Piše: Anamarija Novak
Parlamentarna preiskovalna komisija, ki naj bi preiskovala domnevno nezakonito financiranje političnih strank in propagando v medijih, se je pod vodstvom Tamare Vonta iz Gibanja Svoboda sprevrgla v orodje brutalnega političnega obračunavanja.
Potem ko je bilo jasno, da je bila zoper poslanko vladajoče stranke in predsednico parlamentarne preiskovalne komisije Tamaro Vonta na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani vložena kazenska ovadba, vam podrobnejše razkrivamo vsebino tega dokumenta, ki razgalja enega najresnejših primerov zlorabe državnih institucij v samostojni Sloveniji. Ovadba, ki jo je vložil Boris Tomašič v imenu družbe Nova hiša d.o.o., v okviru katere deluje tudi Nova24TV, utemeljuje sum dveh kaznivih dejanj, in sicer zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena kazenskega zakonika ter izdaje ter neupravičene pridobitve poslovne skrivnosti po prvem odstavku 236. člena istega zakonika.
Utemeljen sum kaznivega dejanja
Iz dokumenta izhaja, da obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je Tamara Vonta kot uradna oseba – poslanka državnega zbora in predsednica parlamentarne preiskovalne komisije – zlorabila svoj položaj in hudo prestopila meje pooblastil, ki jih ima predsednica take komisije. V središču ovadbe je dejstvo, da so bili podatki, ki jih je Vonta uporabila in razkrila na seji 11. decembra 2024, nezakonito pridobljeni že v osnovi. Ti podatki izvirajo iz zahteve, ki jo je 4. oktobra 2023 na Finančno upravo Republike Slovenije naslovila takratna predsednica komisije Mojca Šetinc Pašek. Zahteva ni bila omejena na časovno obdobje, ki ga določa akt o odreditvi parlamentarne preiskave, temveč je bila povsem časovno neomejena. Takšen poseg v davčno tajnost in poslovne skrivnosti zasebnega subjekta brez ustrezne zakonske podlage je po oceni ovadbe nezakonit. Parlamentarna preiskovalna komisija nima pravice do neomejenega vpogleda v zaupne podatke zunaj natančno določenega predmeta in obdobja preiskave. Prav to je v ovadbi izrecno poudarjeno – do takšnega vpogleda komisija brez omenjenega ravnanja ne bi bila upravičena, saj za poseg v varovane podatke ni obstajala ustrezna zakonska podlaga. Tamara Vonta je kljub temu te podatke nezakonito uporabila in jih javno razkrila med zaslišanjem Borisa Tomašiča, čeprav je kot predsednica komisije vedela, da podatki niso bili pridobljeni skladno z zakonom in da komisija zanje nima pravne podlage. Na zaslišanju je zastavljala vprašanja, ki nimajo nobene zveze z zakonsko določenim predmetom preiskave – nezakonitim financiranjem političnih strank in propagando v medijih. Namesto tega so se vprašanja nanašala izključno na poslovne odnose, komercialne pogodbe in finančne transakcije naznanitelja z zasebnimi tretjimi osebami. Med njimi so bila denimo vprašanja, ali je Tomašiču znano ime Belfry, zakaj bi določena podjetja oglaševala pri njem, ali je Ripost oglaševal pri njih, zakaj je Nova hiša od ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano prejela 24.300 evrov in ali mu je poznana družba Triforce Ventures oziroma Benchers ter v kakšni obliki je potekalo sodelovanje s to družbo. Tomašič je v več primerih izrecno opozoril, da gre za poslovne skrivnosti naznanitelja, da zastavljanje takšnih vprašanj predstavlja zlorabo položaja predsednice komisije in da zato ne bo odgovarjal. Vonta pa je kljub temu vztrajala, nadaljevala z zastavljanjem vprašanj s področja poslovnih skrivnosti in jih še naprej razkrivala pred javnostjo.
Orodje za politično obračunavanje
Ovadba poudarja, da je s tem poslovne skrivnosti in davčno-finančne podatke naznanitelja Vonta uporabila protipravno in z zlorabo uradnega položaja predsednice preiskovalne komisije, vse z namenom, da bi obračunala s političnimi nasprotniki, neupravičeno posredovala podatke v javnost in s tem naznanitelju povzročila škodo v obliki posega v njegov ugled, poslovni interes in dobro ime. Glede na funkcijo predsednice komisije se je Vonta prav gotovo zavedala, da je njeno ravnanje v nasprotju s pravom, prepovedano in kaznivo. Dokument ugotavlja, da je ravnala v krivdni obliki direktnega naklepa – zavedala se je svojega dejanja in ga hotela storiti. Posebej zaskrbljujoče pa je, da ovadba ne govori o osamljenem incidentu, temveč o kontinuirani in sistematični zlorabi instituta parlamentarne preiskave. Že nekdanja predsednica Mojca Šetinc Pašek je javno in nedvoumno opozarjala na resne nepravilnosti pri delu komisije, zlasti glede nezakonitega ravnanja z zaupno dokumentacijo in prekoračevanja pooblastil. Opozorila je, da se parlamentarna preiskovalna komisija uporablja v nasprotju s svojim zakonskim namenom – kot orodje za politično obračunavanje s političnimi nasprotniki namesto za ugotovitev in oceno dejanskega stanja. »Lahko rečem, zato ker sem jo vodila sama, je bila namenjena temu, da se pač na nek način obračuna s političnim nasprotnikom – stranko SDS /…/. V vsakem primeru so parlamentarne preiskovalne komisije seveda najprej namenjene nekemu političnemu šovu … To je pač del te, bom rekla, neke vrste politične arene političnega cirkusa,« je javno priznala Šetinc Paškova.
Javna diskreditacija Tomašiča
Naznanitelj je na enake nepravilnosti opozarjal že v prej vloženi kazenski ovadbi zoper Šetinc Paškovo. To jasno kaže, da ne gre za naključna ali osamljena ravnanja, temveč za vzorec, ki se je nadaljeval tudi po zamenjavi predsednice komisije. V skladu s petnajstim členom zakona o parlamentarni preiskavi je predsednica komisije namreč zavezana k varovanju tajnosti podatkov, s katerimi se seznani pri opravljanju svojih nalog. Poslovno tajnost se sme razkriti zgolj s pooblastilom prizadete osebe, tožena pa tega pooblastila ni imela. Naloga parlamentarne preiskovalne komisije je po prvem členu zakona ugotovitev in ocena dejanskega stanja, ki lahko služi kot podlaga za odločanje državnega zbora o politični odgovornosti nosilcev javnih funkcij, za spremembo zakonodaje ali za druge odločitve iz ustavne pristojnosti DZ – nikakor pa ne neomejena preiskava zasebnih subjektov in javno razkrivanje njihovih poslovnih skrivnosti. Že sam nastop Tamare Vonta med zaslišanjem je po oceni ovadbe pokazal, da njen cilj ni bil ugotavljanje dejstev, temveč javna diskreditacija priče in obračun z naznaniteljem ter političnimi nasprotniki. Med drugim je izrekla besede, polne retorične ironije in vrednostne obremenjenosti: »Ja vi kar povejte, zato ker jaz vidim, da ste vi na vseh področjih resnično ekspert in bom z veseljem poslušala vse, od prava, ekonomije, delničarstva, pisanja, retorike in to, mislim, jaz moram priznat, res moram priznat, jaz take priče še nisem videla. In sem vam hvaležna, da ste prišli in nam odprli oči. Spregledali smo kot Esmeralda.« Ovadba to ocenjuje kot očitno in zavestno prekoračitev uradnih pooblastil ter zlorabo položaja z uporabo prisilne moči funkcije predsednice za osebno in politično diskreditacijo. Ta kazenska ovadba ni zgolj pravni spopad med medijsko hišo in poslanko – je namreč tudi dokaz, da je vladajoča koalicija pripravljena institut parlamentarne preiskave spremeniti v orožje za sistematično obračunavanje z opozicijo, kritičnimi mediji in posamezniki, ki si upajo razkriti njene metode. Če se take zlorabe ne ustavijo, potem parlamentarne preiskave ne moremo več imenovati demokratični institut. Postanejo orodje političnega pritiska in obračunavanja. Resnica bo na koncu prišla na dan – na sodišču. In zgodovina bo zapisala, kdo je branil pravno državo in kdo jo je poskušal uničiti.
