7.4 C
Ljubljana
sreda, 18 decembra, 2024

Klakočar Zupančičeva v jedrni Afriki od komedije do tragedije

Piše: B. S.

Obisk predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič jedrni Afriki se spreminja iz komedije v tragedijo. Na komične izpade predsednice slovenskega parlamenta smo doma sicer že nekoliko navajeni- poplesavanje po rdeči preprogi, fušanje v radijskem studiu, pa tudi njen smisel za modo je precej svojevrsten. Vsekakor moderna osupljiva in pogumna ženska, kakor se ob njenih izpadih cedijo njeni občudovalci in poltroni.

V teh dneh je skušala nekaj svoje osupljivosti in poguma UKZ deliti tudi z afriško celino. V ta poizkus je spadala komedija glede posvajanja šimpanzinje, ki jo je UKZ skromno poimenovala Urška, kar naj bi pomenilo »energična«, čeprav nihče ne ve v katerem jeziku. Sicer pa sta UKZ in njena najnovejša bestička Mojca Šetinc Pašek pokazali afriškim gostiteljem, kako mora zgledati moderna ženska, prva z razkazovanjem dekolteja in tetovaže na roki, druga pa raztrganih kavbojk. Kar so na Twitterju mnogi Afričani označili kot pomanjkanje diplomatskega bontona in podcenjevalni odnos do domačinov. A to je bila komedija, sledila je tudi tragedija.

Tragično je namreč, da si predsednica slovenskega parlamenta ni vzela niti urice časa, da bi se vsaj na Wikipediji podučila o modernejši zgodovini države kamor potuje. Ob obisku Ruande je namreč izjavila »Od vas se lahko naučimo, kako spodbujati pravice žensk in opolnomočiti ženske«, kar se je nanašalo na visok odstotek žensk v Ruandskem parlamentu. Problem pa je v tem, kako je do takšnega stanja prišlo. Pred četrt stoletja je namreč v Ruandi potekal eden hujših genocidov v modernejši zgodovini. Med aprilom in julijem 1994 so namreč Hutuji, večinski narod v Ruandi, izvedli genocid nad manjšinskimi Tutsiji. Dobesedno poklanih je bilo med pol milijona do 800 tisoč Tutsijev, poleg njih pa še lepšo število »zmernih« Hutujev, zlasti politikov, novinarjev, vojaških in policijskih poveljnikov, sodnikov, ki se niso strinjali z genocidom. Po osnovnem načrtu naj bi pomorili vse Tutsije (in seveda vse Hutujske »izdajalce«), kar se na koncu sicer ni uresničilo. Pomorili so torej nekaj sto tisoč žrtev, večinoma moških. Ženske so sicer večinoma preživele pokol, vendar so bile žrtve množičnih posilstev, po ocenah mednarodnih organizacij je ta usoda doletela tja do pol milijona žensk in deklet. Sledila je protiakcija Tutsijev v kateri je bilo umorjenih med 200 do 300 tisoč Hutujev.

Kasnejša pomiritev med obema etničnim skupinama seveda ni obudila žrtev pokolov in v državi je zazijala ogromna demografska luknja, saj primanjkuje moških. Posledica le tega je, da je ob pomanjkanju moških večji odstotek žensk na različnih vodilnih položajih, tudi v politiki.

Še posebno pa je tragično, da se zdijo posledice genocida za predsednico slovenskega parlamenta primer, iz katerega bi se dalo učiti.

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine