Kitajska komunistična partija pokazala svoj obraz!

Kolikokrat v preteklosti se je že zgodilo, da so avtoritarni in nedemokratični režimi, ki so si prizadevali za nasilno prevlado na gospodarskem, političnem ali vojaškem parketu na regionalni ali globalni ravni, svoje rabote spretno zakrinkali v prijetno zveneče puhlice o varnosti, pravičnosti, sodelovanju in boljšem svetu? Napoleonovo francosko cesarstvo se je po Evropi nasilno širilo na krilih malemu človeku prijaznih gesel francoske revolucije (»liberté, égalité, fraternité«), nacistična Nemčija je v svojem krvavem pohodu obljubljala lepši svet pod patronatom večvredne arijske rase, Sovjetska zveza je morila in uničevala v imenu delavske enakopravnosti ter razredne pravičnosti … Toda slej kot prej so maske teh in drugih krvoločnih diktatur padle, za njimi pa so se zlovešče kazali njihovi resnični nameni: moč, oblast in prevlada za vsako ceno, četudi preko trupel.

Če so v preteklosti regionalno in globalno varnost, svobodo, mir in demokracijo ogrožali Rimski imperij, Otomansko cesarstvo, Prvi francoski imperij (Napoleonova Francija), nacistična Nemčija in Sovjetska zveza, je danes na njihovo mesto stopila Ljudska republika Kitajska. Ta neusmiljena azijska diktatura, ki danes znotraj svojih meja združuje več kot 1,4 milijarde ljudi in poseduje največjo vojsko pod soncem, je v preteklosti, prav tako kot ostale velesile v zgodovini, v času ko so bile še v svojem zgodnjem vzponu, svojo avtoritarno naravo skrivala pod skrbno izdelano masko dobrohotnih namenov in pripravljenosti na mednarodno sodelovanje.

Dolga desetletja je namreč veljala za t. i. »tovarno sveta« (čeprav za slednjo do neke mere velja še dandanes), vir poceni delovne sile in idealno lokacijo za selitev multinacionalk iz celega sveta. Za njeno brutalnost do etničnih in verskih manjšin (Tibetancev, Ujgurov, kristjanov, muslimanov, pripadnikov Falun Gonga itd.), hlastanje po ozemljih sosednjih držav (vojna z Indijo leta 1962, vojna z Vietnamom leta 1979, ponavljajoče napetosti v Tajvanski ožini in incidenti v Južnokitajskem ter Japonskem morju) in druge grehe (pobijanje političnih nasprotnikov za namene harvestiranja njihovih organov, krajo intelektualne lastnine, oskrbovanje severnokorejskega in pakistanskega režima z orožjem ipd.) je preostali svet sicer vedel, vendar pa jim zaradi takratnih geopolitičnih razmer v svetu (obdobje hladne vojne) in relativne ekonomske šibkosti same Kitajske ni namenjal večje pozornosti.

Če je bilo ob takšnih dogodkih v preteklosti še mogoče tiščati glavo v pesek in vse skupaj gladko ignorirati, pa postaja v današnjem času takšno pometanje pod preprogo čedalje težje. Kitajska je namreč danes bistveno drugačna država kot je bila v II. polovici prejšnjega stoletja; njeno gospodarstvo je skokovito naraslo, njena vojaška moč se je izjemno povečala in njen nastop na mednarodnem parketu je postal bistveno bolj agresiven, brezobziren in konflikten. Čeprav se je Kitajska po smrti diktatorja Maa Zedonga leta 1976 gospodarsko odprla, je ta številčno največja država na svetu še vedno v jeklenem primežu Kitajske komunistične partije, ki neposredno in posredno nadzoruje malodane vse kar se dogaja v državi, čedalje večje apetite pa ima tudi po obvladovanju dogajanja izven svojih meja.

Ker je Kitajska po eni strani od leta 2001 polnopravna članica Svetovne trgovinske organizacije (WTO) in s tem integralni del svetovne ekonomije, po drugi pa z več kot 1,4 milijarde prebivalci največja država na svetu, se njen državni vrh s finančnimi špekulacijami, ekonomskimi pritiski in celo neposrednim izsiljevanjem ter odprtimi grožnjami, objestno spravlja nad tuja podjetja, organizacije ali pa kar cele države, ki si upajo širiti za kitajski politični vrh nezaželene vsebine ali v javnosti izražati do kitajske politike kritične izjave. Država postaja tudi čedalje bolj militantna in agresivna do svojih sosedov, saj s svojim arzenalom orožja čedalje bolj pogosto rožlja na mejah Indije ter pred obalami Filipinov, Indonezije, Japonske, Vietnama in Tajvana. V zadnjih mesecih je tako največ zgražanja povzročilo več masovnih vdorov kitajskih letalskih sil v tajvanski zračni prostor, kar so številni videli predvsem kot preizkušanje odziva Združenih držav Amerike in držav v indo-pacifiški regiji, katerih ozemeljska celovitost je zaradi kitajskih teritorialnih apetitov čedalje bolj pod vprašajem.

Prava narava kitajskega političnega vrha in njegovih globalnih apetitov že dolgo ni več skrivnost niti za Združene države Amerike, ki pa več kot očitno nimajo jasne strategije kako se spopasti z azijskim gigantom. Trumpova trgovinska vojna, začinjena z visokimi carinami na kitajsko blago, je bila sicer definitivno korak v pravo smer, vendar pa bodo morale ZDA za zaustavitev več kot 4-krat številčnejše komunistične diktature pod administracijami prihodnjih predsednikov še bistveno tesneje sodelovati z ostalimi državami v indo – pacifiški regiji. Na tem mestu se je sicer že v času administracije Georga Busha mlajšega leta 2007 vzpostavil t. i. Štiristranski varnostni dialog (ang. QUAD – Quadrilateral Security Dialogue) oz. mednarodno navezo, ki predstavlja strateško partnerstvo med Avstralijo, Indijo, Japonsko in ZDA. Vendar pa je QUAD, kot relativno ohlapna zveza štirih zelo različnih držav z zelo različnimi interesi, za zdaj še svetlobna leta daleč od enotne, kompaktne in jasno strukturirane vojaške zveze, kot je npr. Severnoatlantski pakt (zveza NATO), ki že več kot 70 let povezuje Evropo in Severno Ameriko.

Po desetletjih sramežljivosti in bolj ali manj tihe diplomacije je sedaj Kitajska več kot očitno odvrgla simpatično masko lepih besed ter svetu razodela svoje zle namene. Mednarodna skupnost si pred tem absolutno ne more več zatiskati oči in se sprenevedati, ampak mora na kitajsko grožnjo nemudoma reagirati odločno in brez popuščanja. Tiranski imperiji in totalitarni režimi so namreč skozi zgodovino vedno znova dokazovali, da razumejo samo jezik moči, zaradi česar je pravi odziv svobodnega sveta lahko edino pogumno in neprizanesljivo kljubovanje na vseh področjih. Z diktatorji se ne moreš in ne smeš pogajati, diktatorje moraš izzvati.