Piše: Tanja Brkić (Nova24tv)
Čas volitev se bliža, saj so aktualni vladi ostali le še štirje meseci do konca mandata; in medtem, ko imajo nekatere politične stranke že temeljito razdelane in pripravljene svoje programe, s katerimi bodo spomladi nastopile pred ljudstvom in jih poskušale z argumenti prepričati, da so najboljša izbira za naslednje državnozborsko obdobje (2022-2026), pa očitno večji del levih strank, zbranih v opoziciji pod imenom Koalicija ustavnega loka, še vedno brezvsebinsko tava in odšteva do konca tretje Janševe vlade, prepričana v svojo zmago. Če nekateri (konkretno SAB) na družbenih omrežjih odštevajo dneve ob fotografijah božičnih filmov, se tretji hvalijo s samoumevnimi stvarmi, ki ne morejo biti del programa neke stranke. Pa četudi je pohvalno že to, da so vsaj spisali nek program.
Glede na to, da je stranka SAB samozavestno že prevzela vedenje zmagovalca na prihodnjih volitvah in da vsakodnevno odšteva dneve do volitev oziroma do padca obstoječe vlade, bi pričakovali, da bo tako intenzivno pripravljala tudi svoj program in ljudem pokazala, zakaj se jim splača glas nameniti Alenki Bratušek. Za njihovo precej nenavadno strategijo objavljanja fotografij božičnih filmov na družbenih omrežjih se bržkone skriva Jernej Pavlič, generalni sekretar stranke. Nameram SABa se čudi tudi občinski svetnik Ilirske Bistrice Borut Rojc, ki je na Twitterju njihovo objavo komentiral takole: “Nič nimam proti filmu Sam doma, ampak ljudi na terenu #Konkretno zanima katere #Konkretne projekte lahko pričakujejo čez 120 dni. Od filma se ne da živet.”
Nič nimam proti filmu Sam doma, ampak ljudi na terenu #Konkretno zanima katere #Konkretne projekte lahko pričakujejo čez 120 dni. Od filma se ne da živet.@Konkretno_ ,@ALDEParty pic.twitter.com/eXY1TgWW9H
— Borut Rojc (@BorutRojc) December 25, 2021
Normalizacija
Spomnimo, stranka Konkretno je nastala okrog združitve SMCja Zdravka Počivalška in GASa Alojza Kovšce, gospodarski stranki pa se je pred kratkim priključil tudi Borut Rojc, nekdaj vidni član stranke Socialnih demokratov. Njihova pot se je začela razhajati že jeseni leta 2015 zaradi drugačnega pogleda na migrantsko problematiko, do razkola pa je prišlo v času tretje vlade Janeza Janše, ko je postalo jasno, da strake KUL zgolj želijo nazaj na oblast z “antijanšizmom”, čeprav ne ponujajo nobene konkretne alternative.
Zaverovani v svojo zmago na volitvah in ponovitev neučinkovite vlade pod vodstvom Marjana Šarca, ki se je med seboj skregala, preden je njihov vodja z odstopom celo pobegnil odgovornosti na predvečer začetka epidemije covida-19, so pozabili, da bo ljudi na volitvah zanimalo, kaj drugačnega tokrat ponujajo od tistega, kar smo že videli v letih 2018 in 2019, da bi jim namenili še eno priložnost vladati. Narod namreč poražencev ne bo nagradil še z enim mandatom zgolj zato, ker jim Janez Janša ni simpatičen. Njihov najpogosteje slišani programski element “vrnitve v normalnost” je zato precej vprašljiv.
Kakšno normalizacijo točno? V normalnost po meri levice oz. strank KUL? Normalizacijo, ki zanje pomeni vladanje, vrnitev istih kadrov na položaje in priklop istih ljudi nazaj na državne jasli? Pod Janševo vlado namreč, če odštejemo epidemijo covida-19 in z njo povezanimi ukrepi, s katerimi pa se sooča celoten svet, ljudje še vedno živijo normalno. Še vedno dobivajo svoje plače, pokojnine, socialne dodatke, nekateri so se celo zvišali. Država je glede državne pomoči v času epidemije med desetimi najbolj izdatnimi v Evropi, delodajalske organizacije odkrito priznavajo, da brez pomoči ne bi preživele.
Mediji svobodno praktično od prvega dne aktualne vlade čez njo udrihajo. Če smo čisto odkriti, v tako neprijazni medijski krajini ni delovala še nobena slovenska vlada. Tudi evropska ekspedicija pod vodstvom Sophie in’t Veld je ugotovila, da institucije v Sloveniji dobro delujejo. Resolucijo o Sloveniji so v Evropskem parlamentu izglasovali naknadno, politično, za njo stojijo leve stranke pod jasnimi usmeritvami Tanje Fajon in Socialnih demokratov.
Podcenjevanje slovenskih volivcev
Kakšna je torej normalnost, v katero se želijo vrniti SAB in druščina? Pogosti očitki so nedostojno komuniciranje z državljani in čivki na nekem socialnem omrežju. Četudi so včasih za vladne predstavnike res nepričakovano grobi in direktni, se lahko le vprašamo, kaj jim drugega preostane v tako neprijaznem medijskem okolju, kjer se o njihovih uspehih praktično ne poroča, kjer se umetno izvaža afere v tujino in obširno poroča o izjavah politično motiviranih predstavnikov Evropskega parlamenta, s katerimi se v tujini v resnici nihče ne ukvarja? Je prav očitati nedostojno komunikacijo vladnim predstavnikov v okolju, kjer se desnosredinski vladi odreka legitimnost, kjer se ne samo politike ampak kar kompletno desno volilno telo zmerja s fašisti in se celo poziva k temu, da jih je potrebno po volitvah nagnati?
Vrnitev v normalnost je res potrebna, tukaj ima SAB prav, ampak vrnitev strank KUL na oblast bi bila popolna radikalizacija, zmaga sovražno nastrojene opcije, ki bi drugo rada zatrla in izgnala iz države. Zato bi bila edina normalizacija Slovenije poraz takšne izključevalne politike na aprilski volitvah. Potemtakem bi se namreč tudi v KUL zamislili in spremenili svojo komunikacijo in svoj pristop. Največ bi pridobili slovenski volivci, ki bi se jih nehalo podcenjevati s tem, da se jim kot korenček ponuja “NEjanša”. Levi politiki bi morali v normalni državi za preboj na oblast narediti kaj več kot samo pljuvati čez Janšo in vsem, kar diši po desnem. V normalni državi zgolj odštevanje do volitev za vrnitev nazaj na oblast pač ne bi bilo dovolj.
#Pregled 📅 Vzpostavili smo visoke standarde odgovornosti. Vsi – ne glede na funkcijo – so za svoja dejanja prevzeli odgovornost. Spomnimo na poslanca, ki je odstopil zaradi sendviča, spomnimo na klic generalnega sekretarja stranke. pic.twitter.com/NUVGn8SyHC
— Stranka LMŠ (@StrankaLMS) December 22, 2021
LMŠjevi standardi
Poglejmo še to objavo stranke LMŠ na Twitterju, ko se hvalijo, da so “vzpostavili visoke standarde odgovornosti. Vsi – ne glede na funkcijo – so za svoja dejanja prevzeli odgovornost. Spomnimo na poslanca, ki je odstopil zaradi sendviča, spomnimo na klic generalnega sekretarja stranke.”. Ko pa že govorimo o visokem standardu odgovornosti in prevzemu le-te, pa se spomnimo tudi “visokega standarda kadrovanja”, ko je generalni sekretar stranke LMŠ, Brane Kralj, poklical predsednico nadzornega sveta Uradnega lista, Ireno Prijović, in ji naročil, da “država pričakuje imenovanje Igorja Šoltesa za direktorja Uradnega lista, in zahteval poročanje o kadrovskem postopku njemu mimo in pred kakršno koli komunikacijo s SDH”.
LMŠ je očitno s “kadrovskim cunamijem”, ki so ga napovedovali in ga še napovedujejo, mislil na takšno početje, za katerega imajo očitno sami ekskluzivno pravico, drugim pa jo odrekajo. Kraljev primer pa ni osamljen, saj ima po naših informacijah tako “direkten” način dobiti kar želi, tudi ožji član LMŠ, Damir Črnčec, ki naj bi neposredno vplival na uredniško politiko Planet TV in Siola. Na direktorja TS Media, Rolanda Žela, je po naših zanesljivih informacijah po telefonu večkrat kričal in zahteval objavo samo tistih vsebin, ki so mu po godu.
Normalizacija, kot si jo želi LMŠ, je sicer po besedah gospodarskega ministra Zdravka Počivalška na sejah vlade izgledala nekako takole: “V prejšnji vladi še kakava nisi mogel spiti, ker so se seje vlade tako hitro končale.”
