Kapitulacija Jugoslavije leta 1941 in posledice

Piše: dr. Tomaž Kladnik

Ugoden potek vojaških dogodkov ob njeni fronti je vodil nemško drugo armado, da je ponudila svojo pomoč italijanski drugi armadi, ki bila na položajih ob zahodni meji Jugoslavije.

Zgodaj zjutraj 11. aprila so bili Nemci obveščeni, da bodo italijanski V., VI. in XI. korpus pripravljeni na napad proti 12. uri.

Italijanske in madžarske operacije

Da bi pospešili italijanski napredek in obkroževanje sil Jugoslovanske sedme armade v ljubljanski kotlini, naj bi bil nemški XLIX. gorski korpus izvajal posamezne napade na severu, medtem ko naj bi 14. tankovska divizija prerezala sovražno pot umika. Kot pripravljalni korak je nemško letalstvo napadlo jugoslovanske kolone in koncentracije enot na območju Ljubljane. Italijani so napad začeli 11. 4. ob 12. uri s topniškim obstreljevanjem prometnic Vrhnika–Ljubljana, Velike Bloke–Velike Lašče, Prezid–Čabar ter mest Škofja Loka, Grosuplje, Kočevje in Delnice. Na severnem delu fronte je hitra kolona, potem ko je prek Mojstrane zasedla Jesenice, po dolini Save napredovala proti vzhodu. Enote XI. korpusa so do večera, »potem ko so onesposobile živ nasprotnikov ogenj«, prispele v Gornji Logatec. Divizija »Re« je zasedla dolino Žiri, čez noč pa se je ustavila v Št. Joštu in Horjulu. Divizija »Isonzo« pa je, potem ko je premagala nasprotnikove prepreke in prekinitve njenega napredovanja, napredovala skozi Vrhniko, ob 17.30 pa je 11. besalierijski polk in skupina eskadronov hitrih tankov prišla v Ljubljano. Tako so italijanske sile, ko so končno začele z napadom, naletele na majhen odpor Jugoslovanov, ki so se poskušali umakniti proti jugovzhodu. Vdale so se celotne divizije. Okoli 30.000 pripadnikov jugoslovanskih enot, koncentriranih v bližini Delnic, pa je čakalo, da se vda Italijanom, ki so se premikali proti jugovzhodu v smeri dalmatinske obale. 12. aprila so se deli 14. oklepne divizije povezali z Italijani pri Vrbovskem. Meja med nemško in italijansko drugo armado je bila določena z mejo Grintovec–Litija–Novo mesto in nato železniška proga Novo mesto−Slunj–Bihać−Livno ter ozemlje južno od Save. Okupacija ozemlja zahodno od te črte je bila dodeljena Italijanom. Vendar so bile za zdaj nemške enote na skrajnem desnem krilu XLIX. gorskega korpusa pooblaščene za delovanje na italijanskem območju.

Enajstega aprila so madžarske enote prečkale jugoslovansko mejo severno od Osijeka in pri Subotici. Naslednji dan so Madžari prodirali proti umikajoči se prvi jugoslovanski armadi in zasedli območje med Donavo in Tiso, pri čemer skoraj niso naleteli na odpor.

Na poti h kapitulaciji

Po razpadu mejnega obrambnega sistema in padcu Beograda so jugoslovanski vojaški vodje načrtovali umik enot v hribovito notranjost države, kjer so nameravali organizirati dolgotrajni odpor. V ta namen so nadrejeni jugoslovansko kraljevo vojsko poskušali vsaj na papirju, z ukazi, reorganizirati in enote kar se da urejeno premestiti v notranjost države, kjer bi organizirali obrambo. Tako v ukazu z dne 11. 4. 1941 štab vrhovnega poveljstva, ki se je nameraval umakniti v bližino Sarajeva, odreja enotam pod svojim poveljstvom nove lokacije in naloge v notranjosti države. 13. aprila pa je vrhovno poveljstvo izdalo direktivo in nato ukaze podrejenim enotam o umiku in hkratni postavitvi odločne obrambne črte na liniji reka Bojana–Komovi–Durmitor–Prenj–Neretva, na kateri bi pričakali pomoč zaveznikov. Vendar direktiva in na njej sloneči ukazi niso imeli realne podlage, ki bi odražala stanje na bojišču. Večina jugoslovanskih armad je bila v razsulu in o frontah kot bojiščih sploh ni bilo mogoče več govoriti, saj po bliskovitem prodoru nemških sil z vzhoda fronte v Makedoniji ni bilo več. Prva skupina armad in primorska armada sta razpadli, druga skupina armad pa se je umaknila z desne strani reke Save. S tem je bil nemškim silam omogočen hitri in koncentrični prodor z vzhoda, severa in severozahoda, medtem ko je bil cilj prodiranje italijanske 2. armade vzdolž jadranske obale in ofenziva italijanskih sil iz smeri Skadra onemogočiti umik jugoslovanskih sil proti Jadranskemu morju.

Popolnoma seznanjen z jugoslovansko namero se je general von Weichs, poveljnik druge nemške armade, odločil za začetek in ohranjanje odločnega zasledovanja sovražnih sil, ki so se umikale v splošni smeri Sarajeva. Pri tem je bilo za nemški generalštab bistveno, da se jugoslovanska operacija konča čim prej, saj so morali svoje motorizirane in oklepne divizije z jugoslovanskega bojišča izvleči in prerazporediti ter preurediti za rusko kampanjo. Druga armada je reorganizirala svoje sile v dve ločeni zasledovani skupini s ciljem stika obeh v Sarajevu. Glede na brezupnost vojaškega položaja se je jugoslovansko vojaško poveljstvo odločilo zaprositi za premirje in pooblastilo poveljnike armadnih skupin in armad, da odpošljejo pogajalce o premirju na nemško poveljstvo znotraj svojih sektorjev. Vendar so nemški poveljniki takšne zahteve zavrnili, saj je bil pogoj za pogajanja le brezpogojna vdaja celotne jugoslovanske vojske. Z nemške strani je nato prenehanje sovražnosti in predajo jugoslovanskih sil 17. aprila z veljavnostjo 18. aprila ob 12. uri, podpisal poveljnik druge armade general von Weichs, z italijanske italijanski vojaški predstavnik v Beogradu, Madžare pa je zastopal častnik za zvezo, ki pa dokumenta ni podpisal, saj Madžarska tehnično »ni bila v vojni z Jugoslavijo«. V imenu Jugoslavije sta kapitulacijo podpisala zunanji minister Cincar-Marković in načelnik operativnega oddelka štaba vrhovnega poveljstva jugoslovanske vojske general Radivoje Janković. Ob tem sta oba jugoslovanska predstavnika dejala, da jugoslovanska vlada praktično ne obstaja več in da je Simovićeva vlada, preden je pobegnila, vsa pooblastila predala generalu Danilu Kalafatoviću, ki je na podlagi tega pooblastila opravljal dolžnosti vlade.

Vzroki za tako hiter poraz

Jugoslovansko vojaško vodstvo je lahko kot odziv na vojaški udar z gotovostjo pričakovalo nemško oboroženo posredovanje, o čemer je pričala tudi vse večja koncentracija nemških sil v Bolgariji. Prav tako je bilo iz nemških vojaških operacij letih 1939 in 1940 jasno, da nemške operacije temeljijo na hitrem in usklajenem sodelovanju letalstva in oklepnih sil. Zato jugoslovanska zamisel o popolni ustavitvi takšne vojaške sile, ki je bila v premoči tako v živi vojaški sili kot v opremi, vse prej kot preprosta. Vendar bi, kolikor bi zgostili obrambne položaje, lahko pridobili prepotreben čas, da bi jim lahko njihove nove zavezniške sile priskočile na pomoč. 1. aprila je sicer bil v Beogradu general sir John Dill, načelnik britanskega imperialnega generalštaba, kjer se je na tajnem sestanku sešel s predsednikom ministrskega sveta Jugoslavije generalom Dušanom Simovićem. Med pogovori z jugoslovanskimi voditelji pa je ugotavljal zmedo in neodločnost.

Posledice 2. svetovne vojne v Sloveniji

Nemške okupacijske sile so zasedeno slovensko ozemlje razdelile v skladu s Hitlerjevo začasno direktivo. Območje Štajerske, ki je obsegalo ozemlje nekdanje pokrajine Štajerske, povečano proti jugu za okoli 90 kilometrov širok in 10 do 15 kilometrov globok pas, je bilo priključeno avstrijski, nemški pokrajini Štajerski. Območje Gorenjske, to je severni del Kranjske, z mejo južno od Save in severno do Ljubljane, pa Koroški. Upravljanje z obema je vojaška uprava predala »Gaulajterjema«. Oblast na ozemlju, ki so ga zasedle italijanske enote, je Italiji predalo nemško ministrstvo za zunanje zadeve. Prekmurje in ozemlje med Muro in Dravo pa je bilo po »zgodovinski« mejni črti izročeno Madžarski.

Vsaka vojna ne glede na njeno obliko predpostavlja doseganje določenega političnega cilja s silo, s tem da z oboroženim delovanjem upočasni oziroma ustavi nasprotnika. Nacionalni politični cilji se po navadi ne morejo vsi rešiti samo z vojno oziroma eno vojno. Zato se morajo cilji, ki se hočejo doseči s pomočjo vojne, postaviti tako, da bodo ti v skladu z možnostmi, pri katerih pa vsekakor igra odločilno vlogo moč nasprotnika. Tako je treba v vsakem konkretnem primeru pravilno oceniti, katere cilje je v danih okoliščinah mogoče uresničiti in katerih ne. Razkosanje Jugoslavije in vnovično razkosanje slovenskega nacionalnega ozemlja s strani fašističnih in nacionalsocialističnih režimov sta imela za cilj uničenje slovenskega naroda. Ob nevarnosti, da slovenski narod izgine iz zgodovine oziroma da tako kot mnogi narodi pred njim postane samo zgodovinski spomin, sta se v teoriji in praksi na Slovenskem oblikovala dva tabora, ki sta si v vsem svojem razmahu stala nasproti predvsem v tako imenovani Ljubljanski pokrajini, ki so jo okupirali Italijani. Tabor okrog Komunistične partije Slovenije (KPS) oziroma Osvobodilne fronte (OF) je zagovarjal takojšen oborožen boj proti okupatorju in bil s tem v neposrednem konfliktu s taborom slovenskega meščanskega vodstva, ki je zagovarjal postopno ilegalno organiziranje in čakanje na končni ugodni trenutek. Nasprotja med taboroma pa so postajala vse bolj ideološka oziroma razredna pa tudi človeška in civilizacijska. Ta nasprotja so se poglobila predvsem po Dolomitski izjavi pozimi leta 1943, ko je s prevlado KPS v OF postajalo vse bolj jasno, da se v okviru narodnoosvobodilnega gibanja izvaja tudi revolucija. Nasprotna, meščanska stran je v svoji propagandi izrabljala poudarjanje revolucije kot edinega cilja narodnoosvobodilnega gibanja ter da je boj proti okupatorju le sredstvo za dosego tega cilja, zato je bila reakcija vodilnih meščanskih sil na tako perspektivo samo obramba pred komunizmom. Prevladal je občutek ogroženosti in odločenost, da je treba partizansko gibanje oslabiti, nevtralizirati oziroma uničiti. Okupator je to neenotnost samo izkoristil.

Obdobje med drugo svetovno vojno je bilo na Slovenskem večplastno in protislovno. Opredelimo  ga lahko z med seboj prepletenimi in protislovnimi pojmi: okupacija, osvobodilni boj, revolucija, kontrarevolucija, državljanska vojna, kolaboracija. Svojevrstni odgovor na medvojni razkol in nasploh na vojno dogajanje so bili skrivači, tisti torej, ki so se izogibali opredelitvi in odhodu v vojaške enote, sicer povečini zaradi povsem osebnih razlogov pa tudi zaradi nestrinjanja z državljansko vojno. Prav tako kot preživetje naroda je bilo med vojno namreč pomembno preživetje ljudi, saj so morali posamezniki skrbeti tudi za vsakdanji kruh na delovnem mestu, četudi je to neposredno koristilo okupatorju. Zato celotnega dogajanja med vojno ni mogoče zreducirati samo na vojaški in politični spopad, ki je zaobjel le manjši del prebivalstva, posledice pa je tako ali drugače čutila vsaka slovenska družina. Še posebej pa to velja za leto 1945, ko so vsa nasprotja dosegla vrhunec. Druga svetovna vojna, ki je bila po značaju totalna vojna, ki je največkrat izbrisala navidezno mejo med bojiščem in zaledjem, je v svoje dogajanje kot še nobena vojna v zgodovini človeštva do tedaj množično zajela civilno prebivalstvo, ki je tako postalo največja žrtev vojne.

Posledice druge svetovne vojne na Slovenskem so bile oziroma so še dvoumne. Slovenski narod in tedanja Jugoslavija sta bila ob koncu vojne na strani protihitlerjevske koalicije, na strani zmagovalcev torej. Kljub drugačnim in večjim pričakovanjem so se z nastankom slovenske države kot federalne enote v Jugoslaviji in s priključitvijo Primorske v glavnem uresničili nacionalni cilji. Po drugi strani pa je konec vojne dejansko pomenil osvoboditev le za del slovenskega naroda, za tistega, ki je bil v državljanski vojni na zmagoviti strani. Predvsem  pa se s koncem vojne ni končana totalitarna vladavina. Le ta resda ni bila več okupatorjeva, prav tako ni bila vsiljena s sovjetskimi tanki, kot se je to zgodilo drugje v Vzhodni Evropi, bila je domača in tako o popolni svobodi po osvoboditvi ne moremo govoriti. Na to, svobodo v pravem pomenu besede, smo čakali še skoraj pol stoletja.

Druga svetovna vojna na Slovenskem je potekala najprej kot kratkotrajna vojaška operacija, potem kot okupacija z aneksijami slovenskega ozemlja okupatorskim državam, ves čas pa so potekali tudi obsežen politični in oborožen odpor gverilskega tipa, spopad med narodnoosvobodilnim gibanjem in njemu nasprotujočimi domačimi formacijami ter občasne večje vojaške operacije okupatorjev in osvobodilnega gibanja. Civilno prebivalstvo, tudi tisto, ki sploh ni sodelovalo v odporniških strukturah ali protipartizanskih organizacijah, pa je bilo žrtev množičnih in raznovrstnih oblik nasilja.

Raziskavi Javne agencije RS za raziskovalno dejavnost in Inštituta za novejšo zgodovino prikazujeta naslednjo sliko povzročiteljev slovenskih vojnih in povojnih žrtev:

Radikalni obračun v Sloveniji

In za konec vprašanje s poskusom odgovora. Zakaj je v Sloveniji prišlo do tako radikalnega obračuna z domačimi nasprotniki, ki nima primerjavejev Evropi? Od 13.300 vrnjenih in ujetih naj bi jih bilo pobitih 11.750. Drugim ujetnikom in zapornikom so sodila vojaška sodišča, obsojeni na zaporne kazni so bili v večini izpuščeni ob amnestiji, nekatere pa so oblasti hranile za različne procese. Med njimi so bili tudi domobranski častniki; tako sta bila na primer vodilna domobranska častnika Ernest Peterlin in Ladislav Križ, ki ju je Gestapo zaradi sodelovanja z zahodnimi zavezniki poslal v Dachau, po vojni prisilno vrnjena v Ljubljano, obsojena na smrt, na drugi strani pa Maks Kunstelj, poveljnik domobranskega bataljona in polka Slovenske narodne vojske, ki mu je uspelo pobegniti iz transporta in so ga jeseni znova ujeli pri Litiji, na eno leto zapora. Do tega je lahko prišlo samo v ozračju razrednega in ideološkega sovraštva, v razmerah pristne revolucije, po koncu državljanske vojne torej. Državljanske vojne, ki se je dogajala v razmerah sovražne okupacije in svetovne vojne.

Čeprav nasprotujoči si strani vojne nista poimenovali državljanska, sta živeli in delovali z njo in državljanske vojne se že od nekdaj končujejo v krvi. Pri obračunu z vrnjenimi domobranci in pri vseh drugih obračunih je šlo predvsem za radikalno odstranitev dejanskih, potencialnih ali namišljenih nasprotnikov, za preprosto rešitev, ki ni predvidevala oziroma zahtevala ugotavljanja individualne krivde in tudi ne sodnih postopkov, je pa vsem drugim nagnala strah v kosti in s tem pripomogla k utrditvi komunistične diktature, ali kot je zapisal Robert Petkovšek: »Ni mogoče zanikati etične motiviranosti komunistične ideologije. Cilji, ki jih je imela pred seboj, so bili etični – ustvarjenje boljšega človeka in boljše družbe. A ciljev, ki jih je hotel doseči, komunizem ni uresničeval etično in jih tudi ni mislil etično dosledno. Temeljno protislovje komunizma je v prepričanju, da je mogoče etične cilje uresničevati neetično, z nasiljem. S tem se je komunistična morala ločila od tradicionalne skupne morale. Misel, da je etične ideale dovoljeno dosegati neetično, razvrednoti etične ideale v samem temelju in jih – kakor se to kaže v komunizmu – spremeni v nekaj demoničnega in monstruoznega, kar v podobi dobrega prinaša zlo. O tem govori pregovor, ki se v latinščini glasi Corruptio opti mi pessima in sporoča, da je najslabše takrat, ko se spridi najboljše.«