Piše: Franci Kindlhofer
Problemi slovenskega zdravstva so znani, mnogi se pa ne zavedajo vzrokov zanje. Žal tudi ne večina politikov, tudi na desnici. Vse premalo se upošteva, da je cokla našega zdravstva sistem, ki je nastal v času komunistične oblasti, a ga ob političnih in gospodarskih spremembah po letu 1990 nismo znali, nekateri pa verjetno ne hoteli prilagoditi novim razmeram in modernim zahtevam. V razmerah delavskega samoupravljanja se je razvil zdravstveni sistem, ki je bil kljub omejenim materialnim možnostim v mednarodni primerjavi na zadovoljivi ravni. K temu je pripomogla visoka strokovna usposobljenost zdravstvenega osebja in stik z razvojem medicine na mednarodnem področju.
Tukaj nimam ambicije niti potrebnega znanja, da bi podal popolno strokovno analizo stanja v zdravstvu pri nas pred političnimi spremembami in po njih. Želim le posredovati svoja opažanja in mnenja s pozicije uporabnika zdravstvene oskrbe oziroma kot pacient in uporabnik zdravstvenih storitev. Priznam, da osebno teh storitev skoraj nič ne uporabljam, ker sem do svojih osemdesetih let prijadral brez resnejših bolezni, če ne upoštevam hepatitisa pri štirinajstih letih in pred nekaj leti majhnega problema z ledvičnimi kamni. Še gripa mi je skoraj neznana. Zato sem vse, kar vem o medicini in boleznih, izvedel v ožjem okolju sorodnikov in znancev. Rad bi pa poudaril, da mi ni žal za dolgoletno plačevanje zavarovanja do sedaj. Sicer človek nikoli ne ve vnaprej, kaj ga še čaka.
Kljub temu z velikim zanimanjem spremljam delovanje zdravstva pri nas. To tudi zaradi tega, ker sem od leta 1965 zavarovanec nemškega zdravstvenega zavarovanja, tudi sedaj kot upokojenec. To moram povedati, da bodo bralci laže razumeli moja stališča. Po spremembah leta 1990 sem pričakoval pri nas temeljite spremembe tako v politiki kot tudi v zdravstvu. Posebno od leta 1995, odkar stalno živim doma v Sloveniji, opažam, da se je marsikaj iz zlatih časov tako imenovanega socializma rešilo v današnji čas. Po lastnih izkušnjah sem upravičeno pričakoval, da bo tudi v Sloveniji zdravstvo stopilo po izhojeni poti starejših demokratičnih sosed v kombinaciji med socialno odgovornostjo države in zasebnim, racionalnim organiziranjem predvsem ambulantne oskrbe. Zaradi majhnosti države, drugačne infrastrukture, sestave prebivalstva in drugih posebnosti gotovo ne moremo prevzeti vseh sistemov večjih držav. Vsekakor bi pa bilo pametno premisliti, ali so stare ambulantne strukture pri nas še v smislu dobre oskrbe vsakega državljana. Namesto da bi se lotil kritike obstoječega sistema, bom rajši navedel prednosti zasebne zdravniške oskrbe. Zasebna ambulanta ne bremeni občine, saj je v lasti ali najemu zasebnega zdravnika ali zdravnice. Za vso opremo mora poskrbeti sam kot vsak avtomehanik za svojo delavnico. Ker zdravniške ordinacije med seboj konkurirajo oziroma si prizadevajo pridobiti dovolj pacientov, skrbijo same za čim boljšo in kompletno oskrbo. Bojazen nekaterih, da bodo zdravniki neupravičeno obogateli, so ostanki socialistične miselnosti. Če bo zdravstveno zavarovanje kot dajalec koncesij v sodelovanju z zdravniško zbornico izdelalo kataloge zdravstvenih storitev in njihovih cen, bo vladal na tem področju red. Sicer pa zavarovalnica kontrolira prispele račune zdravnikov. Zavarovalnica pa bo lahko točneje spremljala stroške zdravljenja po obračunu s koncesionarji, saj ne bo imala še skritih stroškov z ambulantno infrastrukturo, ampak bodo vsi stroški zajeti v ceni zdravniških storitev.
Bojazen, da bodo zavarovani pacienti v slabšem položaju kot zasebni pacienti, je neutemeljena. Saj zdravnik lahko loči ordinacijski čas za zavarovane in zasebne paciente. Tako lahko ordinacija sprejema določene dni ali dele dneva samo ene ali pa samo druge paciente, da ne nastane vtis zapostavljanja. Prednost za pacienta je, da ima svojega zdravnika, ki ga stalno spremlja. Pa tudi zdravnik laže obravnava paciente, če pozna vso družino ali okoliščine, v katerih živi. V primeru odsotnosti poskrbi zdravnik sam za primerno nadomestilo, da njegovi pacienti vedo, kam se v sili obrnejo. Prednost zasebnih ordinacij je tudi v tem, da se lahko naselijo v naseljih in delih mesta, kjer delujejo v bližini pacientov. Tako niso potrebne pogoste poti v oddaljeno ambulanto. V sodelovanju z zdravniško zbornico pa lahko zdravniki laže načrtujejo kraj svoje ordinacije po odprtih potrebah. Razbremenjeno bi bilo tudi ministrstvo za zdravje, saj se s privatizacijo ambulantne oskrbe zmanjša skrb za njeno delovanje.
Tukaj nisem želel natrositi novih ali lastnih idej. Kar sem napisal, je tisočkrat preizkušeno in dobro deluje. Nejevernim Tomažem v politiki pa lahko nakažem tudi mogočo pot zanje. Če so v dvomih, lahko poskusijo z nekaj pilotnimi projekti, da se prepričajo, kako sistem deluje. Mislim, da bi bila to pot, ki bi poskrbela za boljšo zdravstveno oskrbo, problem zdravnikov »dvoživk« bi bil odpravljen in na daljši rok bi se kakovost zdravljenja občutno dvignila.
