Piše: Peter Jančič (Spletni časopis)
Bivši predsednik republike in premier Borut Pahor je z zgledom pokazal, kaj bi v normalni državi morala storiti predsednica Nataša Pirc Musar, ki se je te dni potepala po Mongoliji, in premier Robert Golob, ki je tudi dopustoval, menda na Hrvaškem. Obema dopustovanje in daljne države privoščimo, a država bi si zaslužila, da opravljata tudi državniško vlogo, ki jo namesto njiju Pahor.
Pahor je šel v ljubljansko stolnico in tam po maši ob evropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarizmov pozval vlado, naj popravi nedopustno politično in etično napako, ki jo je naredila z odpravo dneva spomina na žrtve komunističnega režima, naj temu dnevu znova najde mesto, vse vlade po njej pa, da naj vestno skrbijo za dolžen spomin na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov.
Poziv je bil skoraj takšno presenečenje kot polaganje venca k spominskemu obeležju pri Bazoviški fojbi in k spomeniku bazoviškim junakom z italijanskim predsednikom Sergiom Mattarellom, zaradi česar je imel Mattarella potem težave z italijanskimi desničarji in fašisti, Pahor pa s tukajšnjimi levičarji in komunisti. Obe državi in ljudje v njih pa le korist, da smo postali normalni.
Za roke sta se takrat v spomin na strahovito trpljenje ljudi na obeh straneh meje prijela nekdanji ustavni sodnik in demokrščanski politik in šef naslednice komunistične partije pri nas, ki je opravljal vse najvišje politične funkcije, ki jih naša država ima.
Prihod predsednikov pred spomenik bazoviških junakov in polaganje vencev obeh predsednikov na spomenik bazoviških junakov.
Pahor zmore, kar drugi politiki na levi ne, ker priznava brutalne zlorabe oblasti v preteklosti, ko so “heroji naše revolucije” zagrešili množične umore, ki so jih potem poskušali sistematično prikriti s terorjem, kar jim ni bilo težko, ker so uvedli diktaturo z odpravo temeljnih pravic in svoboščin ljudi, tudi svobode do političnega združevanje s prepovedjo in preganjanjem vsake konkurence edini dovoljeni partiji, odpravili so pravico do lastnine s sistematičnimi krajami domov, podjetij in drugega, povsem podredili pa so si tudi medije, sodstvo in celoten represiven aparat države. Uvedli so, skratka, brutalno diktaturo kot Adolf Hitler v Nemčiji, Benito Mussolini v Italiji ali Josif Stalin v Sovjetski zvezi. Del politikov, ki nam vlada, takšno ravnanje, diktatorje in njihove dediče še vedno časti.
Ni čisto jasno, ali to počnejo, ker čutijo dolg ali jih je še vedno strah večinoma že mrtvih nekdanjih oblastnikov in tistih, ki so jim zagotovili obsežne privilegije. Že lani sem opozoril na sramotno izjavo vlade, ki je na dan, ko se Evropi spominjamo trpljenja ljudi pod nacizmom in fašizmom, na vzhodu Evrope pa še prav posebej pod komunizmom, sporočila, da so pri nas ljudje še posebej trpeli pod fašizmom in nacizmom. Komunizem, ki je bil posebnost pri nas in v Vzhodni Evropi, pa so zamolčali. Napaka ni bila slučajna. Ministrica za kultura Asta Vrečko (Levica) je v imenu vlade pred tem osebno počastila ustanovitev komunistične partije na Čebinah, to je partije, ki je zagrešila okrutne zločine in za desetletja odpravile temeljne pravice in svoboščine v državi.
Ni mogoče hkrati obsojati in častiti. Pa to nikakor ni edina simbolno sramotna stvar, ki so jo zagrešili vladajoči.
Da se premier Golob dela, da s tem nič nima, gleda stran in raje dopustuje na Hrvaškem ali kjerkoli že, je tudi prikaz njegovega vladanja. To se je pokazalo tudi, ker se je ob evropskem dnevu spomina na totalitarizme njegova “dopustniška” vlada odločila, da bo z državniškimi častmi pokopala Dušana Šinigoja. Gre za komunističnega politika, ki ni bil nikoli izvoljen na svobodnih volitvah. Z demokratično slovensko državo nima nič. Razen, da je poraz njegove vlade pomenil konec diktature in začetek naše države. Odnesli pa so ga ljudje na prvih demokratičnih volitvah. Kot dediščino je zapustil skoraj razoroženo teritorialno obrambo in to pred vojno, ki je bila pred državo.
Nobenega razloga ni, da ga država posebej časti.
Za tisto, kar je delal, je bil dovolj dobro poplačan.
Na še bolj bizaren način smo lahko spremljali, kako so ob njegovi smrti privzdigovali Janeza Stanovnika, še enega komunističnega funkcionarja, ki so ga s pomočjo državne tiskovne agencije razglašali celo za predsednika republike v času osamosvajanja, kar je bil Milan Kučan. Kučan si je, ko gre za ustanovitev lastne države in svobodne volitve, vsaj premislil in bil pozneje tudi izvoljen na vsaj relativno poštenih volitvah.
Razglasili so Stanovnika celo za očeta naroda. Pozabili pa dodati, da posebnega komunističnega naroda. Kot je bil Hitler nacističnega. Stanovnik pa je do konca nasprotoval osamosvojitvi in s tem koncu diktature svoje partije, v zgodovino pa se je vpisal s tem, da so v času, ko je bil predsednik komunistične republike Slovenije, izvedli še zadnji montiran politični proces. Proti četverici. Absolutna sramota.
Vrhunec sramotnega ravnanja oblastnikov v času, kar imamo demokracijo, ko gre za odnos do diktature v preteklosti, pa je bilo seveda odlikovanje šefu tajne politične policije Tomažu Ertlu, ki ga je dodelil nekdanji predsednik Danilo Turk, ki je Ertla tudi razglasil za nekakšnega borca za osamosvojitev in demokracijo. Ki je bila v tem, da je na vso moč preganjal tiste, ki so se zavzemali za osamosvojitev in demokracijo.
Velik prispevek Pahorja k naši državnosti je, da o preteklosti ne laže in ne pljuva po žrtvah zlorab oblasti, to je po navadnih ljudeh, ki so bili žrtve norosti voditeljev, ki so se jim vsilili z brutalnim nasiljem.
In si upa povedati, kaj je prav in kaj je narobe. To je vsaj začetek.
Sprememb na bolje, poti stran od neslavne preteklosti.
