Piše: Blagovest.si
Verjetno že dolgo časa ni več dvoma, da je vsegliharska mentaliteta v resnici skrajno škodljiva in dejansko ne prispeva k ničemur – razen k temu, da s tem nekako prikrito »požegnamo« tistega, ki je močnejši in hkrati bolj nemoralen. Pripombarstvu v stilu, češ »levi in desni, vsi so isti«, sicer poslušamo že dolga leta, navadno pa prihaja s strani raznih »šank komentatorjev«, ki jih resnica o slovenskem političnem dogajanju ne zanima kaj dosti, pač pa svoje mnenje krojijo glede na to, kako jim ga servirajo na pladnju razni tabloidni mediji. Pa ne samo tiskani, da ne bo pomote.
Ob tem velja spomniti, da se je z epidemijo covid19 – spomin nanjo je še dokaj svež – vse skupaj še dodatno poslabšalo, saj so priložnost dobili samooklicani disidenti, ki so se skrivali za raznimi anonimnimi spletnimi stranmi, na katerih so poudarjali svojo »neodvisnost« (no, kdo jih je v resnici financiral, lahko sicer ugibamo, ampak že tu se razprava o neodvisnosti konča) in tudi to, kako med »levimi« in »desnimi« dejansko ni nobene razlike, oboji so hlapci Bruslja, globalistov, prostozidarjev in še koga. Posledično smo aprila 2022 dobili lekcijo, za katero smo slutili, da bo hudo uničujoča. In se je kot takšna tudi pokazala. Toda spomniti velja, da se je Gibanje Svoboda pojavila kot »tretja pot« med »levico« in »desnico« – tako kot vsi projekti »novih obrazov« doslej. Pa čeprav smo vsi vedeli, da ta sinteza med tezo in antitezo vedno pomeni samo nadgradnjo – teze. Torej, ta heglovski dialektični motorček se vklopi vedno znova, čeprav že vsi vemo, kaj temu sledi: katastrofa, ki nam jo prinaša nasledstvo udbovskega podzemlja. Ki je očitno podobno trdovratno kot glivično obolenje kože, ki jo je treba zdraviti zelo dolgo zaradi trdovratnosti povzročitelja, ki se rad malo potuhne in po določenem času udari ven še bolj kruto kot prej.
V naši cerkveni (ali bolje rečeno katoliški) akademski sferi obstaja en problem: da lahko prevelika zazrtost v akademsko razčlenjevanje zamegli določene pomembne faktorje slovenske politične in nasploh družbene resničnosti. Slovenci smo namreč nagnjeni k temu, da se zaradi lastne majhnosti radi primerjamo z večjimi, razvitejšimi državami, ki pa se od nas razlikujejo po dolgoletni demokratični tradiciji ter temeljitemu obračunu s totalitarno preteklostjo. Nemčija je denimo takšen primer. Toda ko skušamo nemški primer preslikati na slovensko politično polje, nastane problem, ko skušamo utemeljiti, da je sodelovanje kristjanov v obeh polih povsem legitimno (glej TUKAJ). Že nemški primer lahko pokaže določene pasti, denimo, kako bo kristjan, ki deluje v nemški socialdemokratski stranki, lahko uveljavil obrambo človekovega življenja od spočetja do smrti in pravico starostnika, da ne bo umorjen s pomočjo evtanazije. Tu torej ne gre samo za podporo socialni državi, ampak tudi za etične dileme. Denimo, ali katoličan lahko brez slabe vesti podpre interese LGBT? Lahko, če čuti pripadnost t. i. »sinodalni poti« in ne bo čutil očitke vesti. Toda imeti čisto vest je še vedno individualno čutenje, za katerega ni nujno, da je kompatibilno z objektivno resnico. Zato nas ne sme presenetiti, ko bo po strahoviti zmedi zaradi dokumenta »Fiducia supplicans«, ki ga je sedaj papež Frančišek že nekoliko natančneje razložil, na dan prišla še kakšna modernistična teološka monografija, ki bo dokazovala, da je homoseksualnost hotena božja volja in da so bili nekateri že tako ustvarjeni po božji volji.