Pred dobrim letom dni je znanega protestnika Vilija Kovačiča sodišče oglobilo za 1260 evrov, ker je ljubljanski okrožni sodnici Špeli Koleta dejal, da je »prasica«. Gre namreč za sodnico, ki je aprila 2017 krivično obsodila dr. Milka Noviča na 25 let zaporne kazni.
Na sodbo, pod katero se je podpisala okrajna sodnica Maja Šuštar, se je Kovačič pritožil, a mu je Višje sodišče v Ljubljani to zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Senat so sestavljale višje sodnice Barbara Črešnar Debeljak kot predsednica ter Stanka Živič in Andreja Sedej Grčar. Mimogrede, Stanka Živič je bila dvakrat (!) sodnica poročevalka v zadevi Novič. Zadeva »prasica« zdaj roma na vrhovno sodišče kot zahteva za varstvo zakonitosti.
Gre za obsodbo sodničinega dela
Na kaj Kovačič opozarja vrhovno sodišče? Najprej na dejstvo, da je pri sodnici Špeli Koleta v konkretnih okoliščinah izraz »prasica« v okvirih zaščitene svobode izražanja. Zakaj? Koleta si je naziv prislužila, ker je ustavno sodišče že potrdilo, da je v konkretnem postopku obdolžencu (dr. Milku Noviču) kršila ustavne pravice, »prasica« pa je bila izrečena takoj po izreku obsodilne sodbe na 25 let zapora in pripor ter ob odhajanju iz dvorane. Prav tako je bilo to izrečeno v času vsesplošnega zgražanja v sodni dvorani in po tem, ko so mnogi drugi udeleženci postopka v dvorani označili sodnico z isto ali s podobnimi oznakami. Prav tako se je zadeva »prasica« zgodila v postopku, za katerega so predstavniki javnosti na podlagi sodne prakse ESČP in ustavnega sodišča upravičeno predvidevali, da bi sodnica morala obdolženca oprostiti, in ta predvidevanja predstavnikov javnosti in njihovo razumevanje prava so se kasneje po odločitvah vrhovnega sodišča in v ponovljenim sojenju izkazala v celoti točna. Kovačič v zahtevi za varstvo zakonitosti poudarja, da gre za vrednostno sodbo, povezano s sodničinim delom, in pooseblja orwellovskega prasca iz novele Živalska farma, se pravi oblastnika, ki zlorablja svojo oblast. Prašič in prasica sta v literaturi in družbenem življenju običajni oznaki nosilca funkcije, ki je do ljudi nekorekten. Kovačič je še dodal, da je njegovo izražanje v okvirih ustavno zagotovljene svobode izražanja (39. člen Ustave RS, 10. člen EKČP).
Slavni primer Flynt
Kovačič sicer ne trdi, da je s svobodo izražanja zavarovana vsaka taka izjava proti vsaki sodnici, a v okoliščinah, kot so v tem primeru, je in mora biti zavarovana. Med svobodo izražanja in pravico do dostojanstva oziroma med svobodo izražanja in kaznivim dejanjem razžalitve so meje, ki sta jih oblikovala ESČP in ustavno sodišče. Nato navaja primere sodb ustavnega sodišča in sodb ESČP. Za konkretni primer Vilija Kovačiča je pomembna predvsem odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-1128/12 z dne 14. 5. 2015 in v njej navedene odločbe ESČP. Odločba ustavnega sodišča obravnava namreč izjave, uperjene proti državnemu tožilcu, a bistvene razlike med tožilci in sodniki glede svobode izražanja ni. Iz odločbe je jasno, da so tožilci in sodniki »nosilci javne funkcije in njihova naloga je prispevati k ustreznemu delovanju pravosodja. Glede na njihovo funkcijo (…) je javnost upravičena do podrobnega nadzora nad njihovim delom, oni pa morajo biti v zvezi s tem pripravljeni na morebitne kritične in neprijetne besede. Zato morajo biti meje svobode izražanja, ko gre za komentiranje njihovega dela, širše. (…) Pri izjavah, ki so opredeljene kot vrednostne sodbe, je sorazmernost posega v pravico do svobode izražanja odvisna od tega, ali je za take izjave obstajala zadostna dejanska podlaga. Za oceno, ali je pritožnik imel zadostno dejansko podlago za svojo izjavo, pa je treba upoštevati kontekst, v katerem je bila izjava podana, pa tudi predhodno ravnanje oškodovanca, ki jo je izzvalo. (…) Z vidika pravice do svobode izražanja ni sprejemljivo stališče sodišč, po katerem lahko resno in ostro kritiko izrazijo predvsem strokovno kvalificirane osebe. Resna kritika ni pridržana le stroki, temveč je kot tako mogoče šteti tudi kritično mnenje laične javnosti in njenih posameznikov, ki opozarjajo na neki družbeni pojav«.
Zadevi »prasica« pa je najbolj podoben slavni primer, ko je, enako kot tu, v sodni dvorani, udeleženec postopka Larry Flynt na Vrhovnem sodišču ZDA osmim vrhovnim sodnikom rekel »eight asshole« (osem kretenov, op. p.), vrhovni sodnici Sandri Day O’Connor pa »token cunt« (pizda na žeton, op. p.), v nekem drugem postopku na nižjem sodišču pa »fuck this court!« (jebeš to sodišče!, op. p.). Sodišča so v vseh teh primerih presodila, da so izjave v okvirih svobode izražanja.
V funkciji aktivnega državljana
Kovačič opozarja, da je prvostopenjska sodba nezakonita in protiustavna še iz drugih razlogov, med drugim, ker ne predstavi izvedenih dokazov, saj povzema le izpovedbo obdolženca, niti v enem stavku pa ne izpovedb oškodovanke Špele Koleta ali prič. Sodba navaja imena štirih zaslišanih prič, a ne navede, kaj so izpovedale. Njihova pričanja so dokazi v obsojenčevo korist, in to bistveni dokazi. Priče so potrdile, da je obsojeni izrazil ogorčenje nad sodnico, ki je obsodila obdolženega za umor brez dokaza, da namena žalitve ni imel, je pa bila izrečena beseda primerna glede na rezultat njenega dela, to je kriminalno sojenje. Priče so tudi potrdile, da se je sto ljudi zgražalo in da so tudi druge osebe izrekle sodnici isti izraz »prasica« ali podobne izraze. Priče so potrdile, da je obsojeni besedo »prasica« izrekel v funkciji aktivnega državljana v obrambo človekove pravice in koristi drugega. Potrdile so, da je obsojeni Kovačič spremljal celotno sojenje, da sodnica dokazov v korist obdolženega dr. Noviča ni izvajala, da je dr. Noviča obsodila brez dokazov in da je obsojeni Kovačič to, skupaj z mnogimi drugimi, popisoval na svojem blogu.
Druge kršitve postopka
Pomembno je še enkrat poudariti, da je v odločanju o Kovačičevi pritožbi ista oseba, se pravi sodnica Stanka Živič, postala sodnica še tretjič, in to tretjič kot poročevalka. Spomnimo. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka je po ZKP podana, »če je bilo sodišče nepravilno sestavljeno«. Tudi s tem je prišlo do bistvene kršitve določb postopka ter do kršitev Kovačičevih ustavnih in konvencijskih pravic. Ko bi bil Kovačič seznanjen s tem, da bo sodnica Živičeva v senatu, bi seveda zahteval njeno izločitev. Tega ni mogel storiti, saj ga sodišče ni seznanilo s sestavo senata, glavne obravnave pa ni bilo. Sodnica bi se morala izločiti, pa se ni.
Do bistvene kršitve postopka je prišlo tudi, ker je Kovačič dolžan po sodbi druge stopnje višji znesek kot po sodbi prve stopnje. Sodišče druge stopnje je namreč denarni sankciji 1260 evrov dodalo stroške postopka v višini 450 evrov, ti stroški postopka pa imajo enak učinek kot denarna sankcija, torej delujejo pri obsojenem kot sankcija. S tem je prišlo do kršitve določbe: »Če je podana pritožba samo v obtoženčevo korist, se sodba ne sme spremeniti v njegovo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije.«
S sodnikom stoji ali pade sodstvo!
Vili Kovačič med drugim sporoča: » (…) Do sodnice Špele Koleta ne čutim sovraštva in je ne zaničujem kot osebe, kajti vem, da soditi pod pritiskom in po naročilu drugih ni lahko breme. Le redki so pogumni ljudje, kot je sodnik Zvjezdan Radonjić, ki sam proti sistemu in brez podpore kolegov pravnikov vztraja pri resnici in pravici. Zato še toliko bolj velja: s sodnikom stoji ali pade sodstvo! (…). «
