Piše: Peter Truden
Ob letošnji stoletnici rojstva pesnika Karla Destovnika-Kajuha je hitro postalo jasno, da bo njegov lik sedanja vlada ideološko izrabila. Kar se je tudi zgodilo. Zato velja obuditi morda spomin na dogajanje pred dobrimi 30 leti, ko je Društvo slovenskih pisateljev dregnilo v osje gnezdo revolucionarnih izročil.
Predsednik društva je bil takrat Rudi Šeligo. Ob podelitvi Kajuhovih nagrad februarja 1990, malo pred prvimi večstrankarskimi volitvami, je imel Šeligo govor, v katerem je omenjeno nagrado imenoval »nagrada padlega pesnika«. Ob tem je izpostavil tudi lik še enega zamolčanega pesnika, ki je padel na nasprotni strani državljanske vojne, to je Franceta Balantiča. Poglejmo nekaj izsekov iz govora Rudija Šeliga, literata, ki je v prelomnih časih kot predsednik DSP širil prostor svobode:
»Danes, v teh tranzitnih in s šminko popacanih časih, ko se obnašamo kot od čaja opojeni, je mogoče slišati tudi takšne zaslepljene in zarobljene besede: »Ja, literatura … Kaj nam zdaj bo, kdo se bo z njo še mučil! Saj imamo odprte besede, nič več prepovedanih zgodb, udeležujemo se prvovrstnih spektaklov, ne v gledališču, na političnih shodih, kjer vsakdo reče, kar ‘če! In če hočemo še več, damo hrbte skup in smo stranka. Literatura je bila dobra in koristna reč, ko nam vse to ni bilo dano, in je skozi zgodbe zvito govorila, kar smo od nje pričakovali. Rahljala je žeblje v pokrovu totalitarizma, zdaj pa so žeblji izpuljeni in pokrov odstranjen!…..
…Odkar sem sprejel povabilo za tale slavnostni nagovor, me zalezuje naslednja misel, ki jo moram povedati: Kajuh se je rodil 19. 12. 1922 in umrl 22. 2. 1944. France Balantič se je rodil 29. 11. 1921 in umrl 24. 11. 1943. Kajuh je padel kot partizan, vojak divizije v pohodu na Štajersko, Balantič je zgorel na drugi strani v domobranski postojanki v Grahovem. Kajuh je imel enaindvajset let in skoraj tri mesece, Balantič pet dni manj od dvaindvajset let. Oba sta umrla v dvaindvajsetem letu nepojmljive starosti. Oba pesnika in oba kot pesnika in človeka sta padla na napačni strani, kot je napačna stran zamenjava pesniškega peresa s puško. Ko sta padla pesniška junaka, Balantič in Kajuh, je zgorela njuna vloga, zgorela je stran, na kateri ju je smrt dohitela.
Balantičeva individualna zgodba je tragična zgodba, Kajuhova življenjska pot je stisnjena pod enakim numulitom tragičnega mitosa. Obe sta na neki točki za zmeraj zaznamovani s »hamartío«, usodno zmoto. »Izid dejanja« njunih mitosov je »enojen«. Besede »izid dejanja« in »enojen« so besede Aristotelove poetike o tragediji. »Tragedija z dvojnim izidom,« piše naprej Aristotel, »kjer čaka hudobne ravno nasproten konec kot dobre, se zdi boljša samo zaradi slabega okusa gledalcev in spada bolj h komediji.«
Zakaj in čemu smo še zmeraj gledalci njunih tragedij gledalci, ki bi radi delali iz njiju komedijo? Če že drugega ne, nam vsaj današnji oddaljeni pogled narekuje videti njun »enojen izid« in s tem vrniti njunemu pesništvu in pesništvu v celoti njegovo dostojanstvo.
Predlagam založbama, ki podeljujeta te ugledne nagrade, da jih preimenujeta v NAGRADO PADLEGA PESNIKA. Če sploh smem, seveda. Če ni to zunaj kompetenc slavnostnega nagovora. A tudi tako, samo s Kajuhovim imenom, nič manj iskreno ne čestitam Koprivi, Valenčiču, Klajnščku, Dolencu in Zormanu za zasluženo priznanje. Čestitam tudi Borcu in Partizanski knjigi za nemajhen prispevek v zakladnico slovenskih knjig in se jima zahvaljujem, da sta mi omogočili izrečene besede.”
Po govoru Rudija Šeliga na podelitvi Kajuhovih nagrad je Josip Vidmar v imenu kulturnih delavcev OF objavil protest, s katerim se je uprl Šeligovemu »izenačevanju« usode Franceta Balantiča in Karla Destovnika Kajuha. Sredi marca leta 1990 je Rudi Šeligo odgovoril s pričujočim nepolemičnim razmišljanjem:
»Žal mi je, da je do Protesta, ki ga je »s privolitvijo kulturnih delavcev OF« podpisal Josip Vidmar, sploh prišlo. Žal mi je že zato, ker vrača misel, za katero se je zdelo, da je že prečiščena, osvobojena davščin sočasnosti, daleč nazaj, celo pred leto 1956, v katerem je tekla znana polemika med Vidmarjem in Ziherlom. Obžalujem tudi, da mi artikulacija Protesta v celoti, nezanesljiva konsistenca posameznih sodb, posebno pa preskakovanje ravnin izrekanja ne daje možnosti za neposreden odgovor. Kako naj npr. polemiziram s trditvijo, »da je za časa mojega predsednikovanja DSP postalo izrazita politična organizacija«, ko je vendarle znano, da je bila takšna dolga desetletja? Mar izvajanje partijske politike ni politično delo politične organizacije? Kako naj npr. zavračam očitek, da je bil moj govor na podelitvi Kajuhovih nagrad v zgodovini slovenske politične misli svojevrstna sramota in da so trditve, ki jih govor vsebuje, sprte z literarno zgodovino? Če bi mi šlo za politično misel, potem bi ta res bila sprta z literarno zgodovino – saj je vsaka! Ali še bolje – vsaka literarna zgodovina je za zmeraj sprta s politično mislijo. …
.. Kajuh in Balantič, oba pesnika in človeka, sta se z vidika principa hrepenenja in poezije, v svetlobi slutnje, »ki je začetek vsega žlahtnega in nizkotnega, dobrega in zlega …«, postavila res na napačno stran, na stran principa stremljenja, razpolaganja človeških življenj in uničevanja…
…Kar zadeva nas, žive ljudi, nimamo, če res hočemo v življenje brez sovraštva, druge možnosti, kot da ponovimo za Cankarjem: »Nikoli še nobena solza ni bila potočena zastonj, nikoli nobena kaplja krvi še ni bila prelita zastonj.« Ali drugače: Karla Destovnika mati je imela dva sinova. Karel je padel kot partizan, njegov brat Jože pa kot nemški vojak na vzhodni fronti. Po koncu morije je imela mati dva predalnika. Na enem je bila Karlova slika, na drugem Jožetova. Njeno razklano srce je zmoglo – ne moči, ne nečloveških energij, zmoglo je ljubezni, ko je ponavljalo: »Oba sta bila moja sinova.« Kot da je namesto domovine in s Cankarjem rekla: »Življenje, Mladost, Ljubezen.««
Zapisani besedili sta delni, zgolj izseka iz celotnih zapisov, ki sta, poleg mnogih ostalih, objavljena v knjigi Rudija Šeliga Prehajanja, zbirki njegovih izjav, protestov in nagovorov iz obdobja slovenske pomladi, torej časa porajanja slovenskih demokratičnih procesov (Založba Park 1991, Založba Nova Obzorja 2021), je sporočila Fundacija Rudi Šeligo.
