Piše: Ž.K. (Nova24tv)
V torek smo izvedeli, da je termodivizija HSE zašla v hude finančne težave. Finančna luknja, ki jo je skopala Termoelektrarna Šoštanj, znaša med 150 in 200 milijonov evrov. Kako velika bo izguba, je v veliki meri odvisno od “emisijskih kuponov”. A kaj točno sploh so “emisijski kuponi”, koliko stanejo slovensko gospodarstvo? In tudi, kdo z njimi služi?
Na kratko: emisijski kuponi so pogruntavščina “zelenega prehoda”, oblika davka. Kot smo zapisali že včeraj, predstavljajo “pravico” do izpusta ogljikovega dioksida. Posamezen kupon predstavlja pravico do izpusta ene tone ogljikovega dioksida ali drugega toplogrednega plina enake mase. Podjetja, ki ne presegajo zgornje meje dovoljenih izpustov, lahko kupone prodajo drugim podjetjem, ki si tako kupijo “pravico” do dodatnih izpustov. Emisijski kuponi tako v prvi vrsti predstavljajo omejitev količine izpustov CO2, posledično pa tudi omejitev proizvodnje, finančno breme, ali pa tudi (za nekatere) finančno priložnost.
Emisijski kuponi so del sistema EU za trgovanje z emisijami, ki predstavlja enega glavnih orodij za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov. Deluje po principu “cap and trade” – to pomeni, da EU določi zgornjo mejo izpustov, ne le za posameznega proizvajalca toplogrednih plinov, temveč za celotno Evropsko unijo, hkrati pa omogoči tudi trgovanje z emisijami.
Končni cilj je seveda zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, zato bo v prihodnje vse manjša količina dodeljenih kuponov. Kot je že pred časom nakazal “podnebni” komisar Wopke Hoekstra, bi lahko EU do leta 2040 zmanjšala količino podeljenih kuponov za 90 odstotkov. To pa seveda v praksi pomeni (med drugim) zapiranje termoelektrarn, kot je TEŠ.
TEŠ so izmed vseh slovenskih podjetij emisijski kuponi stali največ, precej pa obremenjujejo tudi Salonit Anhovo. Kot so včeraj poročale Finance, je bilo v že sprejetih strategijah zaprtje TEŠ predvideno leta 2033.
Mimogrede, dr. Viktor Vrečar, nekdanji generalni direktor HSE, je že leta 2021 za 24ur komentiral: “Brez stroškov emisijskih kuponov CO2 bi TEŠ ob trenutnih cenah električne energije pokrival vse svoje stroške poslovanja.”
Da temu ni tako, pa je trdil predsednik uprave GEN-I in današnji premier Robert Golob: “To sploh ne drži. Sedanje težave izvirajo iz popolnoma drugih razlogov in kuponi so zelo majhen kamenček v tem mozaiku, so pa priročen izgovor za nesposobno upravo. To pa drži. V resnici pa kuponi niso noben razlog, da bi morali zaradi njih TEŠ na hitro ali pred letom 2030 zapirati.”
Predsednik vlade je očitno povsem narobe ocenil finančne težave TEŠ, na njegovo slabo oceno in zagovarjanje emisijskih kuponov pa je verjetno vplivalo dejstvo, da je GEN-I del trgovine z emisijskimi kuponi, torej z njimi služi. V poročilu iz leta 2022 celo zapišejo: “V letu 2022 smo tako med drugim še dodatno okrepili trgovanje z emisijskimi kuponi, ki so eden izmed najpomembnejših dejavnikov, ki vplivajo na ceno električne energije in nafte.”
Koliko plačujemo za emisijske kupone?
Kot je letos v začetku leta v svojem poslanskem vprašanju izpostavil Danijel Krivec (SDS), je bilo v Sloveniji med letoma 2013 in 2020 v sistem trgovanja s pravicami do emisij toplogrednih plinov vključenih 49 podjetij, med letoma 2021 in 2025 pa 34.
Lansko leto so emisijski kuponi slovensko gospodarstvo stali nekaj več kot 187 milijonov evrov, pri čemer je povprečna cena za kupon znašala 83 evrov, leta 2022 pa so znašali skoraj 171 milijonov evrov. Skratka, emisijski kuponi so, ne glede na vso retoriko o emisijskih trgih, možnostih prekupčevanja in zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov breme za gospodarstvo, oblika zelenega davka.
