k poražencu, je uraden rezultat ameriških volitev znan po srečanju elektorskega kolegija. Ta je za letošnje volitve napovedan za 14. december, takrat je čas za uradne čestitke zmagovalcu.

A onkraj luže se je uveljavilo nekakšno nepisano pravilo, da je zmagovalec znan, ko ga razglasijo CNN, NY Times ali AP, po novem še Facebook, Twitter in Google. Praviloma je nato za predsednika izbran res tisti, ki ga s projekcijami napoveduje medijski mainstream in to kasneje na elektorskem kolegiju postane uradno. Vendar to velja samo v primeru, ko poraženec prizna poraz in ni napovedana nobena tožba zaradi domnevnih goljufij na volitvah. Kar se na volilni tekmi med Trumpom in Bidnom ni zgodilo. Aktualni predsednik ni priznal poraza, ampak je napovedal sodno izpodbijanje preštetih glasov v več zveznih državah. Ker se je očitkov nabralo cel kup, nekateri med njimi zelo resni, je medijski mainstream začel s propagando, da ni dovolj resnih dokazov o volilni goljufiji. In spet pogrnil v verodostojnosti.

Prvič, medijski mainstream ne odloča o dokazih. Samo spomnite se primera Patria, kako so levi mediji v en glas tulili, da ima tožilstvo dovolj trdne dokaze, da se obsodi Janez Janša, ker naj bi prejel obljubo nagrade. Sodišča na vseh stopnjah so sledila medijski gonji, na koncu so ustavni sodniki ugotovili hude kršitve človekovih pravic obtoženemu (in obsojenemu). In Janšo izpustili iz zapora. Kljub tej nedvoumni ugotovitvi so mediji še vedno obsedeni s Patrio. Ampak pustimo zdaj Slovenijo, čeprav je v dojemanju ljudi, kaj so dokazi in kaj »dokazi«, velik prepad.

Do dokaza pridemo šele s preiskavo. Vse, kar je prej, je zgolj sum. Če torej medijski mainstream vehementno trdi, da ni dokazov o volilni goljufiji, je enako verjetna možnost, da dokazi so. Ampak ni nič od tega. Vse je šele na stopnji suma. In ta sum je lahko upravičen, lahko ni. Ali je upravičen, se izkaže šele po preiskavi. Trumpova kampanja leta 2016 se je znašla v preiskavi FBI že zaradi mnogo manjših sumov o domnevnem vmešavanju Rusije v volitve, kot so sumi o goljufiji na letošnjih volitvah. A značilnost levičarskih medijev je, da si želijo, da so oni dokazni standard. Če oni pravijo, da je zmagovalec Biden in da volilnih goljufij ni bilo, potem mora to veljati. In če ne, so užaljeni. Zakaj že?

Ko je vrhovno sodišče leta 2000 zmago pripisalo Bushu, je po raziskavi Gallupa odločitvi sodišča zaupalo (verjelo) 80 odstotkov vprašanih, kar je skoraj plebiscitarno. Tudi letos utegne biti tako, le počakati je treba na odločitev, ki bo pomenila uradno razglasitev zmagovalca. Do takrat je predsednik Donald Trump, zmagovalca pa sta lahko oba: Donald Trump in Joe Biden. Ob vsej zmedi je zato vsaka (uradna) čestitka »zmagovalcu« veliko preuranjena. In da smo si na jasnem. Ko predsedniku vlade medijski mainstream, leva opozicija in »intelektualci« očitajo, da je domnevno čestital Trumpu in da ni čestital Bidnu, je treba zapisati: ali so funkcionalno nepismeni ali pa zelo pokvarjeni. Janša je za dober volilni rezultat čestital republikanski stranki (GOP), glede Trumpa pa zapisal, da je jasno, da so ga ljudje izvolili. To je bilo še preden so začele prihajati čudne poštne pošiljke z glasovnicami v korist Bidna. Do takrat je brez vsakega dvoma vodil Trump. In če kdo ve, kako je, ko ti globoka država ukrade volitve, potem je to zagotovo Janša.

Trump je izgubil (prvo) bitko, vojna še zdaleč ni končana. In napaka v »sistemu« so mediji, ki bolehajo za konservativno motnjo. In tega se očitno ne da pozdraviti.

Zadnje novice

Sorodne vsebine