Piše: Dr. Andreja Valič Zver
Pred začetkom šolskega leta smo Pučnikov evropski večer posvetili stanju in izzivom, ki so pred slovenskim šolstvom. Oblikovali smo ga kot skupno srečanje Odbora za izobraževanje, znanost in šport pri Strokovnem svetu SDS in Inštituta dr. Jožeta Pučnika. K sodelovanju smo povabili Milana Zvera, nekdanjega ministra za šolstvo in šport v mandatu 2004–2008 in evropskega poslanca, Alenko Helbl, podpredsednico Odbora DZ RS za izobraževanje, znanost in mladino in nekdanjo profesorico, ter Mojco Škrinjar, nekdanjo državno sekretarko na ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, poslanko v DZ, profesorico in ravnateljico.
Ugotavljali smo, da se svet pred našimi očmi radikalno spreminja, a da izobraževalni proces temu ne sledi in spremembe neustrezno razlaga. Ključno vprašanje je, ali ustrezno opolnomoči posameznika, da bi se soočil z njimi. Ugotovimo lahko, da gre za zastoj slovenskega izobraževanja. V času, ko lahko umetna inteligenca ponudi vrsto odgovorov na vsako vprašanje, izobraževalni sistem še marsikdaj deluje po inerciji, v slogu pouka iz časa Marije Terezije – kombinacija vprašanj in naučenih odgovorov. Toda danes je izziv najprej postaviti pravo vprašanje in odkriti problem. V posamezniku je treba odkriti ustvarjalnega duha in ga hkrati vzgajati za etično delovanje.
Slovenskemu šolskemu sistemu je po ponesrečeni Gabrovi reformi, ki je največ koristi prinesla predvsem založnikom, uspelo v času desnosredinskih vlad vendarle postaviti nekaj zdravih temeljev. Žal pa so leve vlade te grdo načele. Tako je npr. v mandatu 2004−2008 desnosredinski koaliciji uspelo v zakonodajo umestiti področje etike, nacionalne zavesti in domovinske vzgoje. Toda če se tega ne izvaja, je vse le mrtva črka na papirju. Spomnimo, da je po menjavi oblasti leta 2008 tedanji novi šolski minister Igor Lukšič že prvi dan ukazal po šolskem ministrstvu razobesiti plakate s stisnjeno pestjo, nato pa močno promoviral projekt, ki je slavil OF in podobne »narodnoosvobodilne« vrednote. Zelo vprašljivi revolucionarni projekti so si sledili tudi v mandatu ministra Jerneja Pikala, ki se je »odlikoval« po boju proti ustavno zagotovljenemu stoodstotnemu financiranju zasebnih (zlasti katoliških) šol. Še danes je zato slovensko šolstvo najbolj podržavljeno v primerjavi z drugimi evropskimi državami.
V mandatu 2004–2008 je potekala prenova kurikula, ki je conditio sine qua non za sodoben izobraževalni proces. Med drugim je bila v učni načrt za zgodovino kljub nasprotovanju nekaterih »repetovskih« profesorskih korifej uvrščena tema o slovenski osamosvojitvi. Takratni minister je med drugim ukazal izobešanje slovenske zastave pred šolami. O prenovah in graditvi šol, vrtcev in športnih objektov v tistem mandatu bi lahko napisali debele knjige.
Po letih levo liberalnega in levičarskega lomastenja po slovenskem šolskem polju dandanes spremljamo ministrovanje »no name« ministra, ki nam skupaj s svojo falango uradnikov in institucij na letnem srečanju na Brdu obljublja začetek prenove hudo utrujenega šolstva tja nekje do leta 2026! Nekompetentna ekipa se po dveh letih vladanja šele spoznava s problemi slovenskega šolstva in za prmej obljublja, da bo pripravila rešitve in začela s kurikularno prenovo. Slovenski šolski sistem bo torej doživel rekord – to je 18 let brez posodabljanja kurikulov. To je kulturni genocid, ki ga doživljajo generacije slovenskih šolarjev, pa tudi njihovi starši in širše družbeno okolje. Ob vse večjem številu uradnikov in institucij, ki delujejo na področju izobraževanja, se množi birokracija, odnosi se krhajo, vse več je nasilja v šolah, na socialnih omrežjih zaznavamo vse več nekritičnih izjav, ki sledijo neznanstvenim idejam in šarlatanom. Slovenski učenci in učitelji so po raziskavah v okviru OECD med najbolj obremenjenimi, po uspešnosti pa v primerjavi z drugimi vse bolj tonemo. Ogromno je izgorelosti, učiteljev pa po dolgem času močno primanjkuje. Zlasti v srednjih šolah je zaznavna nizka motivacija dijakov. Upadajo njihova uspešnost, bralna, matematična in naravoslovna pismenost. Vdor ideologije »gender« in paradigme LGBTIQ vse bolj vznemirja starše, ki jih skrbita tovrstna indoktrinacija in propaganda. Kam to vodi, nam nazorno pokaže »izum« francoskih birokratov, ki so odločili, da morata biti na šolskih obrazcih in v šolah izraza »oče« in »mati« zamenjana s »starš 1« in »starš 2«. Našo pot v tej smeri moramo preprečiti.
Ne pozabimo, da je slovenski narod oblikovala in ohranjala kultura, jezik in šola. Strel v koleno bi bil, če šolstvo prepustimo ljudem, ki jim samostojna in svobodna Slovenija ni bila nikoli intimna opcija!
