Piše: Jože Biščak
Za konservativne politike in novinarje ustavno zagotovljena pravica svobode govora ne velja, lahko pa na levici zmerjajo politične in ideološke nasprotnike z žaljivkami pa bodo v primeru tožbe oproščeni. Luka Mesec, koordinator Levice, ki je Bernarda Brščiča označil za fašista, je zadnji, zelo tipičen primer.
Publicist, komentator in nekdanji predsednik Domovinske lige Bernard Brščič je daleč od tega, da bi bil fašist. S svojimi izjavami in stališči, ki jih je tudi javno zagovarjal, je dokazoval svoj svetovni nazor klasičnega konservativnega liberalca; po vrednotah je konservativec, pri vprašanjih ekonomije liberalec (avstrijska ekonomska šola). Od tega ni nikoli odstopil.
Progresivna logika sodnice
Težava nastane, da so levičarski politiki in intelektualci ter medijski mainstream popolnoma izkrivili izraz fašizem. S fašistom danes zmerjajo vse, ki zagovarjajo tradicionalne družinske vrednote, izražajo domoljubje, nasprotujejo ilegalnim migracijam, zavračajo LGBT in transideologijo, se zavzemajo za vitko državo, tržno gospodarstvo in nizke davke.
Tej progresivni logiki je sledilo tudi sodišče, saj se je sodnica okrajnega sodišča Živa Sila sklicevala na njegove javne nastope, ki so po njenem mnenju »provokativni in polni predsodkov«, zato bi moral biti do kritik na svoj račun bolj strpen. Prav tako je menila, da je treba izraz »fašist« razumeti širše: »Drži, v vojnem in povojnem času smo z besedo fašist označevali fašistične zločince, tudi tiste, udeležene v genocidni politiki nacistične Nemčije. Vendarle pa se danes izraz fašist uporablja veliko širše, tako v političnih kot v gospodarskih, kulturnih in celo osebnih debatah.« Več kot očitno je, da je sodnica prevzela progresivno tolmačenje izraza fašist. Luko Mesca je tako oprostila in zavrnila Brščičevo tožbo, ki je od šefa Levice zahteval opravičilo in 4000 evrov odškodnine ter javno opravičilo v državnem zboru
Za Brščiča izraz žaljiv
A za Brščiča je oznaka »fašist« resnično žaljiva. Fašizem je namreč levičarska ideologija, je smer totalitarizma 20. stoletja, ki se je razvila iz marksizma. Samo fašistični manifest (program), ki ga je leta 1919 objavil časopis Il Popolo d’Italia, napisala pa sta ga sindikalist Alceste De Ambris in vodja futurističnega gibanja Filippo Tommaso Marinetti (za izhodišče sta imela ideje francoskega socialista Louisa Augusta Blanquija), je treba pogledati in bo vsakomur jasno, da je daleč od tega, kar zagovarja Brščič.
Poglejmo nekatere poudarke fašističnega programa: minimalna plača, osemurni delovnik, progresivna obdavčitev, razlastitev najbogatejših, zaseg cerkvene lastnine in tako naprej. Program fašistov je veliko bolj podoben programu stranke Levica in stališčem Luke Mesca kot pa nazorom Bernarda Brščiča. Na portalu Nova24TV so zato upravičeno zapisali, da je fašist tudi Mesec.
Manira »neoboljševikov«
Bernard Brščič je za spletno stran Nova24TV dejal, da je zgrožen, ker je sodnica povzela »maniro skrajnih levičarjev« oziroma »neoboljševikov« – da so vsi tisti, ki nasprotujejo kulturnemu marksizmu, ki so antikomunisti, ki se zavzemajo za pravno državo, svobodo govora, tržno gospodarstvo, vitko državo, tradicionalne družinske vrednote, označeni za fašiste. To sicer ni novost. Že George Orwell je pisal o tem, kako so levičarji nagnjeni k temu, da vse drugače misleče poimenujejo fašisti. »Tisto, kar je grozljivo, pa je to, da je takšen način razmišljanja očitno blizu sodnici in slovenskemu sodstvu,« je opozoril Brščič.
Brščiču se zdi tudi čudno, da mu sodba sploh še ni bila vročena, ko je o tem že pisal Dnevnik. »Prišel sem domov, misleč, da me bo čakala priporočena pošiljka s sodišča. Te sodbe še nisem dobil vročene. Zelo zanimivo, da to najprej dobijo na Dnevniku in se potem razširi ‘urbi et orbi’,« je za portal Nova24TV dejal Brščič.
Dvojna merila
Nesporno je, da svoboda govora dopušča tudi žaljiv govor, kar pomeni možnost, da nekoga užališ. In vsakdo ima pravico, da tistega, za katerega meni, da ga je užalil, tudi toži. To je eden od temeljev pravne države. Toda v Sloveniji gredo zadeve v smeri, da sodišče določeni ideološki opciji (levici) nekaj dovoli, za drugo (desnico) pa meni, da je žaljiva in širi nestrpnost. In to je skrb zbujajoče. Samo spomnimo se primera »presstitutke«. Predsednik SDS Janez Janša je bil obsojen, ker je marca 2016 na družbenem omrežju Twitter objavil zapisa, »da na neki FB strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk Eugenije C. in Mojce PŠ. Eno za 30 evrov, drugo za 35 evrov«. Sodišče v tem primeru, ko gre za konservativnega politika, ni presojalo v »širšem kontekstu« (da sta Eugenija Carl in Mojca Pašek Šetinc propagandistki levice), ampak je besede pojmovalo zelo ozko. »Zdaj vemo, če Eugeniji in Mojci za propagandno poročanje rečeš Milanovi prostitutki, dobiš zapor (pogojno), če pa Bernardu fašist, te pa skoraj še pohvalijo. Ker eni so medijska in politična oblast, drugi pa ni nič od tega,« je razsodbi ob rob v primeru »fašist« na Twitterju zapisal novinar in urednik Peter Jančič, direktor TV Slovenija Uroš Urbanija pa: »Po novem se lahko v Sloveniji zmerjamo s fašisti, ni pa dovoljen izraz prostitutka.«
Podobno je sodišče razsodilo v zadevi Škorčeva glosa ter avtorja Aleksandra Škorca in pisca teh vrstic (takrat še kot odgovornega urednika Demokracije) obsodilo na zaporno kazen oziroma dve leti pogojne kazni. Ne okrajno ne višje sodišče objavljene satire (glose) ni presojalo »širše« ter ni upoštevalo, da gre za neresno novinarsko zvrst, ki je polna metafor. V obeh primerih so bili zaradi »neprimernih« in »sovražnih« besed obtoženi in obsojeni ljudje konservativnega svetovnega nazora, medtem ko je bil Luka Mesec kot nosilec progresivizma oproščen. Uroš Urbanija pravi, da je zato najbolje, da se »sprejme seznam dovoljenih in nedovoljenih izrazov za označevanje političnih konkurentov. Da bodo pravila jasna in da vemo, kdaj gre za sovražni govor«.
Kar je dovoljeno levici, desnici ni
In ne samo to. Dobro bi bilo, da bi država sprejela seznam besed, ki jih lahko za ideološke in politične nasprotnike uporablja določena politična opcija. Kar je namreč dovoljeno levici, ni desnici. Levičarji lahko javno pišejo, da so po vojni komunisti še premalo desničarjev pometali v jame, ljudi z desnice se lahko zmerja z izrazi, kot so fašisti, nacisti in rasisti. Vse to je treba razumeti širše, pravijo in dodajajo da ne dobesedno. Toda ko z desnice kdo izreče nekaj krepkih, je to takoj sovražni govor, razpihovanje sovraštva in spodbujanje nasilja.
Bernarda Brščiča na levici zdaj na veliko etiketirajo s fašistom, češ da je sodišče presodilo, da je fašist. In vprašanje je, ali se sodnica Živa Sila sploh zaveda, kaj je presodila, ali je samo slepo sledila progresivni razlagi sveta in pojmov. Sodnica je relativizirala fašizem, spremenila zgodovinska dejstva in pojmovanje prilagodila sodobnim besednim in miselnim akrobacijam levice. Vsekakor sramota za sodstvo.
(Članek je bil prvotno objavljen v tiskani Demokraciji, 22. junija 2023.)
