Piše: Gašper Blažič
V začetku prejšnjega tedna sta iz sodnega registra izginila dva muzeja, to sta Muzej slovenske osamosvojitve in Muzej novejše zgodovine Slovenije. Hkrati je bil Muzej novejše in sodobne zgodovine prejšnji ponedeljek uspešno vpisan v sodni register. S tem je vlada uresničila svojo namero, da Muzej slovenske osamosvojitve izbriše s pravniškim trikom.
Novoustanovljeni muzej ima status državnega muzeja, sedež ima v Ljubljani na Celovški cesti 23 (Cekinov grad), za v. d. direktorice muzeja je vlada imenovala Natašo Robežnik. Hkrati sta bila iz dveh ukinjenih muzejev svojih funkcij razrešena Željko Oset in Jože Dežman. Kot so še sporočili iz novoustanovljenega muzeja, je poslanstvo Muzeja novejše in sodobne zgodovine, da sistematično evidentira, zbira, dokumentira, preučuje, hrani ter strokovno in znanstveno raziskuje premično kulturno dediščino od začetka 20. stoletja do danes. Muzej z namenom širjenja vedenja in znanj hranjeno dediščino interpretira, ohranja, razstavlja in ureja dostopnost materialne in nesnovne kulturne dediščine v najširšem pomenu besede javnosti. Muzej utemeljuje svoje poslanstvo na podlagi zbirk področja z začetka 20. stoletja, prve in druge svetovne vojne, obdobja med obema vojnama, obdobja druge svetovne vojne in obdobja po drugi svetovni vojni, obdobja osamosvojitve in življenja v samostojni državi. Muzej obravnava teme političnega, socialnega, gospodarskega in kulturnega življenja, procesa demokratizacije Republike Slovenije in vstopa v Evropsko unijo z območja celotnega ozemlja Slovenije in zunaj meja matične države.
Papir je eno, realnost drugo!
No, papir seveda vse prenese, uradna sporočila pa skrivajo bistvo, zakaj je bilo sploh treba ukiniti dva muzeja, od katerih je bil eden ustanovljen leta 1948 (takrat še kot Muzej narodne osvoboditve), drugi pa (šele!) v času zadnje Janševe vlade. Šlo je za čisti pravniški trik in izraz vrednotne usmeritve vlade, saj ni skrivnost, da so stranke, ki sedaj sestavljajo koalicijo, že ves čas nasprotovale ustanavljanju muzeja, češ da gre za nepotreben in politično motiviran projekt. Že bežen pregled napovedane transformacije dveh nekdanjih muzejev v novega pa kaže, da je šlo sedanji vladi predvsem za izbris Muzeja slovenske osamosvojitve, saj se bo ta preselil v prostore že sedaj pretesnega Cekinovega gradu (Tivoli). Hkrati pa se je vlada znebila tudi dveh direktorjev. To seveda še ni vse. 9. februarja je vlada v svet javnega zavoda Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije imenovala štiri predstavnike ustanovitelja za mandatno dobo štirih let, in sicer od ustanovitvene seje sveta zavoda in z možnostjo vnovičnega imenovanja. Imenovala je Manco Grgić Renko (nekdanjo partnerico Luke Mesca), Blaža Vurnika, razvpito nekdanji direktorico Agencije za knjigo Renato Zamida in Marka Srako. Svet zavoda sicer sestavlja pet članov. Poleg štirih predstavnikov ustanovitelja, ki jih na predlog ministra imenuje vlada, še predstavnika delavcev muzeja, ki ga iz svojih vrst izvolijo zaposleni v zavodu. Imenovanja za strokovni svet muzeja, ki ga sestavlja šest članov, še potekajo. Dva člana izvolijo zaposleni, po enega pa imenujejo Kulturniška zbornica Slovenije, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Inštitut za novejšo zgodovino in Skupnost muzejev Slovenije.
Imenovanje vsaj dveh spornih oseb v svet zavoda je seveda le ena plat ustanavljanje novega muzeja. In če se ne bi sredi prejšnjega tedna oglasila stroka, verjetno slovenska javnost sploh ne bi vedela, da za združevanjem dveh muzejev ni mogoče najti dobrih namenov, pač pa gre za povsem objestno lomastenje Golobove vlade po muzejih. Številni zaposleni v muzejih so na to že javno opozorili, saj jih o tem nihče ni nič vprašal ali se z njimi posvetoval. A takšnega početja smo že vajeni tudi pri odnosu do stroke. Spomnimo, da se je tranzicijska levica doslej pri opravičevanju svojih dejanj velikokrat sklicevala na stroko, sedaj jo je povsem poteptala. Na to je opozoril tudi predsednik Združenja VSO Alojz Peterle, ki se je oglasil prek videozveze na tiskovni konferenci pretekli teden v Ljubljani v prostorih Muzeja VSO. Peterle je tudi napovedal sestanek predsedstva VSO, ki bo sprejel potrebne ukrepe.
Vlada je povozila stroko
V nadaljevanju tiskovne konference so govorili trije predstavniki stroke in doktorji znanosti: arheologinja in muzeologinja Verena Vidrih Perko, muzejski kustos za področje prve svetovne vojne Marko Štepec in umetnostna zgodovinarka Jelka Pirkovič. Kot so opozorili vsi trije predstavniki stroke, ima vsak muzej svojo javnost, ki jo nagovarja. Vsak muzej tudi odgovarja na neke potrebe. V tujini so muzeji odlično obiskovani prav zato, ker odgovarjajo na potrebe javnosti, pri nas glede tega capljamo precej daleč za razvitimi državami. V razviti Evropi namreč obstajajo številni muzeji, ki spodbujajo razvoj nacionalne ter državniške identitete in so tudi prostor izmenjevanja pogledov na določene zgodovinske dogodke ter dejavniki promocije vrednot miru. Muzej slovenske osamosvojitve je bil zamišljen tako, da bi imel na koncu dva »izhoda«, eden bi vodil na pot samostojne Slovenije, drugi pa »nazaj v Jugoslavijo« – seveda ob dejstvu, da bi šlo za sodobno zamišljen muzej z video- in avdioposnetki pričevanj. S tem je politično povsem odprt tudi do tistih, ki so osamosvojitvi nasprotovali, še vedno pa nas usmerja k skupnim ciljem in odpira dialog, je spomnila Vidrih Perkova. Ob tem je zanimivo opozorilo nekdanje vršilke dolžnosti direktorata za kulturno dediščino Jelke Pirkovič: muzeje so najprej ustanavljali meceni, stanovi, nato država in še kasneje nevladne organizacije. Težava pa je, da so bili v dosedanjih muzejih obiskovalci povsem pasivni prejemniki informacij, sedaj pa se to spreminja. Od osamosvojitve do ustanovitve Muzeja slovenske osamosvojitve je država ustanovila samo dva muzeja. Prvi je Muzej krščanstva (leta 2006, v času prve Janševe vlade), kar je močno razburilo tranzicijsko levico, kasneje, pod ministrico za kulturo Majdo Širca, pa Muzej arhitekture, ki ni sprožil nobenih političnih pripomb. Nobenega muzeja pa država ni ukinila – do sedaj. Vsi dosedanji muzeji pri nas niso zaznali osamosvojitve kot nekega epohalnega dogodka, zato ob tridesetletnici samostojnosti razen Muzeja novejše zgodovine Slovenije in Parka vojaške zgodovine v Pivki niso sodelovali v procesu promocije osamosvojitve.
Muzeji prepuščeni politični samovolji
Kot je opozoril Marko Štepec, ki se specialno ukvarja s področjem prve svetovne vojne, je bilo prav to obdobje do leta 1990 praktično zanemarjeno, šele potem so začeli pridobivati zbirke muzejskih eksponatov. A česar ne prištejejo v dediščino, ne obstaja. Zato smo šele v času po osamosvojitvi Slovenije dobili prave zbirke predmetov in pričevanj iz prve svetovne vojne, to področje pa sedaj zelo uspešno pokriva Kobariški muzej, ki zelo uspešno kandidira na razpisih in je tudi prejemnik številnih nagrad. Spomnil je, da je bilo doslej v Muzeju novejše zgodovine shranjenih kar tri milijone fotografij iz minulega obdobja, tudi osamosvojitvenega, v samem dosedanjem Muzeju novejše zgodovine Slovenije pa jih je bilo razstavljenih kvečjemu dvajset. Pojasnil je tudi, da je imel Muzej slovenske osamosvojitve v svojem konceptu v ospredju vprašanja državnosti, identitete, demokracije, v dosedanjem Muzeju novejše zgodovine Slovenije pa kljub njegovemu dolgoletnemu delu in zbiranju nimajo niti prostorskih niti zaposlitvenih možnosti za kaj takega. Kritičen je bil tudi do dejstva, da ni bilo nobenih vsebinskih, finančnih in prostorskih analiz o usodi muzejev in da v to niso bili vključeni zaposleni v muzejih in njihovi upravni organi, kar »zelo ustreza pojmu samovolje, avtoritarno«. Sam tudi pogreša muzejski zakon, ki bi definiral strokovno javnost.
Na vprašanje avtorja teh vrstic glede razstave »Temna stran meseca« pred 25 leti je dejal, da je takrat prišlo do kritik razstave »Slovenci v dvajsetem stoletju«, potem pa je Muzej novejše zgodovine predlagal Dragu Jančarju nekakšno dopolnitev razstave. Jančar je izziv skupaj s sodelavci sprejel. Na vprašanje, ali je mogoče, da bi sedaj, ko je vlada dejansko ukinila osamosvojitveni muzej, novega ustanovila kakšna nevladna organizacija, pa Verena Perko meni, da bi bilo to celo nujno, saj je vsak dan brez tega muzeja izgubljeni čas, zgodovinski spomin se polagoma briše. Sama je v tem trenutku naklonjena edino realni rešitvi, da bi rešitev za Muzej slovenske osamosvojitve našli tudi v obliki zasebne ustanove, morda po vzoru Kobariškega muzeja, je še opozorila na pomen časa, »saj je ta, ki bo minil brez muzeja, lahko tudi usoden«, saj »stvari izginjajo, ljudje umirajo«. In »treba je poiskati prostor, ljudi, ki si tega muzeja želijo; če ga Ljubljana ne želi, nič hudega, saj so prostori, ki so odigrali pomembnejšo vlogo v času osamosvajanja«, je še dejala. Seveda pa obstaja tudi nevarnost, da bi nasprotniki to uporabili kot argument, češ, poglejte jih, imamo prav, oni so privatizirali osamosvojitev. No, to je očitek, ki se pojavlja že ves čas in morda prav v tem grmu tiči zajec: gremiji tranzicijske levice se namreč zavedajo, da se lahko pojavi zaseben zavod, ki bi pokril to vrzel, in bi s tem pokazali nanj, da gre pri osamosvojitvi samo za nekakšno zaslugarstvo. To pa je samo dokaz več, s kakšnim motivom Golobova vlada lomasti po muzejih.
In če torej drži, da je imel Muzej novejše zgodovine Slovenije že doslej zelo omejene prostorske možnosti in da Golobova vlada očitno ne namerava iskati novih prostorskih zmožnosti za novi združeni Muzej novejše in sodobne zgodovine, je jasno, da gre za maščevalen politični obračun in nasilje nad temelji te države.
